Kodeksi etike so zbiri pravil, ki njihovim naslovnikom posredujejo vrednostna merila o tem, kako naj ravnajo v določenih situacijah. Ta pravila so, ker urejajo podobna ali celo ista razmerja, kot jih urejajo pravna pravila, slednjim zelo podobna ali se po njih celo zgledujejo. Po pravu pa se zgledujejo tudi postopki ob kršitvah kodeksov in organi, ki v teh postopkih sodelujejo.1 Mnogokrat se zato postavlja vprašanje o povezavi med pravnimi pravili in določbami omenjenih kodeksov. K temu najbrž prispeva tudi dejstvo, da so subjekti, ki sprejemajo kodekse etike mnogokrat upravičeni tudi do pravne regulacije določenih vprašanj.
Med različnimi subjekti, ki sprejemajo kodekse etike so tudi združenja, katerih člani so pripadniki določenega stanu oziroma dejavnosti V nadaljevanju se bom posvetil razmerju med pravom in kodeksi etike oziroma pravnim učinkom slednjih v teh združenjih. Za začetek bom navedel načine učinkovanja kodeksov etike v omenjenih združenjih, kasneje pa bom poskušal nekatere še dodatno obrazložiti in izpostaviti nekaj vprašanj, ki se ob tem odpirajo.
Kodeksi etike so razpeti med „etičnim“ in „pravnim“ vidikom. Prvenstveno so (a) neobvezna navodila, smernice za oporo in pomoč članom združenja pri vzpostavljanju etične drže. Primarna sankcija je neformalne narave, kršitev je npr. podvržena neodobravanju in graji s strani drugih članov združenja in širše družbe. Na drugi strani pa lahko imajo isti kodeksi tudi pravne učinke oziroma je njihovo nespoštovanje lahko pravno sankcionirano. Gre za pravne posledice, ki (b) lahko učinkujejo v mejah določenega združenja ali pa (c) imajo širši učinek in je spoštovanje kodeksa lahko pogoj za opravljanje določenega poklica ali dejavnosti. Zanemariti pa ne gre tudi možnosti (d) uporabe kodeksa pri interpretaciji določb pravnih predpisov.
Posebno pozornost je potrebno nameniti pravnim učinkom pod b in c. Odgovor na vprašanje, za kateri tip izmed teh pravnih učinkov gre v primeru konkretnega združenja, je odvisen od tega, ali je to združenje nosilec javnih pooblastil. Pri javnih pooblastilih gre za »prenos določenih pristojnosti državne uprave na nedržavne subjekte. Z zakonom ali s predpisom lokalne skupnosti se lahko poveri nedržavnim subjektom, kot so pravne osebe zasebnega prava ali posamezniki, da na podlagi javnih pooblastil urejajo odnose širšega pomena v družbi, da odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij ter da opravljajo materialna dejanja iz pristojnosti državne uprave. To pomeni, da lahko te organizacije izdajajo abstraktne upravne akte, upravne odločbe v upravnem postopku ter izvajajo posamezna dejanja oblastne narave.« (Pravo, javno pooblastilo).
V združenjih, ki niso nosilci javnih pooblastil, je članstvo prostovoljno, kodeks, ki ga takšno združenje sprejme, pa ima prvenstveno neformalni učinek. Kadar so poledice kršitve tega kodeksa tudi pravne, so omejene zgolj na delovanje tega združenja; zaradi kršitev kodeksa je kršitelj lahko npr. razrešen opravljanja določene funkcije v združenju ali celo izločen iz združenja, ne more pa kršitev ali spoštovanje kodeksa vplivati na opravljanje poklica ali dejavnosti, kot tudi ne more odločitev o sankciji biti zavezujoča za nekoga, ki ni član združenja. Pravna sankcija, ki doleti kršitelja v konkretnem primeru, pa ne more biti rezultat samovolje (nekaterih) članov ali organov, kar pomeni predvsem to, da je možnost in vrsto pravne posledice potrebno vnaprej opredeliti. Kot primer združenja stanov ali dejavnosti, ki bi ustrezalo opisu iz tega odstavka in katerega kodeks ne more presegati okvirov delovanja združenja, je Slovensko sodniško društvo, ki je sprejelo Kodeks sodniške etike.
Po drugi strani pa lahko imajo etični kodeksi tudi javnopravne elemente. Sprejemanje takih kodeksov je praviloma povezano s širšim vprašanjem delovanja poklicnih zbornic oziroma zbornic dejavnosti, katerim je z zakonom dano javno pooblastilo, da normativno urejajo področje delovanja svojega stanu oz. dejavnosti, nadzirajo izvajanje pravil na tem področju, ter za potrebe tega sprejema tako splošne kot tudi posamične javnopravne akte. Četudi to ni izrecno določeno, se šteje, da v krog teh pristojnosti spada tudi sprejemanje etičnih kodeksov ter sankcioniranje njihovih kršitev. To je možno razbrati iz odločbe Ustavnega sodišča v primeru Zbornice za zasebno varovanje: „Zbornica lahko / … / ukrepa ob kršitvah kodeksa poklicne etike, ki ga sama sprejme. Teh nalog / … / ZZVO (Zakon o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja, opomba M.K.) ne uvršča izrecno med javna pooblastila. Po svoji pravni naravi pa dejansko so sestavni del javnih pooblastil.“ (Sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-305/94 z dne 01.14.1999).
Posledice, ki jih lahko ima kršitev kodeksov, ki jih sprejemajo zbornice, so lahko bistveno širše, kot tiste, ki so navedene v primeru Kodeksa sodniške etike ali drugih združenj, ki nimajo javnih pooblastil. Tako je možna sankcija za ravnanje v nasprotju s kodeksom tudi prepoved opravljanja poklica oziroma dejavnosti. Statut Odvetniške zbornice Slovenije kot disciplinsko sankcijo zraven opomina, ukora in denarne kazni tako določa tudi prepoved opravljanja poklica v primeru hujših ali ponavljajočih kršitev dolžnosti, kamor spadajo tudi nekatere kršitve Kodeksa odvetniške poklicne etike, ko je utemeljeno sklepati, da kršitelj ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica, dela ali prakse v odvetniški pisarni. (Statut Odvetniške zbornice Slovenije). Tudi Zdravniška zbornica Slovenije določa kot disciplinske ukrepe opomin, javni opomin, začasni odvzem licence za dobo do 5 let ter trajni odvzem licence (Pravilnik o organizaciji in delu razsodišča Zdravniške zbornice Slovenije).
Smisel podelitve javnih pooblastil zbornicam je tako racionalizacija izvajanja državnih nalog, kot tudi zagotavljanje večje strokovnosti in neodvisnosti pri reguliranju področja delovanja določenega stanu ali dejavnosti. V teh primerih se država odreče delu svoje oblasti, ki ga prenese na zbornico. Tako so splošni akti, ki jih sprejemajo nosilci javnih pooblastil, nadomestek za zakone, ki jih sprejema Državni zbor, ter nadomestek za akte Vlade Republike Slovenije. Slednja pa pri sprejemanju teh aktov nikakor nista popolnoma samostojna. Ena ključnih omejitev pri tem je skladnost teh aktov z Ustavo Republike Slovenije. Ker so, kot omenjeno, splošni akti zbornic nadomestki aktov, ki jih sprejemajo državni organi, pa zanje seveda veljajo enake omejitve. Tako velja omeniti da so tudi zbornice zavezane k spoštovanju človekovih pravic, kot enega temeljnih sestavnih delov Ustave, še posebej pa velja izpostaviti določena ustavna načela, predvsem načelo pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije (URS), Uradni list Republike Slovenije, št. 33/91, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006). Slednje je izrazito široko načelo, sestavljeno iz številnih drugih načel, med njimi tudi načela pravne varnosti, ki veleva, da mora bili pravo jasno ter v naprej znano. Ustavno sodišče je v primeru prepovedi opravljanja odvetniškega poklica zaradi hujših kršitev etičnega kodeksa menilo, da opredelitev hujše kršitve ne more biti stvar (arbitrarne) ocene v konkretnem primeru. To bi moralo biti v naprej določeno bodisi v Statutu Odvetniške zbornice bodisi v kodeksu ali drugem splošnem aktu zbornice (Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-259/97 z dne 05.06.1999).
Iz navedenega izhaja, da morajo kodeksi etike, če naj imajo tudi pravne posledice, svojo tvarino urejati v skladu s pravnimi načeli, še posebej v skladu za načelom pravne varnosti (načelo jasnosti in določnosti). Slednje pa kaže na enega večjih problemov pri pravnem učinkovanju kodeksov. V primeru, da mora določbe kodeksa natančneje opredeljevati nek drug akt, ki predvideva tudi poledice morebitnih kršitev, etični kodeks sam zase pravnih učinkov ne more imeti. Če pa zahtevamo, da sam kodeks tvarino opredeljuje dovolj jasno in določno, da torej prevzame eno bistvenih lastnosti pravnosti, se zastavlja vprašanje, ali se etični kodeksi sploh še razlikujejo od pravnih pravil. Zdi se, da se etična oziroma moralna komponenta teh pravil s prelitjem v kalup načela pravne varnosti do te mere izniči, da smernic etičnega vedenja ni več mogoče ločiti od pravnih pravil.
Morala se že nasploh najbolj loči od prava po tem, da je kar se da elastična ter da moralne norme nikdar niso točno določene niti določljive. Moralna pravila je izredno težko posploševati, saj se tesno prilagajajo okoliščinam posameznih primerov, ob katerih tudi vsakič znova nastajajo. (Več o tem glej Pavčnik, 238 in naprej). Brez dvoma mora biti tudi vsako pravno pravilo do določene mere pozitivno moralno vrednoteno, saj sicer postane prisilno in nasilno. Bolj kot slednje, pa mora pravno pravilo zasledovati tudi splošna pravna načela, med drugim, že omenjeno načelo pravne varnosti. Zavoljo pravne varnosti pa pravo realnost posplošuje in abstrahira, s čimer nujno zanemarja posamezne okoliščine konkretnega primera, ki šele omogočajo moralno vrednotenje. Zaradi navedenega se mnogokrat zgodi, da se pravna rešitev ne sklada popolnoma s tem, kar bi smatrali kot pravilno, moralno oziroma etično. Ker torej etična pravila oziroma etični kodeksi, kot zbiri teh pravil, v svoji čisti obliki2 nujno predpostavlja odsotnost pravnosti, ne morejo imeti pravnih posledic. Takšna pravila so lahko zgolj nezavezujoča vrednostna merila. Kakor hitro pa sledijo kršitvi teh pravil pravne posledice, torej posledice, ki posegajo v pravice in obveznosti posameznikov, ni več mogoče potegniti prave ločnice med pravili etičnih kodeksov in pravnimi pravili. V teh primerih postane tako naziv “etični kodeksi” kot njihov smisel zelo vprašljiv.
Po drugi strani pa lahko etični kodeksi prispevajo k interpretaciji pravnih predpisov, kot je bilo navedeno pod d. V teh primerih ne moremo govoriti o pravnem učinkovanju oziroma o pravnih posledicah kodeksov v ožjem pomenu besede, kljub temu pa lahko imajo kodeksi etike na pravo določen posredni vpliv. Ker pravni predpisi pogosti vsebujejo pojme, katerih pomen je velikokrat nejasen, je mogoče tem pojmom dodeli ustrezno vsebino in iz njih izpeljati pravno pravilo šele z interpretacijo. Ta naloga pa je večkrat zelo težavna. Kadar se nekega vprašanja dotikata tako zakonsko besedilo kot tudi etični kodeks, je slednjega mogoče uporabiti pri razlagi zakonskih določb. To velja še posebej v tistih primerih, ko kodeks uživa posebej velik ugled in z njim soglaša večina pripadnikov nekega stanu ali dejavnosti. Kodeks se v teh primerih torej ne uporablja, ker zavezuje, temveč ker pojasnjuje. Takšna uporaba kodeksa seveda ni obvezna – od razlagalca v konkretnem primeru je odvisno, ali ga bo uporabil ali pa bo pravilno razlago pravne določbe poiskal kako drugače.
Povezava med pravom in kodeksi etike združenj stanov in dejavnosti torej zagotovo obstaja. Gre bodisi za posreden vpliv kodeksov pri interpretacije pravnih besedil, bodisi gre za prave učinke, ki jih imajo ti kodeksi. Slednji pa so različni in odvisne od tega, ali je neko združenje nosilec javnih pooblastil. Sporen pa je odgovor na vprašanje, v kolikšni meri je ta povezava smiselna oziroma zaželena. Že kratek pregled v naravo pravnega urejanja namreč pokaže, da ima to določen lastnosti, predvsem mislim tukaj na izpeljave načela pravne države oziroma na načelo pravne varnosti. Če temu načelu podredimo tudi kodekse etike jih, vsaj po mojem mnenju, pretirano formaliziramo in jim s tem odvzamemo tiste lastnosti, ki jih ločujejo od pravnih pravil. Morda najprimernejši način se zato zdi ravno neformalni vpliv kodeksov na pravo oziroma njihov vpliv „zgolj“ na interpretacijo pravnih pravil. V tem primeru se etični kodeksi lahko sprejemajo in razvijajo po svojih lastnih pravilih. Vendar pa morajo kodeksi etike v tem primeru uživati veliko avtoriteto. Da je temu tako, pa nisem popolnoma prepričan. Izkušnje kažejo, da se kodeksi sprejemajo zgolj iz navede in se v praksi uporabljajo le redko. K nizki stopnji ugleda kodeksov pa zagotovo prispeva že v uvodu izpostavljeno dejstvo, da se približevanje prava in kodeksov dogaja spontano, torej tudi takrat, ko pravo tega sploh ne zahteva.
Prvič objavljeno v Dialogih letnik 46, številka 1 – 2, 2010