Predstavitev Festingerjevega koncepta kot uvod v problematiko
Leon Festinger, avtor koncepta kognitivne disonance, je v svoji predstavitvi problema izhajal iz teorij konsistentnosti, ki trdijo, da posameznik vselej teži h konsistentnosti v okviru svojega jaza. Prizadeva si, da bi njegova mnenja in težnje obstale v skladnosti druga z drugimi. Avtor pa, inavgurirajoč novo problematiko, zamenja pojem ‘konsistentnosti’ s pojmom ‘konzonance’, besedo ‘nekonsistentnost’ pa s še pomembnejšim označevalcem, namreč ‘disonanco’ (Festinger, 1957, str. 1). Njegova poglavitna hipoteza je sledeča: “1) Obstoj disonance, ki psihološko gledano vzbuja nelagodje, bo motiviral osebo, da poskuša slednjo zmanjšati in doseči stanje konzonance.” (ibid., str. 3). Ameriški psiholog to delovanje povzdigne domala na raven naravnega zakona, saj trdi, da lahko “zgolj nadomestimo ‘disonanco’ z drugimi pojmi, denimo ‘lakoto’, ‘frustracijo’ ali ‘neravnovesjem’, in hipoteza bo popolnoma logična” (ibid., str. 3). Kakor si, ko smo lačni, žejni ali ko občutimo kakšno izmed ostalih naravnih potreb, prizadevamo za zmanjšanjem napetosti v organizmu, tako si tudi ob prisotnosti kognitivne disonance prizadevamo za njeno odpravitvijo in vnovičnim dosegom organičnega ravnovesja – “kognitivna disonanca je motivacijski faktor s svojo lastno neodvisno močjo” (ibid.). Festinger (ibid., str. 18) pa nadalje še pravi, da lahko moč sil, ki si prizadevajo za redukcijo disonance razumemo kot funkcijo moči (magnitude) same disonance). Kasneje bo skupaj z avtorjem James M. Carlsmithom trdil, da celotna magnituda disonance, neskladja med različnimi predstavami, težnjami ali dejanji subjekta, upošteva tako konzonance kot disonance. Vsoto vseh disonanc zapiše s črko D, medtem ko vsoto vseh skladnosti kot C. Celovito moč disonance lahko tako izrazimo v enačbi ‘d = D / D + C’ (Festinger, Carlsmith, 1959). Naj omenim še, saj bo to pomembno pri nadaljnjih izpeljavah, da avtor sam predlaga več vzrokov ali izvorov disonance. Zavoljo primera, ki ga bom obravnaval v naslednjem odstavku – in na katerega se bo nanašala kritika ter rdeča nit te razprave –, naj navedem zgolj prvega, najpomembnejšega – gre za disonanco, ki se vzdržuje preko logičnih temeljev. Če oseba verjame, da bo lahko človek dosegel luno v bližnji prihodnosti, hkrati s tem pa meni, da človeštvo ne bo zmožno izgraditi naprave, stroja, ki bi lahko zapustilo atmosfero našega planeta, potem ti dve kogniciji nista medsebojno skladni. Nasprotje ene izhaja iz druge na povsem logični podlagi “osebkovih lastnih mišljenjskih procesov” (Festinger, 1957, str. 14).
Avtor omenjenega koncepta in že citirani Carlsmith pa sta v svojem članku posebno pozornost namenila situaciji, v kateri je človek prisiljen1 storiti nekaj, kar je v nasprotju z njegovim lastnim, osebnim mnenjem (Festinger, Carlsmith, 1959). Že takoj na začetku avtorja trdita, da se mnenje spremeni, in sicer v tej smeri, da čim bolj ustreza dejanju, ki smo ga opravili. Vzemimo za primer osebo, ki ima lastno mnenje ‘X’, vendar je, kot rezultat prisile, razglasila, da verjame ‘ne-X’. Ta oseba ima dve kogniciji, ki psihološko gledano ne sovpadata, in če ni prisotnih drugih faktorjev, potem v naši kulturi logično sledi, da v kolikor verjame ‘X’, potlej tudi v javnosti razglaša za lastno mnenje to isto propozicijo (ibid.). Vednost o tem, da je zagovarjala nasprotno mnenje, pa se povezuje s tistimi kognitivnimi elementi – denimo razlogi, pritiski, obljubami nagrade ali grožnjami –, ki so jo prisilile do tega2, da je izjavila popolno nasprotje lastnemu prepričanju. Prisotnost disonance se tako lahko izračuna po že zgoraj navedeni formuli njene magnitude: ‘d = D / D+C’ (ibid.). Poglejmo primer. 71 študentov psihologije so uporabili v eksperimentu na Stanfordu. Eksperimentalni subjekti so morali opravljati delo, ki je bilo dolgočasno, morda tudi naporno. Dvanajst motkov so denimo morali dajati na pladenj in jih z njega tudi pospraviti – delo je bilo enoročno, šlo pa je za ponavljajoče se, monotone gibe in naloge, ki so služili temu, da bi si subjekti o izkušnji izgradili negativno mnenje (ibid.). Subjekte so kasneje razdelili v tri skupine, skupni oziroma razlikujoči dejavnik pa je bilo plačilo, ki so ga dobili, da bi izkušnjo predstavili ‘bodočim’ eksperimentalnim subjektom. Vsem skupinam je bilo rečeno, da morajo subjekte prepričati, da je bil eksperiment zabaven, da so v njem uživali, da je bilo zanimivo, vznemirljivo. Nekateri so za to bili plačani 1$, nekateri 20$, kontrolna skupina pa za to ni dobila niti centa. Po tem, ko so bodoče eksperimentalne subjekte prepričevali, da so med samim potekom izvajanja le-tega uživali, so strokovnjaki najeli človeka, ki je z njimi opravljal intervjuje. Spraševal jih je stvari kot: ‘Ali je bilo zabavno in zanimivo? Zakaj ne/da? Ali lahko z lestvico od 0 do 10 ovrednotite vaše doživljanje? Ali bi imeli željo sodelovati v drugem podobnem eksperimentu?’ Rezultati so bili sledeči. Tisti, ki so prejeli plačilo enega dolarja, so se čutili najbolj prisiljene spremeniti lastno mnenje in večinoma ga tudi so. Kontrolna skupina je s svojimi odgovori ustvarila povprečje .45 v negativno smer, ko so govorili o užitkih in zabavi med eksperimentom, prav tako je skupina z 20 dolarji dosegla povprečje .05 v negativno smer v isti kategoriji, medtem ko pa so tisti, ki jim je bil dan en sam dolar, dosegli povprečje 1.35 v pozitivno smer. Tudi pri ostalih kategorijah so se ‘bolje’ odrezali: bolj so cenili znanstveno pomembnost eksperimenta, raje bi še sodelovali v podobnem eksperimentu itn. (ibid.). S tem so dokazali sledeče: “1) Če je oseba prisiljena storiti ali izjaviti nekaj, kar je nasprotno njenemu lastnemu mnenju, se bo pri njej pojavila tendenca po spremembi tega istega mnenja, vse to z namenom, da bi ga uskladila z delovanjem. 2) Večji kot je pritisk, ki je izvajan nad osebo, da naj stori prisilno dejanje (onstran minimuma, ki je potreben, da ga slednja seveda izvrši), manjša bo zgoraj navedena tendenca [redukcije kognitivne disonance, op. p.]” (ibid.).
Beauvoiseva eksperimentalna kritika Festingerjevih izpeljav
Jean-Leon Beauvois je skupaj s kolegi kadra eksperimentalne socialne psihologije univerze v Lyonu pokazal, da Festingerjeve izpeljave ne držijo. To, kar sam poimenuje učinek plačila, ima dve različni plati. Nekateri izmed avtorjev so trdili, da večje kot je plačilo – ob pogojih prisilne indukcije subjekta v določeno ravnanje, nasprotno njegovi intuiciji –, bolj bodo subjekti naravnani k temu, da se njihovo mnenje, intuicija spremeni. To lahko imenujemo pozitivna zveza med višino plačila in spremembo mnenja. Kot smo videli zgoraj, je takšno razmišljanje po svoje ovrgel že Festinger, ko je dokazal, da obstaja med tema dvema dejavnikoma povsem negativna zveza – “bolje ko je nekdo plačan, da bi nekaj počel ali rekel, manjšo potrebo čuti, da bi verjel v to, kar govori, oziroma da bi cenil, kar počne” (Beauvois, 2000, str. 190). Francoski eksperimentalni socialni psiholog pa pravi, da nam nekatere izkušnje pravijo drugače, saj nam preprečujejo tovrstno poenostavitev. Kaže namreč, da sta veljavni obe razmišljanji, saj ne temeljita na enakih predpostavkah. Beauvois tako pokaže, da faktorja C pri računanju magnitude disonance ne gre razumeti kot dejavnik grožnje, nagrade ali plačila (v smislu večja kot je grožnja, manjša je disonanca in vice versa), temveč da je odločilni faktor, ki šteje, podelitev svobode (ibid.). Tako so naredili raziskavo, v kateri je petdesetim odstotkom subjektov bilo rečeno, da se lahko svobodno odločijo, ali bodo počeli ali ne, za kar so bili zaprošeni – faktor svobodne izbire. Drugi polovici pa svoboda ni bila podeljena, bili so brez izbire. Tako se je izkazalo, da se je Festingerjevo prepričanje potrdilo za pravilno pri študentih, ki jim je bila podeljena svoboda – prepričanje so spremenili le tisti, ki so pričakovali borno plačilo3. Nasprotno pa se je razmišljanje drugih teoretikov (učenja) potrdilo za pravilno pri študentih, ki so ostali brez izbire. Pri teh se je namreč smešno nizko plačilo izrazilo v “ekstremizaciji začetnih prepričanj, nasprotnih zagovarjani tezi” (ibid.). Že od Stricklanda dalje je tako strogo znanstveno trditi le, da “subjekti, ki jim je podeljena svoboda, ne ‘delujejo’ tako kot tisti, ki jim svoboda ni bila podeljena. Prvi racionalizirajo svoje obnašanje, natančno tako kot predvideva teorija disonance. (…) Pri drugih pa imajo plačila ali druge nagrade učinke, ki bi jih pričakovali na temelju kombinacije zdravega razuma in teorij učenja: bolje plačani subjekti bolj kot drugi verjamejo v pomembnost ali vrednost tega, kar počnejo” (ibid., str. 191).
Skupina, zbrana okoli Beauvoisa in Joula pa govori še o enem pomembnem konceptu, ki neposredno sledi podelitvi svobode, vsaj v njunem razumevanju. Gre za racionalizacijo. To pomeni, da se subjekti, ki jim je bila podeljena svobodna izbira, vedejo povsem enako kot drugi, nekateri celo svobodo opišejo in razumejo kot povsem ‘prisilno’ stanje, vendar s pomembno razliko. Po tem dejanju slednji drugače razmišljajo, ali natančneje, to dejavnost, ki jim je bila izsiljena, potem spremenijo v vrednoto (Beauvois, 1981, str. 11). To socialni psihologi ponazorijo s primerom ‘zgodbe o Pierru’, eksperimenta, pri katerem se študente, ki pokadijo vsaj 15 cigaret na dan, najprej prosi (kontrolna skupina), da se morajo za 18 ur odpovedati kajenju, pri čemer so slednji seznanjeni z vsemi pogoji, v katerih je eksperiment izvajan in jim je zato jasno, da gre za situacijo prisile. Zgolj 5% od vprašanih se tako na prošnjo odzove, medtem ko se pri eksperimentalni skupini, katere članom je podeljena svoboda in niso seznanjeni z vsemi pogoji, odstotek dvigne na 90% (Beauvois, 2000, str. 27). Kasneje so za razloge navedli povsem personalne okoliščine, v smislu tega, da se jim je eksperiment zdel zanimiv, znanstveno koristen ali pa da so hoteli to priložnost izkoristiti za to, da za 18 ur prenehajo s kajenjem (ibid., str. 26) – skratka, nastopi racionalizacija.
Statistika kot teoretsko vprašljiva metoda
Že na začetku smo pri Festingerju videli, da skuša koncept kognitivne disonance predstaviti kot neke vrste naravni zakon, metafizično počelo, ki ga po analogiji z organskimi potrebami, kot so lakota, žeja, termoregulacije itn., locira v sfero psihologije. To se trudi predstaviti kot univerzalno načelo, kar avtorji kot je Beauvois le še privzemajo, trudijo pa se pokazati ali se osredotočiti predvsem na vzroke, počela in okoliščine tovrstnih dejanj. Po Festingerju obstaja tako več skritih premis, ki so sicer javno razglašene, vendar se jih jemlje za trdo sprejeto resnico, takorekoč dogmo, ki je potrjena z eksperimenti. Gre za pojmovanje, po katerem logično neskladje med dvema idejama človeka nujno vodi k spremembi, modifikaciji ene izmed idej (naj gre za t.i. prilagajanje lastne sheme kogniciji ali pa kognicije lastni shemi, kot bi dejali kognitivni psihologi). Beauvois to še poglobi in navede naslednji zakon – sleherni posameznik, ki je postavljen pred dejstvo, da lahko svobodno stori dejanje, ki je sicer v nasprotju z njegovimi dotedanjimi prepričanji, bo to tudi storil, hkrati pa se poslužil racionalizacije, ki bo omilila nujen fenomen kognitivne disonance. Slednja se tako pojavlja kot neke vrste norma, ki jo potrjuje in utemeljuje statistika, torej eksperimentalna (socialna) psihologija, ki s pomočjo normalne, Gaussove krivulje ugotavlja, kakšni so zakoni ravnanja posameznikov. Ko z eksperimentom uvidimo, da posamezniki v večini delujejo po določenem zakonu, potem to ravnanje pretvorimo v njihovo bistvo, z njim pa skušamo kot kakšni preroki napovedovati prihodnost ali njene permutacije.
To pa, kot že nakazano, izpodbijajo sami izsledki raziskav, do katerih je denimo prišel Beauvois. Tako kot se študenti, ki jim je jasno nakazano, da gre za povod okoliščin, ki jih silijo v prenehanje kajenja, v 5% vseeno odločijo za sodelovanje, pa tudi za vse subjekte, ki jim je podeljena svoboda, ne velja, da se podredijo, kaj šele, da bi racionalizirali. Beauvois omenja številko 90%, za katere ta zakon ‘podelitve svobode’ velja (ibid., str. 26). Kaj potlej reči za preostalih 10%? Ali kognitivna disonanca – uvedena skozi problem podelitve svobode, tj. subtilne metode podrejanja – zares sledi načelu vzrok – učinek? Drugače rečeno: ali podelitev svobode res nujno implicira racionalizacijo, uvedeno skozi stanje nevzdržnosti, imenovano tudi kognitivna disonanca? Na tem mestu predlagam, da naredimo nekakšen dialektični obrat in skušamo podatke, ki jih pridobiva statistike, razumeti drugače. Ne tako, da interpretiramo povprečno vrednost kot absoluten zakon življenja, temveč tako, da na tem mestu obrnemo pojma vzroka in učinka ter razumemo povprečno vrednost kot izraz določenega zakona življenja, pravila, ki je kontingentno in je lahko modificirano skozi različne načine. Statistika tako ne preučuje naravnih danosti, univerzalnih psiholoških zakonitosti, norma, ki jo odkrita skozi Gaussovo krivuljo ni tista, ki bi implicirala določeno bistvo, temveč je postavitev slednjega tista, ki implicira prvo. Napaka, ki jo pri tem storimo, je, da povprečju damo veljavo božanske norme, s tem pa jo specifiramo in je ne razumemo obratno, kot znak norme. Kot pravi Canguilhem: “Kakšna človekova poteza ni normalna zato, ker je pogosta, temveč je pogosta zato, ker je normalna, to je normativna v okviru določenega načina življenja (…)”4 (Canguilhem, 1966, str. 102). Podobno kot pravi francoski filozof in zdravnik za fiziologijo, pa bi lahko mi dejali za psihologijo: “Prava, dovolj pomembna in težka naloga fiziologije bi torej bila, da bi natančno določila vsebino norm, v katerih se je življenje ustalilo, ne da bi dajala vnaprejšnjo sodbo o možnosti ali nemožnosti morebitnega popravka teh norm.” (ibid., str. 117). Naša naloga je tako, da sledimo nekemu drugemu, ne eksperimentalnemu pristopu. Osredotočiti se moramo na strukturo. Kot je dejal Jean Bergeret, veliko ime francoske klinične psihologije, “simptom, ki je prisoten, moramo razumeti v njegovi relativni vrednosti” (Bergeret, 1979, str. 126), to je vrednosti, ki jo ima v navezavi na organizacijo psihične ekonomije funkcioniranja, v povezavi z njenimi opornimi točkami, denimo odnosi s starši, frustracijami, travmatizmi, konflikti in kajpak obrambnimi mehanizmi (Bergeret, 1974, str. 130). Tako tudi kognitivna disonanca ni neka samostoječa bitnost, temveč je pomemben element v posameznikovi psihični strukturi, njegovem načinu delovanja, izbiranja, percepcije sveta in mehanizmih obrambe, ki slednji sledijo. Kot je poudaril že Beauvois, igra veliko vlogo pri tem racionalizacija, ki jo je potrebno razumeti v klasičnem defenzivnem pomenu. Še prej pa me bo zanimalo, ali je možno vzpostaviti vzročno relacijo med logičnim neskladjem ter kognitivno disonanco. Izkazalo se bo, da Festinger svoje koncepte uporablja vse preveč zdravorazumsko.
Logika kot univerzalni konstituent človekovega življenja?
Kot smo videli prej, Festinger veliko pozornosti namenja logiki kot enemu izmed poglavitnih vzrokov neskladja v človekovi percepciji. Na nek način s tem človeka razume kot racionalno bitje, kot bitje logosa, ki razume, da iz logične povezave ‘A = B’ sledi tudi obratno in tako naprej. Tudi, ko razpravlja o možnih kulturnih vzrokih, denimo večerji, na kateri je predpisano jesti z žlico, mi pa to počnemo z rokami in se posledično nanašamo na kulturne norme, ki v nas izzovejo disonanco, gre za neke vrste poudarjanje logike. Slednja namreč ni neka objektivna, samostoječa bitnost z lastnimi zakoni, temveč je, kakor je dejal Wittgenstein, povsem ničta metoda, ki jo zato moramo razumeti kot metodo, ki “ureja ali artikulira prvine, a sama k vednosti ne dodaja ničesar” (Rutar, 1996, str. 84). Izjave, ki nastajajo, četudi se nam zdijo izjemno logične, so tako podrejene posameznim pravilom, opisom sveta ali referenčnim okvirom, ki pa imajo tako v temelju verovanjski in breztemeljni značaj, saj jih podpira zgolj avtoriteta s krožno argumentacijo (Wittgenstein, 2004, Verhaeghe, 2009, str. 14).
Vidimo tako, da kulture in logike ne gre ločiti, iz česar lahko izpeljemo, da Festinger pravzaprav vidi kognitivno disonanco kot nujnost, ki izhaja iz določenih izjav, ki tako štejejo za logične, za izjave, ki neposredno izhajajo druga iz druge. To prepričanje lahko označimo za naivno iz večih razlogov. Prvič, kot smo pokazali že zgoraj, nobena ne izjava ne sledi kar druga iz druge, temveč je vse utemeljeno na določenemu sistemu pravil, na posamezni jezikovni igri, ki pa je v temelju neutemeljena, saj logika – kot svojevrsten jezik – nima osnove (Wittgenstein, 2004, Stern, 1995, str. 45-46). In drugič, obstaja več vrst logik (propozicionalna, modalna, intuicionistična), prav tako kakor obstaja tudi več vrst duševnih struktur, ki so pogoj slehernega izkustva sveta. Tako bi lahko dejali, da logiko, kot jo opisuje Festinger, razume v istih okvirih zgolj nevrotik. Zgolj on je tisti, ki operira in v vsakdanjem življenju deluje po načelu ‘ali/ali’, ki izključuje možnost tretjega: nekaj je bodisi pravilno ali napačno, nekaj bodisi drži ali ne itn. Če je Sokrat smrten, potem ni nesmrten. Tako se nevrotik, ko pride v njegovem življenju do logične kontradikcije, nemudoma posluži potlačitve, s katero omogoči, da je ena izmed kontradiktornih propozicij poslana v nezavedno, druga pa ostane zavedna. V nasprotju z njim pa perverznež sledi logiki ali/in, pri čemer je lahko A tako B kot tudi ne-B, kar pomeni, da slednji ne potrebuje različnih agencij duševnosti, saj lahko zavestno potrjuje in izjavlja kontradikcije. Najekstremnejši primer pa je psihotik, ki sledi logiki niti/niti, pri čemer sam A ni enak samemu sebi, saj besedam ne uspe, da bi reprezentirale stvari, da bi bile nanje pripete (označevalec, rečeno saussurovsko, tako ni pripet na označenec) – to pomeni, da psihotik besede dojema kot realnost na sebi, kot objekt, njegovo posluževanje jezika temelji na imitaciji, hkrati pa je nezmožen slišati tako dobeseden kot tudi metaforičen pomen besede hkrati (Fink, 2007, str. 142-43). To povsem ustreza različnim etapam ojdipalnega razvoja, v katerem gre po lacanovski psihoanalizi predvsem za modificiranje naših odnosov do simbolnega, jezikovne, označevalne verige, ali bolje rečeno, za modifikacijo samega označevalca. Pri psihotiku umanjka temeljna točka prešitja, zato označevalec nima stika z označencem, pri perverznežu je ta stik podrejen kaprici matere (zato lahko slednji A razume kot več načinov, tudi kontradiktorno), le pri nevrotiku pa se zgodi, da se oče uveljavi v svoji privacijski prisotnosti, podpira zakon in tako mati podvrže stabilnosti, kontinuiteti in logičnemu pravilu ali/ali, kjer so besede trdno pripete na stvari, s tem pa se potlači njihova diferencialnost, poljubnost (Lacan, 2004, str. 24-27).
Slednje pomeni, da kognitivna disonanca ne sledi nujno logičnim napakam, saj, kot prvo, logika sama ni preveč transparentna stvar in je mnogo bolj odvisna od avtoritete, kar je pokazal že Descartes, ko je za uveljavitev matematične resničnosti potreboval Boga, in drugič, ker se ji posamezniki, v njeni obliki ali/ali ne podrejajo nujno. To pomeni, da ni nobenega pravila, ki bi za vse predpisovalo logične kontradikcije: obstajajo ljudje, ki jih sploh ne opazijo in z njimi lahko živijo, saj je takšna narave njihove duševne strukture, izbir, ki so jih opravili med razreševanjem ojdipalnega kompleksa in njihovih relacij do užitka, matere, in očeta kot nosilca zakona (jezika kot označevalne verige, ‘potlačitve’ inherentnega drsenja označenca pod prečko označevalca (Lacan, 2009b, str. 419) ).
Ime-Očeta kot pogoj kognitivne disonance
Ob razvitju argumentov smo videli, da imamo dobre razloge za to, da tretjo Ojdipovo dobo, tj. dobo nadomestitve materinega manka z očetovim falusom, materino prepoznanje očeta kot nosilca Zakona, vidimo kot pogoj kognitivne disonance. Za to smo navedli en sam razlog, namreč ustalitev temeljne silogistične logike v subjektu, logike, ki mu bo dovoljevala, da dve različni si dejanji, izjavi ali težnji vidi kot nekonsistentni, nelogični. Obstaja pa še dodaten, morda celo močnejši, argument v podporo Imenu-Očeta5 kot pogoju izkustva disonance. Beauvois nam je pokazal, da je proces, ki sledi disonanci, nujno racionalizacija. Slednjo pa moramo razumeti kot obrambni mehanizem, torej v navezavi na strukturo, in kot je pripomnil že Freud v svoji analizi Schreberja, moramo gladko zavrniti pojmovanje, po katerem je racionalizacija proces, ki se dogaja v okviru megalomaničnega subjekta (Freud, 2001, str. 49). To pomeni, da tega procesa ne najdemo v sleherni subjektivni strukturi, da je njen pojav omejen na določene, kantovsko rečeno, ‘pogoje njene možnosti’. Slednjo lahko, četudi to ni ortodoksno freudovska definicija, razumemo v navezavi na nek drug koncept, namreč potlačitev. Gre za to, da se določeno zaznavo, idejo postavi v ozadje – v nezavedno –, in sicer z namenom, da bi olajšali ali izničili konflikt, ki je nastal z njeno vpeljavo. Ko racionaliziramo, tako navedemo razloge, ki so drugačni od resničnih, s tem pa pravzaprav preko substitucije določeno idejo izvržemo iz domene zavestnega, jo v nekem smislu zanikamo. Kot je poudaril že Freud in za njim Lacan, pa se potlačitev pojavi vselej v trenutku, ko imamo opravka z idejo, ki je nekompatibilna z instanco ega (Fink, 2004, str. 3). To se ujema s pogledi nekaterih teoretikov disonance, ki so trdili, da disonanca nastane skozi diskrepance, ki obstajajo med posameznikovim ravnanjem in idejo, ki jo ima slednji o samem sebi. Ego je torej podoba, ki jo ima posameznik o samem sebi, jaz je zato fundamentalno ‘drugi’, un autre, kakor je dejal Rimbaud (Lacan, 1991, str. 7). Nekompatibilna ideja tako ogroža eksistenco jaza – kot self-concepta –, zato ne gre toliko za to, da posameznik izkuša diskrepanco med tem, kar je dejal in med tem, kar verjame, temveč med tem, kar je dejal in tem, kakšna je njegova podoba o samem sebi: da je konsistenten pripadnik družbe, dostojanstven, razumen možakar, ki govori resnico in samo resnico (Beauvois, 1996, str. 11). A ego ni samostojna, neodvisna entiteta, zavest sama ni imanentna v jazu, temveč je transcendentna, saj je osnovana na ego-idealu, ki predstavlja internalizirane vrednote, mnenja, govor drugega (Lacan, 2009c, str. 685). To se da povedati tudi na drugačen način. Potlačitev, tudi racionalizacija, potrebuje instanco, ki potlačeno – ali zanikano, racionalizirano – prepozna kot odvratno, nepotrebno, ogrožajoče in jo na ta način privlači v nezavedno. Skratka, za potlačitev, ki je vselej sekundarne narave, je nujna primarna potlačitev, inavguracija delitve na zavest in nezavedno kot takšno. To pa se lahko zgodi le, če je otrok vpeljan v dimenzijo osnovnega družbenega diskurza, ki je povezan z očetovsko metaforo, tj. Imenom-Očeta. Drugače rečeno: zgolj nevrotiki potlačujejo, saj so zgolj oni tisti, ki so podrejeni družbenemu diskurzu, vrednotam, mnenjem in sodbam ljudi okoli njih. Zgolj nevrotik je tisti, ki odgovore za izgubo lastnega užitka, odgovor na vprašanje materine želje – njenega manka – išče pri drugih ljudeh, najprej seveda pri lastnem očetu, ki ga mati legitimira za nosilca vednosti6 (Fink, 1999, str. 178-79, Verhaeghe, 1998, str. 155). Psihotik tako ne pozna potlačitve7, kaj šele, da bi lahko svoj ego zaznal kot konsistentno celoto. Kot pravi Temple Grandin, raziskovalka, ki se smatra za avtistko: “Ne verjamem, da uporabljam katerega od Freudovih obrambnih mehanizmov, prav tako sem vselej začudena, ko vidim, da se jih poslužujejo normalni ljudje.” (Grandin, 2005, str. 92). Zlahka se prepričamo tudi o tem, da psihotik ne pozna poenotenega izkustva ega – zgolj pomislimo na telesne fenomene, ki jih srečamo pri avtističnih otrocih, ko lahko del telesa deluje osamosvojeno, neodvisno in brez pomoči ostalih – otrok lahko opravlja svojo majhno ali veliko potrebo zgolj s polovico lastnega telesa, medtem ko druga polovica bodisi miruje bodisi počne nekaj drugega, vendar vselej v izjemno nekonsistentni maniri, kar lahko vse povežemo z odsotnostjo očetovske metafore, tj. osnovnega družbenega diskurza gospodarja (z označevalcem S1 kot poglavitno instanco koordinacije permutacij označevalne verige), kar je za Lacana povezano z osnovnim ‘obrambnih’ mehanizmom psihoze, tj. izključitvijo očetovske metafore (Fink, 1997, str. 247).
Preostane, da sklenemo
Spoznanja, do katerih smo prišli v pričujoči razpravi, lahko strnemo v nekaj povedih. Kognitivna disonanca, koncept, odkrit in razdelan že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, je vsekakor legitimno orodje za preučevanje posameznikovega ravnanja. Gre za pojav, ko ima posameznik opravka z dvema nekompatibilnima idejama, kar ga vodi do racionalizacije, spremembe lastnega mnenja, ki je skladno (‘konzonantno’) s prej nekonsistentnim ravnanjem ali izjavljanjem. Ob tem lahko po pričujoči razpravi podamo nekaj komentarjev. Prvič, napak je trditi, kot sta to dejala Festinger in Carlsmith, da je dejavnik plačila (ali grožnje, nagrade) tisti, ki vzročno funkcionira na pojav kognitivne disonance v primeru ‘prisilnih podreditev’. Namesto tega moramo kot pomembnejši, odločilnejši dejavnik razumeti podelitev svobode s strani avtoritete. Ljudje ne občutijo neskladja – in posledično ne racionalizirajo –, če jim ni bila podeljena svoboda izbire. Lahko jim je bila ponujena izjemno majhna vsota denarja, vendar niso racionalizirali, v kolikor so doumeli, da pravzaprav ob dejanju samem niso delovali avtonomno. Enačbo Festingerja lahko tako modificiramo, pri čemer variablo C (‘konzonance’) spremenimo ali razumemo kot PS (‘podelitev svobode), torej ‘d = D x PS’, pri čemer ima lahko PS vrednost 0 (‘ne’) ali pa 1, v kolikor je bila prisotna in ne odsotna (‘da’). A videli smo, da je tudi to shemo potrebno modificirati. V grobem rečeno namreč velja zgolj za nevrotike. Najpomembnejši dejavnik, ki odloča o prisotnosti kognitivne disonance (in posledične racionalizacije) je namreč Ime-Očeta. Najprej zato, ker slednja omogoči človeku zaznati logične nekonsistentnosti – v vsakdanjem, tj. zdravorazumskem pomenu besede kot kontradikcije, medsebojna izključevanja itn. –, ki so, kakor je argumentiral Festinger, predpogoj za prepoznanje kognitivne disonance. A samo prepoznanje še ni dovolj, da bi se sprožil motivacijski mehanizem, ki posameznika sili k racionalizaciji. Za to je potrebna instanca ega, ki se trudi izničiti sleherno neskladje z njenim okvirjem, skuša biti konsistentna. Za njen obstoj pa je zopet potreben en sam pogoj: Ime-Očeta, tj. tretje točke v odnosu med otrokom in materjo, ki malčka odveže od vseprežemajočega odnosa pasivnosti in zreduciranosti na čisti objekt njenega užitka, njene kaprice. Tako lahko popravimo Festingerjevo osrednjo tezo, namreč da je kognitivna disonanca sama po sebi neodvisen motivacijski faktor, in rečemo, da je pravi motivacijski faktor nezavedno kot naslednik prapotlačitve, tj. tretje faze Ojdipa – slednje vleče niti na neki drugi sceni. Zato bi lahko modificirali tudi formulo, ki smo jo zapisali na podlagi Beauvoisa in Joula, in sicer na sledeč način: ‘d = D / (IO x PS)’. ‘IO’ pri tem predstavlja Ime-Očeta, in če umanjka bodisi slednje bodisi dejstvo podelitve svobode, potem posameznik pri prisilni podreditvi ne bo izkusil kognitivne disonance, kar lahko nakažemo z ničlo v imenovalcu, ki izniči vrednost, pomen oziroma bolje rečeno sam obstoj kakršnegakoli občutja idejnih neskladij, kaj šele prisotnost motivacijskih faktorjev racionalizacije.
Pričujoča razprava je tako morda izkazala njeno relevantnost ravno v odnosu do klinike, saj predlaga enega izmed elementov, na podlagi katerega lahko – seveda v odnosu z mnogimi ostalimi – postavimo strukturno, četudi vselej zgolj zasilno diagnozo posameznika8. Pri psihotikih in perverznežih bo tako le stežka odkriti sledove kognitivne disonance, prav tako pri psihopatu, ki ga sicer lahko štejemo med nevrotike, vendar je zaradi odklanjajočega značaja njegovega odnosa do Imena-Očeta (in temeljnega mehanizma obrambe, tj. retrakcije) asimilacija Zakona v temelju otežena, s čimer se subjekt, gledano deskriptivno, simptomatsko, približa perverznežu, saj lahko hkrati reče eno, dela pa nekaj popolnoma drugega (Willemsen, 2009, str. 246-253). In, nenazadnje, obstoj kognitivne disonance pri posamezniku nam je lahko v pomoč pri ovrednotenju terapevtskega, analitičnega dela, saj zdrav posameznik, ki je ‘prekoračil fantazmo’ in ne zanika več dimenzije subjektivnosti kot takšne, ne bo imel razlogov, da bi skušal zanikati lastno nekonsistentnost, ki je sicer drugo ime subjekta, čigar konstitutivna lastnost je norost, ‘pahnjenost iz tečajev’ (Žižek, 2006, str. 21-22), neodpravljiv eksces proti Neskončnemu, Niču, ki ga je sicer Descartes tako neustrezno substancializiral v res cogitans (Derrida, 1990, str. 43) in ki ga nikakor ne moremo razumeti kot normalnega, saj je, kot pravi Miller (2004), normalizacija psihičnega oz. subjektivnosti prav njeno izginotje, izničenje, celo uboj (suppresion).