Pa smo prispeli še do zadnje pomladne oddaje Zofijinih. Prijetno utrujeni se veselimo kratkega počitka, nekaj veselja pa je verjetno mogoče zaznati tudi med vašimi ušesi. Da vas zazibljemo v poletno intelektualno spanje smo vam pod naslovom »Ali lahko izbiramo zgodovinske možnosti?« pripravili nekakšno inventuro stanja duha, ki ga to aktualno pomlad 2008 zapuščamo za sabo. Primerno priložnosti smo pripravili tudi obvezen kratki pregled tem in vsebin, ki smo jih pripravili v aktualnem ciklusu oddaj, za sam sklep in slovo pa še nekaj hudomušnih priporočil kako preživeti poletje.
GLASBA:
Ali lahko izbiramo zgodovinske možnosti?
Številni avtorji domnevajo, da lahko izbiramo zgodovinske možnosti. Po tej logiki ravnamo tudi v vsakdanjem življenju: v politiki, ko volimo izmed ponujenega tisto politično opcijo, od katere pričakujemo največ pozitivnega ali vsaj najmanj senčnih plati, v pisanju in javnem nastopanju, ko skušamo vplivati s svojim argumentiranjem in/ali s svojim ravnanjem na potek dogodkov; navsezadnje celo s svojim obnašanjem konzumentov, ko zavračamo izdelke s strupenimi stranskimi učinki ipd. Toda kakorkoli so te in druge strategije našega življenja v mnogočem obetavne in nujne, denimo kot odlaganje ekološke katastrofe ali pa zaviranje degeneracije politike, se nam vendarle zgodovina dogaja po neki svoji imanentni logiki, ki je do danes nismo doumeli in se zato še vedno izmika našemu vplivu.
Sredi novembra 1892 je Friedrich Engels objavil članek »Ameriške predsedniške volitve« in ga začel z besedami:
»Stari svet je bil pod gospostvom neodvrnljive skrivnostne usode. Tako so Grki in Rimljani označevali tisto nepojmljivo vsemoč, ki je izničevala vse človeško hotenje in stremljenje in storila, da je vsako človeško dejanje peljalo do čisto drugih rezultatov od nameravanih, ono nezaustavljivo oblast, ki so jo zatem imenovali Previdnost, predestinacija itd. Ta misteriozna oblast je postopoma zadobila pojmljivejšo obliko, in za to se imamo zahvaliti gospostvu buržoazije in kapitala, prvemu razrednemu gospostvu, ki si je skušalo priti na jasno o svojih lastnih bivanjskih vzrokih in pogojih in s tem odprlo tudi vrata do poznanja o neodvrnjivosti svojega lastnega prihajajočega propada. Usoda, Previdnost – to zdaj vemo – so gospodarski pogoji, pod katerimi se producira in menjava, in ti se danes strnjujejo v svetovnem trgu.«
Ta briljantna formulacija na svoji ravni pojasnjuje, kaj nas obvladuje; toda brž ko hočemo iz nje potegniti nadaljnji sklep, kako vendar obvladati svojo zgodovino, se pokaže, da ni operativna. Pripelje nas do tega, da vemo, da smo obvladovani od nujnosti (usode, Previdnosti itn.), da gre pri tem za oblast produkcijskega procesa nad producenti – nami, ljudmi – ki se kaže skozi diktat svetovnega trga, toda ta vedeti ne pomeni kaj dosti za predvidenje in preprečevanje. Iz današnje časovne oddaljenosti lahko opažamo tudi dolgi ritem, ki se je prvič zelo očitno zvrtel v času Engelsovega in Marxovega življenja, ne da bi ga onadva lahko že prepoznala: ciklus, ki še mnogo očitneje kaže, da se nekaj dogaja z nami, ne da bi človeštvo znalo s tem kakorkoli upravljati; dogaja se kot usoda. V ritmu 25-30 let gre s produkcijskim procesom navzgor in navzdol.
In ker ne poznamo vzroka tega cikla, ni bilo najdeno nobeno anticiklično sredstvo, ki bi ublažilo njegove amplitude. To pa je posebej usodno, kar pokaže pogled na zgodovino zadnjih dveh stoletij.
Zgodovina se nam v velikih razsežnostih torej dogaja kot usoda, doleti nas, in nenadoma smo vpleteni v dogajanje, ki nas postavi pred dejstva. To pa pomeni, da svoje zgodovine ne znamo kakorkoli kontrolirati; naša zgodovinska ladja plove še brez krmila, po meri usode. Edino, kar za silo znamo, je orientacija po zvezdah, ugotovitev, kje na tej plovbi brez krmila smo. Naša dejavnost je reagiranje na okoliščine, ki nas določajo. Potreben bo še hud napor misli, da bo iznajdeno krmilo.
GLASBA:
Za dodatno komplikacijo poskrbi to, da je globalizacija ekonomije porušila občutljivo ravnotežje med politiko in ekonomijo, kakršno je obstajalo v času, ko je vladavino zakona vzpostavljala nacionalna država, nacionalna ekonomija pa je bila relativno avtonomen sistem znotraj svetovne ekonomije. To stanje je čas povozil, ravnotežja med globalno ekonomijo in zakonom pa nihče ne zna vzpostaviti. Kdo zdaj sploh še skrbi za vladavino zakona? Ob prilično brezzobih ali vsaj hudo škrbastih svetovnih mehanizmih pač le administraciji v Washingtonu in Bruslju, deloma z roko v roki, deloma druga proti drugi. Ob tem svetovne korporacije segajo tudi po kompetencah, ki pripadajo politiki. A kaj je globalni management drugega kot “personifikacija kapitala”, če rečemo z Marxovimi besedami? In kaj drugega lahko dela ta personifikacija, kot da skrbi za gladki tek in uspešnost, a tako, da obenem cementira oblast produkcijskega procesa nad producenti? Vsa vprašanja po smislu življenja in smislu početja padejo pod kolesje te dominacije. Absurd, da se uspešnost tega managementa izkazuje z globalnim zmanjševanjem zaposlenosti, da se dobiček povečuje tudi tako, da se eksternalizira tudi strošek za odrabljeno delovno silo ali pa se stroški dela potisnejo pod vsak še sprejemljiv standard, spravlja v začudenje in osuplost vrsto ekonomistov, filozofu pa potrjuje, da ne gre le za “krizo vrednot”, temveč za “petitio principii” vsega sistema. Francis Fukuyama je optimistično predvidel, da se končuje tisto, kar je Hegel imenoval boj za pripoznanje; pri Heglu je vladavina zakona končala ta boj, zakaj v zakonu, ki je enak za vse, je vsakdo pripoznan. Fukuyama je to Heglovo idejo videl realizirano tudi na svetovni sceni, ko pade boj za pripoznanje med državami, ker zavlada mednarodni zakon. Toda priznavanje oblasti zakona se krha tudi v vsakdanjem življenju: mladi ljudje, mladostniki in mlajši polnoletniki, ki se dokazujejo s strelnim orožjem proti vrstnikom in vzgojnikom, mladi, ki med seboj obračunavajo v aktih nasilja, grozljiva dejanja asocialne objestnosti, kot je metanje skal z brvi čez avtoceste – kaj je to drugega kot odpoved vladavini zakona? In kaj drugega so številna dejanja iz občutja “no future”?
Optimistično je pričakovanje, da se bo sedanji svetovni sistem končal v petdesetih letih. Preoptimistično. Historični svet je namreč končen; nujna limitacija progresa so meje planeta; sistem, ki svoj razvoj gradi na razlikah, bo nanje dokončno naletel že prej; in ko se zenačijo razlike, progres, ki raste iz neenakosti, seveda ugasne. Naravoslovni analogon povedanemu je teorija toplotne smrti. Spoznanje o tem, da nag planet nima več mnogo šans za razvoj na razlikah je v zraku; po svoje ga je zabeležila trivialna umetnost, ki že kar nekaj časa beži v vesoljska prostranstva.
Časa za iztek v smislu zenačitve razlik na planetu zmanjkuje; ekološke meje jemljejo možnost, da bi npr. Bolivija, Brazilija, Burkina Faso in Burundi dočakale zenačitev z Belgijo in Britanijo. Pripravljenosti za internalizacijo ekoloških stroškov še danes, pet po dvanajsti, ni.
Zlovešče pa je med drugim, da je globalizacija enkrat že potekala: svet je bil globaliziran na časovnem valu ob vstopu v dvajseto stoletje; a zatem je sledila najstrahotnejša dolina: z dvema svetovnima vojnama, z razpadom svetovnega trga in s totalitarnimi odgovori nanj. Problemi, ki vpijejo po rešitvi, jo bodo dobili – toda, ali bo takšna, da bo etično vsaj zadovoljiva, je žal že drugo vprašanje. Svet bo našel ravnotežje – toda, kakšno bo? Kaj bo s človekovo – posameznikovo svobodo, kaj s človekovim dostojanstvom?
Glavno upanje je, da nas bo udarilo samo toliko, da bomo še preživeli. Človeštvo se uči samo na ekstremnih izkušnjah: za anticiklično politiko je potrebovalo črni torek 1929 in obračun med New Dealom in fašizmom v vojni; za Nurnberg je potrebovalo Auschwitz, za njegovo oživitev masakre v Ruandi in na Balkanu. Na kateri točki bo nastala pripravljenost za internalizacijo stroškov? Žal se moramo pustiti presenetiti.
Arthur Miller, ki je postal pisatelj, potem ko je njegov oče, milijonar z dobro stoječo tekstilno tovarno, bankrotiral, ker je čez noč izgubil likvidna sredstva na borzi, ima o današnjih nabuhlih borznih tečajih porazno mnenje, zelo podobno kot Allan Greenspan ali pa naš prof. Mencinger. Ta balon bo počil; kaj se bo tedaj sesulo, kdo ve?
Toda ravno zato, ker je pripravljenost na iluzije tolikšna, je zdaj tembolj čas, ko moramo napeti sive celice; tudi tu velja Brechtov izrek: “Mišljenje je nekaj, kar sledi težavam in predhodi akciji.” Mimo je čas, ko je bila legitimna zahteva “primum vivere, dein philosophari” – “najprej živeti, potem filozofirati”. Danes je treba temeljito in neutegoma misliti in premisliti, da bi našli rešitev za življenje. Življenje je ogroženo, ni pa še izgubljeno – to je optimistični stavek teorije in njenega upanja, kot bi rekel Herbert Marcuse.
GLASBA:
Poslanstvo oddaje Zofijini ljubimci je osvetljevati najrazličnejše tematike iz področja humanistike. Seveda le teh nikoli ne zmanjka, zato smo se v sezoni, ki je za nami in jo danes s to oddajo zaključujemo, za vas dotaknili najrazličnejših tem.
Lansko leto je bilo leto, ko smo Slovenci izvolili novega predsednika države. Ob tem dogodku smo se poglobili v koncepte idealne države in odkrivali ali demokracija res vlada skozi mehanizme modernih komunikacij. Ob vse večjem porastu priljubljenosti nacionalizma in ob enem dejstva, da se svet, vsaj navidezno vse bolj združuje, smo se spraševali o pomenu in moči nacionalizma, čemur smo namenili kar ciklus oddaj. Glede na to, da smo del kapitalistične družbe tudi nismo morali mimo vprašanj potrošništva, ki predstavlja razkrito, a še vedno učinkovito igro – »jaz ti ustvarim potrebo, ti mi za to plačaš«. Da ne bomo presojali le mi, predlagam, da za mnenje o tem kakšno vrednost ima v družbi denar, povprašamo glasbeno skupino The Beatles (Money – that’s what i want).
GLASBA: Money – that’s what i want
Vsakdo izmed nas veruje. Veruje v nič, veruje vase, v denar, v boga, v razum. Zofijini smo želeli izvedeti kakšno je razmerje med vero in razumom in ali sta sploh povezana. Prišli smo do spoznanja, da vere in razuma ne gre iskati pod istim imenovalcem. Žal smo ugotovili tudi to, da intelektualci, ki naj bi verjeli v moč razuma, argumentacije in zdrave pameti, vse premalokrat povzdignejo svoj glas in izstopijo iz množice. Lahko bi dejali, da gre za intelektualno neodgovornost. Vendar ne želimo posploševati. Veliko med njimi jih ima željo po izražanju in ravno zanje je lansko leto začelo izhajati glasilo Ustroj. Do danes sta izšla že dva izvoda in v njiju je svoje prispevke objavilo več kot deset mladih umov. Za razvoj mladih umov pa je potrebno tudi kvalitetno šolstvo. Zavedamo se, da se šole prepušča trgu in tržnim zakonitostim, kljub temu, da je celo veliki snovalec teorij tržnih družb priznal, da človeka ni mogoče reducirati na enostaven preračunljiv in sebičen stroj. O tem ali je znanost še vedno dekla kapitala smo kramljali za okroglo mizo. Naj ob tem momentu spomnim, da lahko vse pretekle oddaje poslušate, in sicer tako, da v računalnik vtipkate naslov www.zofijini.net in nato v iskalnik vpišete besedo oddaja. Izpisalo se vam bo malo morje oddaj, ki jih za vas hranimo v arhivih. Vabljeni k prebiranju in downloadanju. Sedajle pa bomo skozi glasbo in besedilo, za lažje razumevanje, kako poteka dan povprečnega intelektualca, prisluhnili pesmi Maček Muri.
GLASBA: Maček Muri
Malce prej je beseda tekla o downloadanju in na tem mestu naj spomnim, da smo se v eni oddaj spraševali kako je z intelektualno lastnino, avtorskimi pravicami in zakonodajo. Je morda res, da veliki medijski konglomerati želijo le služiti, in medtem seveda, v ospredju ni vprašanje nedotakljivosti intelektualne lastnine kot vrednote ampak predvsem nedotakljivosti kot vir dobička? To ne bi bilo nič novega. Prav tako ne bi bilo nič novega, ozirom ni nič novega, da vse prevečkrat govorimo o medijski svobodi. No, z medijsko svobodo ni nič narobe, seveda. Je pa močno narobe, če je ni. In ravno o tem je bilo v tej sezoni kar precej govora. Novinarji so bili ustrahovani, nekaj jih je izgubilo službo, nekaj prostovoljno zapuščalo časopisne hiše. Mednarodno je bilo ugotovljeno, da se v Sloveniji kršijo pravice in ob enem dolžnosti novinarjev. Kako pa je potem s svobodo govora nasploh, smo se tudi vprašali. Kako je s svobodo? V podporo svobodnemu izražanju smo Zofijini ljubimci na ulicah Maribora pričeli uvajanja Govorniškega eka, ki je ponudil možnost javnega izražanja mnenja vsakomur, ki je prišel mimo odra ozvočenega z mikrofonom. Odziva ni bilo ravno veliko, zakaj je temu tako, raje ne bi sodili ali prihajali do prehitrih zaključkov, lahko pa povemo, da bo Govorniški ek obratoval še naprej. Med drugim tudi v Naskovem dvorcu v sklopu festivala Lent. Zakaj bi ostali doma, nejevoljni in jeznoriti? Vljudno vabljeni!
GLASBA: Bad religion – Raise your voice
In svoj glas so v preteklosti zaradi neenakopravnosti vzdignile tudi ženske. Njim, ženskam namreč, smo letos posvetili dve oddaji. Raziskali smo vlogo ženske v antični zgodovini in razvoj praznika, ki ga poznamo pod imenom materinski dan. Ali so ženske sedaj emancipirane pa bi lahko bilo vprašanje oddaje, ki se je zamislila nad resničnostjo, kot prividom množice. Ali vemo, ali imamo upravičeno vedenje ali imamo samo mnenje so vprašanja, ki so si jih zastavljali že grški filozofi. Prav tako, sta se o tem iz česa je nastalo življenje spraševala še najmanj dva človeka. To sta bila Heraklit in Rambo Amadeus. Pa poslušajmo zgodbo:
GLASBA: KPGS
Ja, vsakdo ima svojo osebno identiteto, pa čeprav morda ne ve gotovo kdo je in ni čisto prepričan iz česa je nastal. Prav tako ima vsakdo svojo priljubljeno televizijsko oddajo. Večina najraje gleda informativne in zabavne oddaje. Obstaja pa oddaja, ki je v nečem presegla ostale. To je fenomen Big Brother. Zakaj takšna odmevnost, je to resnično resničnostni šov, kakšno je sociološko in kakšno psihološko ozadje oddaje. No, če niste utegnili poslušali oddaj, ki smo jih posvetili tej temi, odsurfajte na našo stran www.zofijini.net in v arhivu najdite vse kar ste preslišali.
GLASBA:
Filozofija skozi čas
Tokrat se ne bomo ozirali v preteklost, temveč se bomo raje ozrli v prihodnost. Sledi nekaj pomembnejših in zgodovinsko prelomnih trenutkov:
Enkrat v prihodnjih mesecih bo Slovenija izgubila svojo prvo… Priležnico? Skratka, najpomembnejši koruzniški par v državi bo dahnil usodni da. Sicer je bil slovesni dogodek napovedan že za maj, toda zaradi pomanjkanja časa… Ali pa morda prepričanosti v pravilnost usodnega koraka, je vse skupaj prestavljeno nekam v nedoločeno prihodnost. Za vse nestrpne pa naj omenimo, da se čas parlamentarnih volitev v Sloveniji nezadržno približuje, znana numerologija pa je ob tem prišepnila, da bo najboljši čas za tisti »da« v začetku jeseni.
V Združenih državah Amerike se nezadržno približujejo predsedniške volitve. Obema predsedniškima kandidatoma želimo veliko uspeha, hkrati pa seveda tudi kličemo: naj zmaga najboljši! Seveda lahko ob tej frazi tudi zamahnete z roko; kdo bo zmagal je bolj ali manj vseeno, naj se končno zgodi kakršna koli sprememba. Slabše kot je zadnja leta tako ali tako ne more biti.
GLASBA:
Cvetličarji naše najbolj kooperativne in najboljše sosede so že krepko zavihali rokave. Pred vrhuncem turistične sezone so si zastavili cilj, da bi bila vsa cvetlična korita polna pisanih cvetov. Priznajte; večina še vedno pade bolj na formo kot na vsebino.
Minister, sicer član skorajda vseh slovenskih vlad bo zamenjal stranko. Načelnost velja!
Obiskali boste spletno stran: www.zofijini.net
Zaradi podražitve naftnih derivatov bo ponovno stopilo v ospredje geslo »Nazaj k naravi!« Zaradi večjega povpraševanja se bodo podražili čevlji iz Kitajske.
In ko smo ravno pri Kitajcih…Bilo bi nespodobno, če bi pozabili omeniti Olimpijske igre. Nekoč so bile igre simbol miru, stari Grki so za ta čas prekinili vse vojne. V moderni dobi se ta čas vojne še dodatno razplamenijo; še posebej vojna proti terorizmu, pod okrilje katere je mogoče stlačiti čisto vse, kar kateri koli aktualni oblasti pač ni všeč. Kdo ve, morda bojo na naslednjih olimpijskih igrah uvedli tudi kakšno novo športno kategorijo? Met kladiva bi lahko posodobili v met granate. In namesto maratona bi lahko uvedli denimo kategorijo begunskega pohoda. In seveda, namesto teka čez ovire bi lahko uvedli tek čez minsko polje. Ogromno je držav, kjer težav z vadbenimi poligoni pač ni. Trenirati se da celo v naši bližnji soseščini!
Obiskali boste spletno stran: www.mislec.net
GLASBA:
Do jeseni, to je do oktobra, nas ob sredah ne bo več v vaši družbi, saj odhajamo na počitnice.
Za vas smo se trudili večno neutrudni:
Zofijini ljubimci Robi, Mitja, Lucija, Samo in še kdo, svoj pečat pa so prispevali tudi sodelavci Delavsko Punkerske Univerze, filozofijo skozi čas ima v malem prstu Boris Blagotinšek, z gumbi na mešalni mizi se igra Jure, seveda pa za nami stoji še cela armada ljudi, ki nas, tako vsaj upamo, podpirajo. Bi jih z veseljem našteli, toda z mislimi smo že na dopustu, zato jih pač ne bomo.
Za konec smo vam pripravili nekaj dopustniških predlogov:
Nikar ne pretiravajte s sončenjem in uporabo krem z UV filtri, saj s tem ogrožate morske rake in rakovice, prav tako pa se izogibajte preveliki uporabi sredstev za ubijanje insektov, saj nikoli ne veste v katerem grmu tiči čebela.