21. 1. 2009 Zofijina modrost

Po neoliberalizmu?

Kaj pride po neoliberalizmu? Da bi odgovorili na to vprašanje, se moramo vprašati po bolj temeljnem vprašanju: Kaj imata neoliberalizem in neokonservatizem skupnega z protiglobalizacijskimi in protivojnimi gibanji? Odgovor je, da se navidezno vsi osredotočajo na ponovno definiranje demokracije v sodobnem svetovnem sistemu. »Širjenje demokracije« je sporočilo, ki ga pogosto uporabljata »Washingtonski konsenz« in »Busheva doktrina«. »Washingtonski konsenz« trdi, da sta globalni neoliberalizem in jedrna finančno investicijska ekonomska kontrola obrobij in celotnega sveta s sredstvi Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne trgovinske organizacije (WTO) edina stvarna alternativa revščini in katastrofam. »Busheva doktrina« drzno in neokonservativno opravičuje ameriško svetovno vojaško prevlado in preemptivno vojno (dajanje prvega udarca, op.prev.), kar je del ponovnega poskusa, da bi ustvarili varen svet za demokracijo. Za protiglobalizacijska in protivojna gibanja so te doktrine, ki obljubljajo širjenje demokracije, samo preslepitve pred resnico o globalnem diktatorstvu ZDA in o jedrnih korporacijskih vladajočih elitah. Ko se ta gibanja osredotočajo na napade institucij, ki vsiljujejo to diktatorstvo, si hkrati prizadevajo ustvariti alternativo: pristno sodelovalno demokracijo.

Prva stvar, ki jo moramo poudariti je, da mnogi, tudi vodilni ekonomisti in politični strokovnjaki, razumejo neoliberalizem kot gibanje, ki mu ni uspelo uresničiti napovedanih ciljev. Ni pripeljal do hitrejše gospodarske rasti, ni zmanjšal revščine ali stabiliziral gospodarstev. V resnici se je v letih neoliberalne prevlade rast upočasnila, revščina narasla in ekonomske in finančne krize so se množično razširile. Tovrstni podatki so zastrašujoči. Neoliberalizem pa je uspel kot projekt za krepitev vladajočega kapitalskega razreda. Tako je uresničil svoj nenapovedan cilj: povečal prevlado nadnacionalnih združb, mednarodnih vlagateljev in sektorjev lokalnih elit.

Priznanje, da je neoliberalizmu spodletelo uresničiti svoje napovedane cilje, je prisililo njegove zagovornike v taktični umik; v zagovarjanje širokega vala neoliberalnih političnih ciljev pod krinko »reform«. Rezultat tega je bilo ojačanje »Washingtonskega konsenza«, ki je za neuspeh neoliberalizma krivil države odjemalke, ne pa mednarodnih institucij ali nadnacionalnega kapitala. Od revnih se pričakuje, da se bodo morali še naprej prilagajati neoliberalnim načrtom. S tega vidika neoliberalizmu sledi še več neoliberalizma.

11. september 2001 je Bushevi vladi ponudil priložnost, da sledi še bolj ambicioznemu programu nadzora, ki bi ga lahko imenovali »Globalni bonapartizem«. Busheva doktrina preemptivnih vojn in spreminjanja režimov odraža novo stopnjo imperialnih ambicij dela vladajočih elit, ki jih najbolj žene ideologija. Liberalni institucionalisti Clintonove Bele hiše in realisti prve Busheve vlade, so se ne glede na svojo agresivnost, še vedno zavedali slabih strani politik, ki so odtujevale preostanek sveta. Nasprotno pa je bilo poslovanje druge Busheve vlade neokonservativno: poveličevalo je svojevrstno ameriško moralno pravico, da spreminja svet. Kot je predsednik dejal: gre za križarske vojne proti zlemu, za širjenje resnice, pravice in ameriškega načina delovanja, pa če je to svetu všeč ali ne. Kljub šibkemu domačemu gospodarstvu se Bush ne ukvarja več z zagotavljanjem človekovih potreb, ampak s strahom pred teroristi. Obenem pa je to tudi odvračanje od posledic neoliberalnih politik doma in preusmerjanje pozornosti vstran od morja korporacijskih škandalov in razredno pristranskega vpliva zmanjševanja davkov in zmanjševanja socialnih stroškov. Vlada nas je postavila v trajno vojno stanje z domačo represijo. Gre za načrt, ki straši volivce, da ne postavljajo vprašanj in jih sili v privolitev k vojni in domači politiki, ki ni v skladu z njihovimi interesi.

Neoliberalizem

Pa poglejmo še globlje v neuspehe politik IMF in WTO. »Poročilo o človekovem razvoju« razvojnega programa Združenih narodov iz leta 2000 pravi, da je ob koncu devetdesetih let osemdeset držav imelo nižji dohodek na osebo kot ob koncu osemdesetih let. Ta številka je še strašnejša, ko upoštevamo, da se povprečni prihodek na osebo ogne nenavadnim in naraščajočim neenakostim in revščini, ki pa se pojavljajo v mnogih državah. Revščina v večini držav narašča ker: izplačujejo dolgove tujim vlagateljem, ti pa požrejo večji del dohodkov države, ki prihajajo iz vsakoletnega izvoza; tuja vlaganja ne ustvarjajo potrebnih delovnih mest; in opuščanje davkov in spodbujanje nadnacionalnih združb izčrpavajo lokalno porabo socialnih proračunov, ravno tako kot to vse bolj delajo tudi v bogatejših državah.

Poleg tega so se globalne gospodarske ravni rasti upočasnile, ko je neoliberalna politika zategnila življenjske standarde. Namesto povečanja gospodarske stabilnosti, je finančna osvoboditev povzročila finančno krizo v večini svetovnih gospodarstev. Študija IMF-a je ugotovila, da je 133 od 181 držav članic sklada med leti 1980 in 1994 doživelo vsaj eno krizo, v katero je bil vpleten pomemben bančni sektor. Svetovna banka je med poznimi sedemdesetimi in 1994 letom zaznala več kot sto nerešljivih situacij bančnega sektorja v devetdesetih državah v razvoju in bivših komunističnih državah. Dejstvo, da je dve tretjini članic sklada doživelo tako krizo, ne more biti naključje, ampak je prej povezano s tem, da so bila to leta, ko je IMF vsiljeval finančno liberalizacijo.

Nič od tega ne preseneča. Neoliberalno poslovanje (ali »Washingtonski konsenz«) zahteva tržno in finančno liberalizacijo, privatizacijo, deregulacijo, odprtost direktnim tujim investicijam, kompetentno stopnjo menjave, fiskalno disciplino, nižje davke in manjše vlade; skratka nič, kar bi lahko zagotavljalo obsežno blaginjo. Zanimivo pa je, da je neuspeh neoliberalizma v spodbujanju rasti, zmanjševanju revščine in vzpostavitvi večje gospodarske stabilnosti vodil v »argumentiran« »Washingtonski konsenz«, ki so ga vzpostavili mnogi sodelujoči že pri prvotni različici. Za neuspeh neoliberalnega poslovanja krivijo države, ki so jih povabili, da sledijo njihovemu diktatu. V tem scenariju prevalitve krivde na žrtve pravijo, da je potrebno vpeljati bolj uspešno uveljavljanje prvotnih ciljev in strategij. Naloga lokalnih oblasti je, da skrbneje izvajajo nadzor in program. Ponudijo sicer tudi nekaj malo praznega popuščanja: s priznavanjem napak, ki jih je v preteklosti ustvarila finančna liberalizacija trga v tako velikem merilu, ustvarjalci politike sedaj priporočajo »preudarno« odprtje računa kapitalu. Centralnim bankam je naloženo, da uredijo »natančni« regulacijski okvir, finančne standarde in zmožnosti uresničevanja ciljev; toda banke še naprej dajejo tovariška posojila, se ukvarjajo z valutnimi špekulacijami in podpirajo beg kapitala. Priznavajo, da je potreben nadzor nad korporacijami, da so potrebna protikorupcijska pravila, morda tudi socialne varnostne mreže in da so strategije zmanjševanja revščine primerne kot del pogojev, ki so jih naložili nadzorniki. Ti očitni koraki se zadnja desetletja niso pojavljali in takrat so se bile države z nizkim dohodkom prisiljene odreči zaščiti, ki so jo imele pred tujim nadzorom in nestabilnostjo, ki so je povzročile fluktuacije svetovnega gospodarstva. Seveda, kot je razvidno iz škandalov v Enronu in WorldComu, za korupcijo ne smemo kriviti samo revnih držav.

Kritika

Naslednja stopnja neoliberalizma se začne s priznanjem »Washingtonskega konsenza«, da niso uspeli, vendar hkrati s tem, s spretnim manevrom predlagajo reforme z rešitvami, ki so še naprej naklonjene tujemu kapitalu. Značilnosti dobre vlade, kot jih sedaj definirata Svetovna banka in IMF ne smemo mešati s pristnimi demokratičnimi postopki. Njihovo strogo uveljavljanje bi ponovno vzelo moč obveznim elitam in jo dalo tujemu kapitalu; za pospeševanje multinacionalnega kapitalsko ekonomskega prodiranja v revnejše države. Politična strategija se je odmaknila od zavezništva z lokalnimi »najemniškimi« elitami, ki so bile nekoč pomembne za poraz levice v hladni vojni in sicer s poudarjanjem zmanjševanja deleža, ki gre tem dragim lokalnim zaveznikom. Da te elite sedaj zatirajo svoje ljudstvo, Zahod priznava in celo obsoja; naenkrat so odkrili zlorabo človekovih pravic. Obtoževanje lokalnih elit za neuspehe, ki so sestavni del svetovnega sistema ustvarjenega za dobrobit kapitalistov, spodkopava njihovo moč. Odgovor prostega trga je, da tuji kapital prevzame vodilno vlogo v teh gospodarstvih, za pravo demokracijo pa se ne menijo. Naslednja stopnja neoliberalizma poudarja pomen transparentnosti, pravilo zakona in izenačenosti igre na trgu, ne pa tudi v družbi kot celoti. Neenak pristop k vladanju, bi se tako nadaljeval za veliko večino državljanov.

Trditve, da bo nova stopnja neoliberalizma ali predrugačenega »Washingtonskega konsenza« povzročila zmanjšanje revščine in povečala odgovornost lokalne države do svojih državljanov, spodbudijo dve kritiki. Prva, ki izvira iz ekonomskih poklicev in politične skupnosti, pravi, da je to nemogoče širok, nediferencirani cilj institucionalne reforme. Preveč je brezčutno do lokalnega konteksta in potreb in ne ustreza empirični resničnosti o poteku razvoja. Težava tega vidika je, da globalne ekonomske vladne institucije še vedno poskušajo umestiti vse države v isti razvojnostni model. To je neprimerno, ker do uspeha vodi veliko poti, večina prav nepričakovanih in v kombinaciji z nepredvidljivimi elementi sektorske specializacije in vladnih uredb.

Neoklasični model predvideva univerzalno dosegljivo znanje, kapacitete za uporabo obstoječe tehnologije in transparenten dostop do vseh tržnih informacij. Ta predvidevanja so gotovo nerealna. Za večino udeležencev v državah z nizkim dohodkom sta sprejetje in prilagoditev težavna podviga. Prevladuje negotovost, dostop do trga virov je omejen in pogosto neatraktiven. Uspeh je odvisen od naključnih dejavnikov, o katerih ne moremo posplošeno govoriti, rečemo lahko le, da je bistveno razmerje med državnimi uredbami in vlogo trga. Kritiki neoklasičnega pristopa bi s ščitenjem lokalnih producentov in avtonomnostjo lokalnih vlad, preuredili mednarodni režim v bolj poštenega do manj razvitih držav, da bi tako mednarodna menjava resnično temeljila na obojestranski privolitvi in poštenosti. Vprašanje je kako to storiti? Je obnova obstoječih struktur in institucij možna? Ali bolj temeljna prenova zahteva spremembo razrednih odnosov?

Ta vprašanja pa nas pripeljejo do druge vrste kritik, ki ne izvirajo iz »Washingtonskega konsenza« ampak iz nevladnih organizacij in skupin civilne družbe, ki ponujajo bolj osnovno kritiko korporacijske globalizacije in kapitalizma. Za gibanja za družbeno pravičnost sta moč vladajočega razreda in imperializem jedrni težavi. Ta gibanja nasprotujejo prevladi družbenih potreb na podlagi tržnih kriterijev in moči tranzicijskega kapitala in najmočnejših vlad (predvsem Združenih držav), ki želijo vzpostaviti pravila predvsem sebi v korist in na račun šibkejših podrejenih narodov in razredov. S tega kritičnega vidika je jasno, da predlagane reforme jačajo sistem prevlade vladajočega razreda in imperialne nadvlade, kar je treba spremeniti. Naraščajoča moč tako imenovanega protiglobalizacijskega gibanja ali bolje gibanja alternativne globalizacije, priča o kritiki neoliberalizma, ki postaja oprijemljiva sila v mednarodni politični ekonomiji.

Odnos med tema kritikama bi moral biti poznan. Je podoben konfliktom med fundamentalisti in realisti, ki se je pojavil recimo v stranki Zelenih v Nemčiji in drugod: razmejitev med aktivisti, kmeti brez zemlje, ki so manj pripravljeni na kompromise in drugimi skupinami v Braziliji proti vodilnim državnim strankam okoli brazilskega predsednika Lule; razcep znotraj Socialist Scholars Conference (Konference socialističnih intelektualcev) pri socialnih demokratih/socialistični levici; in vedno bolj vidna delitev znotraj Svetovnega socialnega foruma o smeri, v katero se bo razvijal in o izbiri predstavnikov gibanja. Ta razcepitev je bila v svojih mnogih različicah skozi zgodovino vedno prisotna znotraj levice. Za nekatere te razlike predstavljajo težko uravnavanje med dolgoročnimi cilji in zahtevami po transformaciji in med potrebo odzvati se na predlagane reforme, ki bi lahko bile tudi napredne; težava, o kateri se lahko načelne osebe močno razhajajo. Za druge je to priložnost za osebno žigosanje in razlog za razcepitev večjega gibanja na osnovi nezdružljive razlike. Doslej je globalno gibanje za pravice lahko ohranjalo prepričljivo enotnost in je obdržalo svoje kolektivno oko osredotočeno na potrebo po temeljiti spremembi.

Nastop Georga W. Busha po 11. septembru

11. september 2001 je bil odločilen trenutek za predsednika z malo znanja o svetu, toda z vero v odrešeniški fundamentalizem; vero, ki se čudovito sklada s poslovanjem zunanje politike neokonservativcev, ki so se že desetletje ali več borili za ideološko nadvlado. Ko je George W. Bush kandidiral za predsednika, je v svoji kampanji svaril pred države ustvarjajočimi (pred mednarodnimi poskusi vzpostaviti ali ponovno vzpostaviti institucije neke države, ki je šibka, neuspešna ali se nahaja v po-konfliktnem obdobju op.prev.) in humanitarnimi posredovanji tam, kjer Združene države nimajo nobenih strateških interesov. Bush je bil pripravljen posredovati za zagotovitev varnosti ZDA, toda podobno kot drugi konservativci, je menil, da se ne bi smeli vmešavati prav povsod. V svoji drugi razpravi z Al Gorom je pragmatično dejal: »Če bomo nadut narod, nam bodo zamerili.« Po 11. septembru pa je prevzel ambiciozno neokonservativno stališče glede sprememb režimov in preemptivnih vojn, da bi promoviral resnico, pravičnost in ameriški način življenja po svetu. Nasproti tradicionalnega realizma predsedstva prvega Bushevega in Clintonovemu liberalnemu institucionalizmu, se trenutna vlada drži neokonservativne filozofije. Načrt konservativnih nacionalistov, da bi obvarovali Združene države varne znotraj njenih meja in da bi spoštovali interese ZDA v tujini, je nadomestila unilateralna težnja za aktivno globalno vodstvo in da bi se povsod širile tako imenovane ameriške vrednote.

Pomembno je vedeti, da so osrednje teme Bushevega pristopa po 11. septembru bile zasnovane že desetletje prej in so vključevale uporabo preemptivne vojaške sile. Ustvarili so jih možje, ki jih dandanes izvršujejo. Kot je zapisal David Armstrong je »Načrt« – ime, ki ga nosi več kot desetletje trajajoči trud, da bi spremenili ameriško zunanjo politiko – »ponovno pogreta različica strategije, ki so se je Cheney in njegovi soavtorji leta 1992, zaradi konca hladne vojne, odrekli. Takrat je bil cilj svetovna prevlada in to je naletelo na slabe kritike. Danes se uporablja kot odgovor na terorizem. Poudarja preemptivnost in odzivi so splošno navdušujoči.« Načrt, ki so ga na novo prestavili kot »Bushevo doktrino«, vsebuje osnovno idejo, da je cel svet bojišče in da bo Amerika, če potrebno tudi sama, šla kamorkoli in bo delovala preemptivno, da bi sprožila spremembo režima in kot bi rekel predsednik: »Nobena država ni izjema v podrejanju absolutnim zahtevam.« Te zahteve pa zajemajo njegovo različico svobode, zakona in pravičnosti. (Harper’s Magazine, oktober 2002)

Multilateralen pristop pritiskanja in hkrati posvetovanja z zavezniki, prisile in hkrati kompromisa, da bi dosegli navidezno soglasje, je bil in ostaja za mnoge znotraj ameriške elite najboljši pristop k doseganju učinkovite nadvlade. Običajno so tak način poslovanja sprejemali že vse od časa predsedstva Woodrowa Wilsona v začetku dvajsetega stoletja do prvega Bushevega predsedstva in pa tudi do konca Clintonovega. Toda 11. September je bil podvržen novemu pogledu na svet. Kot sta januarja 2002 napisala Gary Schmitt in Tom Donnelly iz neokonservativnega »Projekta za novo ameriško stoletje«, je »Busheva doktrina« znana po tem, kar ni. »To ni Clintonov multilaterizem, se ne obrača k Združenim narodom, ne izpoveduje vere v nadzor nad oboroževanjem ali vzbuja upanja za katerikoli mirovni postopek. Niti ne gre tukaj za zagovarjanje ravnovesja moči, ki je bilo tako blizu njegovemu očetu. Prej je to zatrjevanje, da se bosta dolgotrajni mir in varnost zagotovila s potrditvijo ameriške vojaške moči in ameriških političnih nazorov.« (www.newamericancentury.org)

Ko je ekipa Richarda Perlea – Paula Wolfowitza pod taktirko ministra za obrambo Dicka Cheneya leta 1992 v dokumentih vojaških načrtov te neokonservativne vidike prestavila kot temeljne za ameriško zunanjo politiko, je večina konservativcev menila, da so kontroverzni, nepremišljene in nevarni. Kot je bila nekoč retorika ameriške politike usmerjena v boj proti domnevnemu sovjetskemu načrtu zavladati svetu, je sedaj cilj neokonservativne strategije prizadevanje za svetovno prevlado. Kot taka je skušala preprečiti pojav kateregakoli tekmeca ali izzivalca ameriške nadvlade. V tej strategiji bi morala unilateristična Amerika obdržati silno vojaško premoč in podobno vladati nad prijatelji in sovražniki. Lahko bi dejali, da je bil to vedno ameriški cilj, le da ga lahko javno prepoznano kot doktrino šele od leta 1989, takoj po tem, ko je padla edina druga velesila. Leta 1992 se je zdela ta drzna vizija še vedno preveč skrajna. Seveda večji del sveta še danes misli, da je tako in da jo moramo zavreči. Neokonservativci so pred 11. septembrom napisali, da potrebujejo novi Pearl Harbor. In v ta kontekst so prestavili 11. september in z njim so z nekaj uspeha, vsaj v Ameriki, spremenili meje sprejemljivega.

Demokracija kot sporen konstrukt

Vrnimo se k vprašanju, kaj sledi po neoliberalizmu in ponovimo povezavo med neoliberalizmom in neokonservatizmom na eni strani in protiglobalizacijo in protivojnimi gibanji na drugi strani – pojavi se sporen pomen demokracije v sodobnem svetovnem sistemu. Vsi, ki so v obdobju po hladni vojni govorili v prid participacije javnosti pri odločanju, dozdevno zagovarjajo demokracijo. Globalne institucije najraje v zvezi z demokracijo uporabljajo izraz »dobro upravljanje«, Busheva vlada pa izraz »svoboda«. Problematičen odnos med temi termini in kaj imajo aktivisti v mislih pod pojmom demokracija, je srčika spora v konfliktu o tem, kakšen tip sveta je sploh možen.

Za Mednarodni denarni sklad in vodstvo Svetovne trgovinske organizacije so ključ k blaginji spoštovanje pravil, pošten odnos do vseh vključenih in doseganje pričakovanj ljudi po vsem svetu. Odgovornost in odkritost sta sestavini dobre vlade. Predvideva se, da takšna proceduralna pravica, ki brani posameznikovo enakost v formalnih poslih in spoštuje svobodo odločitve, pospešuje splošno dobrobit. V iskanju prepričljivih razlogov za napad na Irak nasproti velikemu mednarodnemu odporu do ameriškega načrta, je predsednik Bush prevzel za glavni vojaški cilj demokratizacijo Iraka. Osredotočili so se na slabo uresničevanje človekovih pravic Sadama Husseina in na potrebo po spremembi režima, da bi ustvarili delujočo demokracijo, vredno ameriških idealov v tej državi.

Obe obliki formulacije demokracije se izkažeta za problematični. V primeru globalnih institucij vladanja, neenaka moč med udeleženci predstavlja oviro. V IMF in WTO odločajo Združene države in edine resnične ovire njihovim načrtom prihajajo od peščice ostalih pomembnih udeležencev. Večina držav v svetu pa igra le majhno vlogo v odločitvah, ki so za njihove državljane življenjskega pomena. Velikokrat so vlade same tako nedemokratične, da imajo ljudje teh držav le malo besede, če ne celo nič, pri tem, kar njihove vlade rečejo in delajo. Združene države in evropske sile so bile odgovorne za postavitev in ohranjanje vlad večine lokalnih elit.

Vsak resničen pogovor o demokraciji mora iti preko nedemokratične narave globalnih gospodarskih institucij in sicer v obsežno diskusijo o demokraciji, ki se ne ubada samo s tem ali so glasovi volivcev bili pravilno prešteti, ali so kandidati nasprotne stranke sodelovali z enakimi možnostmi in ali izvoljeni vodje upoštevajo mnenja navadnih ljudi. Končno je potrebno, da o demokraciji spregovorimo v relaciji z vladavino višjega razreda v kapitalističnih družbah.

V primeru »Busheve doktrine« je pretvarjanje demokratičnosti, kot jo opredeljuje Bela hiša, slabo. Ko je parlament Turčije izglasoval, da odkloni Združenim državam njihove zahteve, so jim rekli, naj ponovno glasujejo ali pa bodo njihove želje enostavno prezrli. Ko Varnostni svet ZN zavrne zahteve Združenih držav, jim rečejo, da lahko obdrži svojo verodostojnost s tem, da ubogajo ameriške ukaze ali pa postanejo nepomembni. Poleg podkupnin in groženj gredo glasovi k tistim, ki jih predlaga Washington, toda meje takega unilateralizma so tako zelo ohlapne. Čeprav obstajajo slabe strani upora ameriškemu diktatorstvu, je vedno več ljudi in vlad pripravljenih poseči po njem. To pa delno zaradi evangeličanskega in kavbojskega načina gospoda Busha, še bolj pa zaradi posledic v svetu, ki jih povzroča ameriška naklonjenost unilateralizmu z jasnimi destabilizacijskimi in diktatorskimi aspekti.

Vse bolj je jasno, da v večini govorov o demokraciji, v resnici gre za vsiljevanje volje najbolj nevarne garniture ustvarjalcev politike, ki so se polastili moči v Ameriki. Njihova stališča so pretresla ostale konservativne in neoliberalne institucionaliste. Tudi oni so ojačali, poglobili in razširili zbirko protisistemskih sil, ki so aktivne v gibanjih globalne civilne družbe.

Moramo razumeti, da demokracija ni tako močno povezana z volitvami kot s širšimi družbenimi odnosi, ki strukturirajo, kaj je politično možno. Demokracijo lahko merimo na drugačen način: kot obseg človekovega aktivnega sodelovanja pri odločanju; kot stopnjo do katere so ljudje ustrezno obveščeni; kdo nadzoruje medije; kako se pridobiva denar za politične kampanje; in kdo je realno sposoben kandidirati za predsednika. To pa zahteva analizo stopnje razrednih struktur sodobnega kapitalizma, vključujoč meje, ki jih te strukture vsiljujejo demokraciji.

Globalno gibanje za pravice se je upravičeno osredotočilo na trpljenje, ki sta ga IMF in Svetovna banka povzročila po svetu; na dolgove, ki so jih nakopali despoti in pokvarjene elite in jih plačali z delovno silo in krvjo navadnih ljudi. Ljudje si niso sami izbirali muk, ki jih je povzročilo vojaško nasilje v imenu pospeševanja svobode in demokracije, trpljenja, ki je sledilo iz prerazdelitve redkih virov vojni namesto upoštevanja človekovih potreb. Ameriški državljani prav tako niso volili, da bi ukinili pogodbo o omejitvi oboroževanja ali da bi nasprotovali Mednarodnemu kazenskemu sodišču ali Kjotskemu protokolu za upočasnitev globalnega segrevanja. Socialno demokratski kompromis povojnih let je zamenjala ostra, lakomna oblika vladanja, ki si prizadeva izključiti protestiranje in demokratično izražanje. Posledice neoliberalizma so povzročile strašljivo zavedanje kako veliko tvegamo in so na več mestih spodbudile razvoj proti-vladajoče zavesti in ponovno aktiviranje ljudi. V njihovem razumevanju osrednjega pomena širše definicije demokracije je, da protiglobalizacijska in protivojna gibanja predstavljajo dramatičen izziv razredni vladavini in »Bushevemu bonapartizmu«.

William K. Tabb uči ekonomijo na kolidžu v Queensu. Je avtor knjig »The Amoral Elephant: Globalization and the Struggle for Social Justice in the Twenty-First Centur«y (Nemoralen velikan: Globalizacija in boj za družbeno pravičnost v enaindvajsetem stoletju) (Monthly Review, 2001) in »Unequal Partners: A Primer on Globalization« (Neenaki partnerji: Abecednik globalizacije) (The New Press, 2002).

Prevedla Aleksandra Petrovič