AVIZO
Nedavno smo v sklopu filmozofskih večerov, ki jih vsako sredo pripravljamo v mestu, obravnavali aktualno problematiko intelektualne lastnine. Z tem namenom smo mariborskemu občinstvu prikazali drugi del obetajoče se serije z naslovom »Steal This Film«, ki dokumentira gibanje proti intelektualni lastnini in t.i. internet piratstvo. Film raziskuje tehnološke in kulturne vidike »copyright« spopadov ter vpliv interneta na kopiranje. Ob tej priliki smo se seznanili tudi s konceptom licence »Creative Commons«, ki poskuša na tem področju obveljati kot nekakšna alternativa vse bolj neusmiljenemu in nerazumnemu pohlepu po avtorskih pravicah. V današnji oddaji bomo zato osrednjo mesto namenili prispevku Inne Savitskaye, ki obravnava razvoj avtorskih pravic od leta 1556 do licence »Creative Commons«. V nadaljevanju oddaje poročamo iz novega predavanja cikla o totalitarizmu Delavsko-punkerske univerze. Prisluhnili bomo poročilu o predavanju Roka Benčine, z naslovom »Od demokracije proti totalitarizmu do demokracije kot totalitarizma«. V sklepu oddaje pa vas pričakuje še kratki sprehod s filozofijo skozi čas. Vabljeni ste ostati v naši družbi!
GLASBA:
Tega morda še ne veste, a enkrat zagotovo boste. Medijski konglomerati se pripravljajo na omejevanje ustvarjalnih možnosti na internetu.
Razvoj avtorskih pravic
Nadzor nad reprodukcijo literarnih del se izvaja že od sredine 16. stoletja. Založniki, ki so takrat bili znani kot »papirničarji«, so od avtorjev odkupili literarna dela in organizirali tisk ter prodajo. Seveda so želeli svoje investicije zavarovati pred kopiranjem. Leta 1556 so »papirničarji« skupaj z angleškim plemstvom, ki si je takrat želelo nadzorovati uvoz in distribucijo knjig, ustanovili ceh in si zagotovili pravico, da zakonsko zaščitijo natisnjene knjige. Ta mehanizem, ki ga najdemo tudi v sodobni zakonodaji, je tvoril prvo licenco in je vključeval pooblastila za zaplenitev nezakonitih kopij.
Oblast teh podjetnikov je trajala do leta 1710, ko so avtorji z zakonsko odredbo Kraljice Ane pridobili »izključne pravice in svobodo tiskanja knjig za obdobje enaindvajsetih let«. Pred zakonsko odredbo Kraljice Ane, ki je pomagala »…spodbujati učenjake k snovanju in pisanju uporabnih knjig«, je bila zakonodaja naklonjena podjetnikom.
V 19. stoletju se je zaradi širše uporabe pojmovanje avtorskih pravic postopoma razširilo, tako da je poleg literarnih zajemalo tudi dramska, umetniška in glasbena dela. Združitev zakonodaj avtorskih pravic iz celega sveta se je zgodila leta 1886 na »Bernski konvenciji«. Po popravku zakona leta 1908, za pridobitev avtorskih pravic ni bilo potrebno dela prijaviti, kot so to morali storiti leta 1556, ampak so avtorske pravice začele veljati takoj po nastanku dela in so trajale še 50 let po avtorjevi smrti.
Naslednja velika sprememba zakona o avtorskih pravicah se je zgodila leta 1911, ko so obseg del, zaščitenih z avtorskimi pravicami razširili, da bi preprečili nedovoljeno kopiranje glasbenih posnetkov. Vendar pa pravic niso dobili niti pisci posnete glasbe, niti izvajalci, temveč podjetniki, ki so glasbo posneli. Takšno širjenje avtorskih pravic na izpeljana dela in zaščita podjetnikov sta delno prispevala k rasti vedno močnejših medijskih konglomeratov. Zaradi njihove ekonomske moči in da bi zaščitili svoja podjetja, so posegali po spremembah v zakonodaji, ki so namesto spodbujanja k ustvarjalnosti, povečevale obseg avtorskih pravic. Leta 1911 so se zgodile spremembe, ki niso tega samo potrdile, temveč, kar je še bolj pomembno, pokazale, da avtorske pravice niso dovolj prilagodljive, da bi lahko z njimi zaščitili tudi dela, ki so plod novih tehnologij. Avtorske pravice so šele leta 1956 razširili tudi na filme, oddaje in tiskovine. Še kasneje pa tudi na programsko opremo.
Zamisel
Ustvarjalčev egoizem je strašen; mora biti; po naravi je sebičnež in svet je tu le zato, da na njem preizkuša svoje ustvarjalne moči.
William Somerset Maugham
GLASBA:
Tehnologija in zakonodaja
Tako kot so nekoč »papirničarji« uporabljali najsodobnejšo tehnologijo, tisk, skupaj z lobiranjem angleškega plemstva, da bi jim avtorska dela prinašala dobiček, tako tudi veliki medijski konglomerati poskušajo zlorabiti digitalno tehnologijo in zakonodajo, da bi obvarovali prodajo del, ki si jih lastijo. Njihova prizadevanja so prišla tako daleč, da so poskušali sabotirati medijske predvajalnike uporabnikov.
Novembra 2005 je Sony BMG Music z zaščito imenovano »Razširjena zaščita proti kopiranju« (Extended Copy Protection – XCP) na glasbenih ploščah sprožil polemiko o zaščiti pred kopiranjem. Ko tako zaščiteno ploščo vstavimo v CD enoto računalnika, na katerem imamo naložen Microsoft Windows, se namesti XCP programska oprema. Če hoče programska oprema za pretakanje glasbe na računalnik dostopati do pesmi na plošči, XCP programska oprema programu namesto zvoka pošlje »beli šum«.
»Izkazalo se je, da se je Sony tega načina zaščite, ki ga navadno zasledimo le v vohunskih programih in računalniških virusih, poslužil zato, da bi omejil nedovoljeno kopiranje nekaterih glasbenih plošč.«
Tip zaščite, ki jo je uporabil Sony BMG, je oblika »upravljanja digitalnih pravic«, ki je nastala v zakonodaji avtorskih pravic ZDA, z zakonom »o avtorskih pravicah v digitalnem tisočletju« (Digital Millennium Copyright Act – DMCA). Ta zakon prepoveduje izdelavo in širjenje tehnologij, ki lahko preslepijo zaščito avtorskih pravic in zvišuje kazni za kršitve avtorskih pravic na internetu. Njegov evropski ekvivalent je direktiva, znana pod imenom »Direktiva Evropske Unije o avtorskih pravicah« (EU Copyright Directive – EUCD), ki so jo članice EU sprejele maja 2001. Večina ljudi vidi ta zakona kot zmago interesov lastnikov avtorskih pravic (založništvo, filmska, glasbena in industrija programske opreme) nad interesi potrošnikov.
V sedemdesetih je korporacija Disney ustvarjalcu risank Danu O’Neillu prepovedala risanje, po mnenju mnogih legitimne satirične kritike ameriške ikone, Miki Miške. V strahu pred letom 2003, ko naj bi poteklo lastništvo avtorskih pravic Miki Miške, pa je korporacija Disney z radodarnimi donacijami za kampanje kongresnikov v letih 1997-98, ki so presegle 6.3 milijona dolarjev, prepričala kongres ZDA, da je sprejel »Sonny Bonov zakon o podaljšanju avtorskih pravic« (Sonny Bono Copyright Extension Act – CTEA). Z njim so za 20 let podaljšali lastništvo avtorskih pravic del, ki so bila zaščitena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. To pomeni, da dela, ki so bila že skoraj v javni lasti, ostajajo v zasebni lasti vsaj do leta 2019.
Zamisel
Na drugem svetu najbrž ni pekla za pisatelje – preveč so trpeli na tem svetu zaradi kritikov in založnikov.
Christian Bovee
GLASBA:
Glede omejevalnih razmer, ki so bile rezultat tehnologij, zakonov o avtorskih pravicah in dominantnih medijskih konglomeratov, je javno spregovorilo nekaj pomembnih ljudi. Eden glavnih nasprotnikov CTEA je bil profesor prava na Stanfordski univerzi, Lawrence Lessig, ki javnost uspešno opozarja na problematiko zaščite kulturnega razvoja, čeprav mu sprejema CTEA ni uspelo preprečiti.
(citiramo) »..nikoli prej se ni zgodilo, da bi kulturni monopolisti uporabili strah, ki nastane ob novih tehnologijah, natančneje interneta, z namenom, da bi zmanjšali obseg idej v javni lasti. Hkrati pa iste korporacije uporabljajo iste tehnologije, da z njimi vedno bolj nadzorujejo kaj lahko in kaj ne smemo početi s kulturo.« (konec citata)
V svoji knjigi »Svobodna kultura: Narava in prihodnost kreativnosti« (Free Culture: How Big Media Uses Technology and the Law to Lock Down Culture and Control Creativity) pride do zaključka:
(citiramo) »Arhitektura in zakoni, ki obkrožajo zasnovo interneta, bodo ustvarjali okolje, kjer bomo za kakršnokoli uporabo vsebin potrebovali dovoljenje. Način »kopiraj in prilepi«, ki je dandanes značilen za internet, bo postal »dobi dovoljenje za kopiraj in prilepi«. To je nočna mora vsakega ustvarjalca.« (konec citata)
Sentimentalno razmišljanje, ki pa ga najdemo tudi v članku, ki ga je nedavno na BBCju objavil Bill Thompson:
(citiramo) »Današnji sistemi upravljanja digitalnih pravic ne služijo promociji dostopnejšega trga elektronskih vsebin in so skoraj izključno namenjeni vsiljevanju omejitev uporabe.« (konec citata)
Ko se je ekonomija programske opreme spremenila iz brezplačne v komercialno v osemdesetih, si je raziskovalec na MIT Richard Stallman zaželel, da bi se lahko poigral s kodo, ki teče na računalniku, in jo morda izboljšal. Leta 1984 je Stallman začel s projektom brezplačnega operacijskega sistema, da bi zagotovil preživetje ideje brezplačne, odprtokodne programske opreme. Tako se je rodil projekt GNU, ki ima naslednja načela:
(citiramo) »… ohraniti, zaščititi in podpirati svobodo uporabe, preučevanja, kopiranja, prilagajanja in širjenja računalniške programske opreme in ščititi pravice uporabnikov brezplačne programske opreme. Podpiramo svobodo govora, tiska in povezovanja idej na internetu, pravico uporabe programov za šifriranje zasebne komunikacije in pravico do pisanja programske opreme brez nadzora zasebnih monopolistov.« (konec citata)
Ta licenca, ki je pospešila in zaščitila svobodo razširjanja odprtokodne programske opreme, je znana tudi kot »copyleft«, kar pomeni, da morajo biti tudi iz nje izpeljana dela brezplačna v enakem pomenu. To načelo je osnova »Splošnega dovoljenja GNU« (GNU General Public License – GNU GPL). Leta 1991 je nadarjen somišljenik Linus Torvalds začel odprtokodni razvoj operacijskega sistema, ki se je razvil v Linux in je hitro postal blagodejno nasprotje Microsoftovemu monopolističnemu modelu lastniškega operacijskega sistema.
Stallman in Torvalds sta svetu dokazala, da lahko ustvarjalnost pod okriljem »copyleft« licence prekosi vsak medijski konglomerat. Na teh načelih je bilo z inspiracijo »varuha okolja« kulture, Lessiga, zasnovano sredstvo proti dominaciji medijskih konglomeratov nad ustvarjalnostjo.
Zamisel
Če z duševnimi očmi pregledam vso fikcijo, je Don Kihot edina popolnoma izvirna stvaritev.
William Somerset Maugham
GLASBA:
GNU GPL licenca je bila mišljena le za programsko dokumentacijo. Njen ustanovitelj, Stallman, je ne priporoča za nove projekte. Njeno mesto je zasedla licenca Creative Commons. Creative Commons (CC) je uradno leta 2001 predstavil Lawrence Lessig, ustanovitelj in predsednik podjetja, kot metodo za lajšanje posledic, ki bi sledile, če bi bil v ZDA sprejet »zakon o podaljšanju avtorskih pravic« (Copyright Term Extension Act).
CC licence so namenjene ustvarjalnim delom, kot so spletne strani, izobraževanje, glasba, film, fotografija, literatura itd. Po ustanovitvi teh licenc so velika podjetja, kot sta Yahoo in Google, začela uvajati iskanja, ki prepoznavajo te licence. Tako lahko identificirajo ustvarjalna dela in tudi kaj vse lahko z njimi počnemo. Tako kot avtorske pravice se tudi CC licence ne nanašajo na ideje, temveč na predstavitve teh idej. CC licence omogočajo, da sami določimo kdaj veljajo avtorske pravice. Tako lahko ustvarjalni razvijalci na internetu najdejo ustvarjalna dela iz katerih lahko izpeljejo nova, ki jih potem vrnejo nazaj v morje ustvarjalnosti – nazaj na internet. To nam daje upanje, da se bomo lahko še naprej izogibali zadušljivemu omejevanju interneta s strani medijskih konglomeratov.
Avtorica prispevka je Inna Savitskaya. Prispevek je bil prvič objavljen 12 junija 2006 na spletni strani:
http://greentown.co.uk/design/creativecommons.htm
Tekst je prevedel Jurij Turnšek, za oddajo pa ga je priredila Lucija Herzog.
Za nadaljnjo raziskavo tematike vam priporočamo obisk naše spletne strani www.zofijini.net in uradne slovenske različice licence Creative Commons na naslovu: http://creativecommons.si/
GLASBA:
Jingle-dpu
Sledi poročilo s predavanja Roka Benčina, z naslovom »Od demokracije proti totalitarizmu do demokracije kot totalitarizma«, ki je potekalo znotraj ciklusa predavanj enajstega letnika Delavsko-punkerske univerze na temo Totalitarizem.
Na omenjenem predavanju je predavatelj soočil štiri pojmovanja totalitarizma, demokracije in emancipatorične politike, glede na pojmovno dvojico Vsega in ne-vsega, kot jo je razvil Jacques Lacan.
Prva paradigma je paradigma demokracije proti totalitarizmu oz. ne-vsega kot zoperstavljenega Vsemu. Predavatelj je izpostavil teoriji Jacquesa Rancièra in Alaina Badiouja, ki kljub svoji kritiki pojma totalitarizem ohranjata strukturo antitotalitarnega mišljenja, saj srž njune misli ostaja kritika političnega Vsega, čeprav je osredotočena na razdelavo pojma ne-vsega, ki to kritiko omogoča.
Kot prvo artikulacijo teorema, ki formulira to paradigmo, je predavatelj navedel Lefortovo: obstaja neka praznina, ki se ne sme zapolniti, in nad katero visi totalitarna grožnja z zapolnitvijo le-te. To konstitutivno praznino ohranja tudi Badiou s svojo etiko resnic. Badioujeva ontologija sicer izhaja iz biti kot ne-vse, ki jo v Vse totalizira operacija štetja-za-enega. Pri Rancièru je antitotalitarna misel o praznini, ki se ne sme zapolniti, vpisana kot omejitev politike na gesto odprtja, oponiranja danemu redu štetja, ki na temelju delitve v čutnem določa, kaj je lahko všteto in kaj ne more biti. To pa je možno zgolj ob predpostavki enakosti, ki ni naravno stanje človeka ali ideal, h kateremu naj teži, temveč fiktivni aksiom, na katerem lahko utemelji svoje delovanje. To pojmovanje enakosti Rancière prikaže ob pedagoški metodi Josepha Jacotota. Za to paradigmo obstajajo le sile totalizacije, ne-vse pa je nemožno in se lahko le dogodkovno pojavi. Noben politično-družbeni red torej ne more temeljiti na ne-vsem; ta lahko proizvaja le blodeči presežek, presežni element, ki ga štetje, da bi bilo celo, Vso, ne sme všteti. Toda, emancipatorična politika, utemeljena na boju proti sistemu kot Vsemu, naleti na svojo mejo v današnjem kapitalizmu, ki funkcionira ravno kot ne-ves, s konstantno produkcijo in apropriacijo presežka.
Druga paradigma, ki je bila izpostavljena v predavanju, je demokracija kot totalitarizem, ki sámo ne-vse razume kot totalitarno. Tu sta bili predstavljeni pojmovanji Giorgia Agambena in Jeana-Clauda Milnerja. Pri prvem je predavatelj izpostavil njegova pojma izredno stanje in homo sacer ter problem proizvodnje dejanskosti in njene povezanosti s potencialnostjo. Rešitev iz konstantnega izrednega stanja avtor vidi v iztrganju presežka procesu, ki ga proizvaja, česar pa so zmožne le skrajne figure, ki jih sistem izvrže kot svoj izmeček. Ta presežek postane točka nemožnosti vsake subjektivacije. Za Milnerja pa je problem današnje politike neomejenosti v tem, da ne dopušča izjeme in izključuje vsako negativnost.
Predavatelj pa je nasproti temu predlagal, da lahko emancipatorično politiko utemeljujemo na presežni subjektivaciji, ki kot neko Vse suspendira siceršnje ne-vse mnoštva identitet. Negativnost kot ne-vsa pa naj preči vsak element te subjektivacije. Dve nalogi emancipatorične politike sta torej konstruirati neko Eno, ki mu negativnost ne bo predpisana od zunaj, ampak bo njegov notranji pogoj in konstruirati negativnost, ki bo notranja opora neke afirmacije. To nalogo je predavatelj predstavil skozi figuri Bartlebyja in profesorja Jacotota.
Poročilo iz predavanja je pripravila Ana Jovanović
Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko punkerske univerze, lahko poslušate v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!
GLASBA:
Filozofija skozi čas
19. marca
… 721 pr. n. št. so v Babilonu prvič opisali in tudi zapisali pojav luninega mrka.
… 1968 je ameriški predsednik Lyndon Baines Johnson podpisal zakon o odpravi zlate podlage.
20. marca
… 1770 je bil rojen nemški pisatelj, pesnik in dramatik Hölderlin.
… 1916 je Albert Einstein objavil svojo splošno teorijo relativnosti.
… 1921 je bil rojen slovenski literarni teoretik in zgodovinar Dušan Pirjevec. Pisal je o razvoju estetike, literarne vede in metodologije.
21. marca
… 1685 je bil rojen nemški skladatelj Johann Sebastian Bach.
… 1887 je bil rojen indijski filozof in komunistični revolucionar Manabendra Nath Roy. Lenin ga je poimenoval z vzdevkom ‘orientalski Marx’. Ko je Stalin prevzel popolno oblast, je izstopil iz Kominterne in se vrnil v Indijo, kjer je šest let presedel po zaporih. Namesto politike nevmešavanja in pasivnega odpora je med drugo svetovno vojno zagovarjal politiko aktivne pomoči Britancem, saj se mu je zdela zmaga protidemokratičnih sil osi večje zlo.
… 1949 je bil rojen slovenski filozof Slavoj Žižek.
… 2005 je umrl slovenski naslovni škof Vekoslav Grmič.
22. marca
… 1806 je bil rojen ruski filozof in propagator slavofilstva Ivan Vasiljevič Kirejevski.
… 1817 je bil rojen Bahaullah, perzijski prerok vere bahai.
… 1832 je umrl Johann Wolfgang von Goethe.
23. marca
… 1749 je bil rojen francoski matematik in astronom Pierre Simon Laplace, ki je prispeval k razvoju verjetnostnega računa. S svojo hipotezo o nastanku planetarnega sistema je izpopolnil Newtonovo domnevo o nebesni mehaniki?
… 1896 se je v Ljubljani rodila filozofinja in Vebrova učenka Alma Sodnik.
… 1900 je bil rojen ameriški psiholog nemškega rodu Erich Fromm. Bil je privrženec neopsihoanalize. Proučeval je socialnopsihološka in kulturnopsihološka vprašanja. Znan je po delih Kriza psihoanalize, Beg pred svobodo, Zdrava družba, Umevanje ljubezni, Anatomija človekove destruktivnosti in Imeti ali biti.
24. marca
… 809 je umrl abasidski kalif Harun Al Rašid.
… 1494 je bil rojen nemški humanist in naravoslovec Georg Agricola.
25. marca
… 1980 je umrl francoski kritik, esejist in filozof Roland Barthes.
Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
Zofijini ljubimci se za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom ob tednu osorej. Do takrat ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Pa srečno!