… To nas pripelje k obdobju pekla na Zemlji. Ne bomo priča preprosti, lagodni politični razpravi, prijateljskemu pogovoru med kolegi. To bo boj na življenje in smrt. Govorimo namreč o določitvi temeljev za zgodovinski sistem prihodnji petsto let. Razpravljamo o tem, ali hočemo preprosto še en zgodovinski sistem, v katerem bodo prevladovali privilegiji in bosta demokracija in enakost minimalni, ali pa se hočemo prvič v zgodovini človeštva usmeriti v nasprotno smer.
Wallerstein, Utopistike
Do sedaj smo oblastnike samo praskali po jajcih, čas je, da jih odtrgamo.
Filozof Slavoj Žižek na tiskovni konferenci ob ponovni izdaji Komunističnega manifesta
Omenjena citata, vsak na svoj način govorita o prihodnosti, prvi o tem, kaj nas čaka, drugi nam nekoliko vulgarno namiguje, kaj je treba storiti. Wallerstein zveni že skoraj preroško, Žižkova provokacija pa kljub temu da je v prvi vrsti namenjena klesanju njegove javne podobe, v sebi nosi zrno resnice. Če ima Wallerstein prav v svoji napovedi, potem bo boj za oblast in posledično boj za odločitev temeljev za novi zgodovinski sistem, povedano s Prešernovimi besedami: ne boj, mesarsko klanje. V takšnem boju lahko morda tudi kdo izgubi, metaforično in dobesedno. Zanimivo naključje je, da v filmu Fight Club, ki se ukvarja s podobno tematiko, tistemu, ki bi lahko ogrozil proces Kaos1, za kazen in vzgled drugim odrežejo jajca.
Drobljenje okov
Zadnji dogodki v Gorenju nam dajejo priložnost, da v luči trenutne krize ponovno premislimo o (z)možnosti revolucije oz. radikalnih sprememb v kakšni drugi obliki danes. S to temo sem se v enem izmed svojih prispevkov v Katedri že ukvarjal, vendar je od takrat minilo že nekaj časa in razvoj dogodkov nam odpira nove perspektive, s katere lahko gledamo na to tematiko.
Pravo vprašanje se ne glasi, zakaj je do upora prišlo (odgovor je očiten), ampak zakaj je do upora prišlo tako pozno. Drugod po svetu smo bili priča zasedbam tovarn, grožnjam z razstrelitvijo le-teh, na Kitajskem je prišlo celo do “mini revolucije”, ko so delavci zasedli tovarno in se spopadli s policijo. V Sloveniji pa smo Slovenci stisnili zobe in zategovali pasove ter potrpežljivo čakali, da temna noč mine. Odgovori na to vprašanje, ki se nam ponujajo, segajo od dejstva, da kriza Slovenije ni tako prizadela, do obratnega argumenta, da nas kriza še ni prizadela, saj še ni s polno močjo udarila v realni sektor preko “prirojene” melanholije naroda med Balkanom in srednjo Evropo do Cankarjevega vzklika: »Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojen!«
Velika mačeha
Vsak izmed naštetih razlogov nosi določeno težo in vsi skupaj tkejo mrežo, ki je verjetno zmožna razložiti nastalo situacijo. Kar pa najbolj bode v oči, je dejstvo, da sindikati, ki so poklicani, da zagovarjajo interese delavcev in delavk, v primeru Gorenja niso opravili svoje naloge. Če zadevo zastavimo bolj radikalno: delavci so morali, da bi karkoli dosegli, najprej »razpustiti« sindikate. Mačehovski odnos sindikatov je še toliko bolj problematičen, ker delavci niso zahtevali ničesar revolucionarnega. V prvi vrsti so zahtevali, da se odpravijo nepravilnosti pri izplačilu plač in poleg tega prosili še za draginjski dodatek ter pregovorno zvišanje plač, kar je v trenutnih razmerah, ko se delavci komaj pregrizejo iz meseca v mesec, razumljivo. Zdi se, da se bodo delavci v prihodnosti borili za ohranitev priborjenih privilegijev, kakršnekoli radikalne spremembe pa bodo ostale v domeni sanjarjenja med mukotrpnim, utrujajočim in ponavljajočim se procesom, ki so mu v svetu post-fordizma vsak dan podvrženi – delom.
Distopija vsakdanjosti
Najbolj čislani dedek neoliberalizma, Adam Smith, ki je spisal inteligenten in precizen zagovor prostega trga in je znan po metafori nevidne roke trga, je kljub veri v kapitalizem izrazil ogorčenje nad delovnim procesom, ki človeka (delavca) poneumlja, otopi in ga dolgoročno duhovno pohabi. Marx opozarja na negativne posledice uvedbe tekočega traku, ki za ceno učinkovitosti razbija delovni proces na ločene enote in odtuji delo od delavca, Fromm pa nas svari pred bolno družbo, v kateri živimo.
Po koncu Konca zgodovine2 je resničnost bolj podobna distopičnemu svetu romanov avtorjev, kot so Huxley, Orwell ali Zamjatin.
V Krasnem novem svetu se leta štejejo po Fordu, Orwell nas svari pred nevarnostmi kakršnegakoli totalitarizma in mojster komedije Charlie Chaplin v filmu Modern times preroško napove svet, v katerem danes živimo. Proti koncu nedavno posnete serije o Orwellovem življenju Orwell Life in pictures pa spoznamo Orwella v povsem novi luči, ko po svoji borbi v španski državljanski vojni in zmagi Anglije nad nacistično Nemčijo z grozo gleda na novi svobodni svet, kjer množice z isto vnemo, kot so prej kričale Hitlerju, vzklikajo novemu maliku: svobodi. Slepo ponavljanje pojmov, kot so svoboda, demokracija in pravičnost, je prav tako nevarno kot čaščenje ideologij, proti katerim se s temi pojmi borimo. Omenjeni pojmi torej ne smejo ostati le mrtva črka kakšne evropske direktive ali molitveni obrazec svobodnega sveta, ampak morajo živeti in se razvijati v srcih in mislih ljudi.
Ruski pisatelj Jevgenij Zamjatin3, po katerem se je zgledoval tudi Orwell, nam v svoji distopiji Mi, slika ali, bolje rečeno, konstruira podobo resničnosti, v kateri je posameznik absolutno podvržen do skrajnosti matematiziranemu razumu, ki je nadomestek za religijo. Instrumentalna racionalnost pri posamezniku brez načel ali z enoumnimi načeli ustvarja sterilni »raj« na Zemlji, raj, v katerem ni prostora za drugačnost, pestrost, čustva in ustvarjalnost, torej za vse lastnosti, ki človeku omogočajo človečnost. V odlični spremni besedi k romanu Mi Drago Bajt citira filozofa Kierkegaarda, in sicer citat, ki povzame bistvo knjige: Vloži me v sistem in me boš zanikal, jaz nisem matematični simbol – jaz sem.
O aktualnosti omenjenih del je bilo prelitega mnogo črnila. Huxley je sam napisal zbirko esejev Brave New world revisited, v kateri z grozo ugotavlja točnost svojih napovedi iz Krasnega novega sveta. Marsikatera izmed omenjenih “prerokb” se je uresničila že za časa pisanja zbirke esejev. Tudi sam sem v Katedri že objavil članek, v katerem sem počel nekaj podobnega, ugotovitve so bile, predvidljivo, podobne.
Orwell se obrača v grobu ob eksploziji marketinške in PR industrije4. Nam je res usojeno, da ob obletnicah izidov omenjenih knjig melanholično ugotavljamo, da so imeli avtorji prav? Ali pa lahko morda živimo drugače?
Mimezis
Morda sem v svojem opisu sveta kljub vsemu navedenemu preveč pesimističen, morda bi namesto podobe, ki se vsiljuje bralcu (podobe človeka kot zombija), moral uporabiti primerjavo, ki jo je uporabil kolega Grega Kosi: ljudje kot fikusi. Izbiro metafore prepuščam bralcu.
Odgovor na vprašanje, s katerim sem zaključil prejšnji odstavek, nam lahko ponudi umetnost oziroma literatura. Evald Flisar v svojem romanu Čaj s kraljico v usta najstnice položi (približno) naslednjo definicijo umetnosti: »Predstavljati si, kakšen bi bil svet, če ne bi bil takšen, kot je.« Ali ni ravno opisana zmožnost nujna za zamišljanje novega, boljšega sveta, v katerem bi radi živeli? Sposobnost in drznost sanjarjenja je pogoj za razmišljanje o prihodnosti. Naomi Klein v dokumentarcu, ki je bil posnet o njeni knjigi Doktrina šoka (The shock doctrine), med predavanjem omeni, da pri ameriških študentih opaža nenavaden simptom, ki jo skrbi. Študenti niso več zmožni sanjariti. Sanje o boljšem svetu so dajale energijo družbenim gibanjem v šestdesetih, Martin Luther King je imel sanje, ki so postale resničnost in so postale temelj za odpravo rasne diskriminacije. Generacija 68 je želela slediti svojim sanjam in ustvariti drugačen svet. Angleški filozof John Holloway povzame njihove sanje oz. krik, kot ga sam poimenuje tako: »Ne, ne bomo posvetili naših življenj vladavini denarja, ne, ne bomo posvetili vseh dni našega življenja abstraktnemu delu, namesto tega bomo naredili nekaj drugega5.«
Strah …
Generacija 68 je imela svoje strahove in dobre razloge, da se boji. Z uporom se je postavila naproti tradiciji, konvencionalni morali, družbenemu ustroju in aparatu države, ki ga je poosebljal predsednik Richard Nixon, ki je želel z “razvajenimi pamži« opraviti hitro in grobo in je to tudi storil. Vendar je imela tudi pogum, da se zoperstavi sistemu, ki tepta človeško dostojanstvo in dojema posameznike le kot vijake v stroju.
Danes nam je ostal le še strah. Strah pred izgubo službe, strah, da ne bomo dobili službe, strah pred tem, da »izvisimo«, strah pred prihodnostjo, strah pred sedanjostjo, pred jutrišnjim dnem, ob misli na dan pojutrišnjem nas že obliva groza. Prekernost (negotovost) je dandanes naravno stanje človekovega bivanja.
Poznamo voditelje, ki se po opičje sprenevedajo ob osnovnem in intuitivno razumljivem pojmu dostojanstva in opravičujejo mučenje v imenu nacionalne varnosti, nacionalnega interesa in (ohranitvi) “našega načina življenja”. Poznamo druge, ki sključeni in brez hrbtenice pokleknejo pred tujimi vazali. Morda je dandanes spet aktualno bridko Cicerovo spoznanje, da je današnje ljudstvo bolj kot idealu rimskega populousa podobno navadni raji, ki želi kruha in iger. Podobno morda velja za nekoč slavni delavski razred, od katerega so danes ostali le še atomizirani posamezniki, ki nezaupljivo švigajo s pogledi in se sprašujejo, kaj naklepa bližnji. S tega gledišča se je morda res smiselno vprašati, kje je v takem svetu sploh še prostor za dostojanstvo.
… in pogum
Pa vendar obstajajo žarki upanja, ki se kažejo kot žepki upora na vseh ravneh družbe. Trenutna finančna kriza sicer res ni prinesla nikakršnih radikalnih sprememb in kmalu bomo spet priča dobro znanemu “buisness as usual”. A ekonomisti, kot je npr. Paul Krugman, ki je recesijo napovedal, že svarijo, da nas, če ne bomo sprejeli radikalnih sprememb, čaka nova recesija, ki bo veliko hujša od te. Z malo ironije lahko na to krizo gledamo kot priložnost. Vendar ne kot dar z nebes. Bolj ustrezna je morda modrost starih Grkov, ki se glasi: »Nič velikega ne vstopi v človeško življenje brez prekletstva.« Morda pa bodo voditelji svobodnega sveta z Obamo na čelu vseeno zbrali toliko poguma, kot ga je bivši ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, ko je v času, podobnem našemu (ob zadnji veliki recesiji), dejal: »Ničesar se ni treba bati, razen strahu samega.«