Sredi letošnjega julija se je Maribor znašel na seznamu evropskih mest in pokrajin, ki nasprotujejo prostotrgovinskim in investicijskim sporazumom: postal je svobodno območje, so dejali, v katerem ne veljajo TTIP, CETA in TISA. Razen redkih verjetno večina ne ve, da je takšen simboličen korak, ki so ga nato podprli mestni svetniki, sicer res brez prave realne teže, a je prav kot takšen, čisto neznaten, morda uspešna gesta tistih, ki mislijo o prihodnosti, ker želijo v njej živeti – v tem primeru sveta, Evrope, ne zgolj Slovenije. Seveda govorimo o izjemah, vrednih pozornosti. Takih, ki mislijo naprej, o naši skupni prihodnosti, kronično primanjkuje. Predlagatelj pobude, Iniciativa mestni zbor (IMZ), morda eden tistih protagonistov v mestu, pri katerem samoumevnosti letargije in resignacije, tako značilnih za mesto ob Dravi in tudi splošno dekadentno stanje duha, ne priznavajo, je v tem primeru s svojo pojavitvijo že skoraj simptom nakazane odsotnosti naše skrbi, včasih morda celo patološke ujetosti v lastno brezskrbnost. Ena tistih, ki se zaveda, da se zavedati prihodnosti ni odvečna floskula, je prej realistična prisila in brezizhodna nujnost, kjer ne mislimo le na to, kako bi uspeli bolj ali manj dostojno preživeti.
Prispevek v celoti na:
Morda Maribora jutri ni – že včeraj smo pozabili na tistega danes (PDF)