Zgodilo se je, da je poslanec Branko Grims kakšen teden nazaj ob razpravi glede vojaških oklepnikov poočital opoziciji, da se je v palačo znova pretihotapila mimo detektorja laži. Res je, običajno citira Sveto pismo in deset božjih zapovedi. No, kdor je v Večeru prebral njegov inavguralni spis z naslovom »Temelji politične kulture«, za katerega si je isti dan prislužil še Večerov bob, bi se mu, če ne poprej, zdaj končno nemudoma morala prižgati rdeča lučka, tudi če ne premore hišnega poligrafa. Moraliziranje Grimsa o politični kulturi, ki skladno z naslovom ne more mimo omembe Kardelja, se zateče v miselni »de profundis«, s katerim se lahko pogojno celo strinjamo, ko pravi, da je »vsakogar potrebno ocenjevati po njegovih dejanjih v preteklosti in ne po trenutnih besedah.« (Večer, 23. 2. 2007)
Spoštovani bralec se bo zanesljivo spomnil številnih Grimsovih prigod, še najbolj pa verjetno leta 2005 in njegove dolgotrajne kampanje za novi zakon o RTV. Je takrat prestal omenjeni test pojoče travice, ki nam ga zdaj velikodušno ponuja? Prikličimo si v spomin vsakodnevno opletanje z argumentom o anonimnih avtorjih omenjenega zakona. Bolj kot so novinarji in javnost silili vanj, več jih je bilo. Zakon je bil odličen in briljanten, ga je branil, spisala ga je četica poznavalcev. Pri njegovem oblikovanju so »sodelovali strokovnjaki, tudi tuji, poleg teh pa tudi delavski svet RTV SLO, kooordinacija novinarskih sindikatov RTV SLO in generalni direktor RTV SLO …« (Mladina, 3. 10. 2005) Celo več, Grims je njihovo vselej izmikajočo se anonimnost in spiritualno poreklo razlagal na zanimive načine: »Hočejo se izogniti poplavi podtikanj in žaljivk, ki jih doživljam sam. To veliko pove o nesvobodi javne besede v Sloveniji.« (Delo, 20. 9. 2005)
Lani je omenjena četica vendarle slovesno prikorakala naravnost na parlamentarno razpravo o interpelaciji proti kulturnemu ministru Vasku Simonitiju. In deležni smo bili enega najbolj iskrenih »coming-outov« v hudi konkurenci. Grims je prvič naravnost priznal, da je edini avtor novega uspešnega zakona o RTV! Takšnole je bilo njegovo prostodušno razkritje: »Celotno besedilo v osnovi, od prve do zadnje besede, je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred.« (Večer, 30. 11. 2006)
A ste jo videli, falango zvitorepcev? V podobi ene osebe se vam pretihotapi v parlamentarno dvorano, ne da bi se prižgala rdeča luč na detektorju! Najprej nam je gospod poslanec pripovedoval pravljice, na koncu pa kot politični ekseget biblije vzhičeno priznava, da je vse zmogel sam! Strokovnjaki so, celo več, postali dober izgovor, da pljune po domnevno poraznem stanju demokracije pri nas, ker bi se občutljive veličine menda rade izognile zmerjanju. Seveda, zakaj bi vam prodal zgolj eno laž, če lahko drugo zraven dobite gratis?
Šele v tej luči lahko zdaj uvidimo, zakaj se je moral kulturni minister svojim adjutantom ob odhodu iz parlamentarne dvorane zahvaliti s »silvestrskim« poljubom na daljavo. Kajti človek si lahko takšne požrtvovalnosti v obrambo tujega telesa le želi! Kaj bi z nerodnostjo glede tega, da je moral poslanec ta v namen lakonično razkriti, da je širno slovensko in evropsko javnost dve leti krepko vlekel za nos, da je le obvaroval ministra. Namesto moraliziranj v slabo vašega počutja si raje predstavljajte, kako odličen bi bil šele zakon, katerega edini pisec je, če ne bi vseboval odvečnih tiskovnih napak!
Če je po referendumskem uspehu Grims postal moralni zmagovalec leta, se mu dve leti kasneje ob nizu dosežkov nič manjše teže gotovo obeta še ena dobra partija z razmislekom o »temeljih politične kulture«. Civilni družbi predlagam, da pri najbližji univerzi pledira za to, da nemudoma postane nosilec istoimenske stolice. Anonimnih strokovnjakov, ki bodo podprli takšno izbiro, ne bo težko najti. Sproščena Slovenija si krepostne može nespornih moralnih in političnih vrlih nedvomno zasluži tudi na pedagoških mestih, kjer bodo lahko ustvarjali v maksimalno korist novih generacij intelektualcev.