Maribor je bogatejši za novo arhitektonsko pridobitev. Naj mi spoštovani poslušalec Marša oprosti, ker se bom namenil govoriti zgolj o stopnicah, teh pešpoteh v višje “nivoje našega bivanja”, majhnem, toda spoštljivem arhitekturnem elementu. Vendar si ne morem kaj, da se ne bi ob njih spotaknil, in to celo dobesedno.
Res je, verjetno ste uganili, o čem govorim, še posebej, ako ste se udeležili slovesne otvoritve Štuka nekaj dni nazaj. Niste jih mogli spregledati. Razkrečene, kot kakšne noge pohotne cipe, ki vam da zastonj, če ji poveste dovolj mastno šalo. Posute z majhnimi lampijončki, ki poskušajo zakriti plehko pleh cenenost materiala, iz katerega so narejene, že zdaj pojejo v večno slavo arhitektu, njihovemu stvarniku. Štukove stopnice. S svojim prepoznavnim izstopanjem kar kličejo po tem, da jih razložimo. In ker se že tako izzivalno ponujajo, poskusimo to tudi narediti.
Stopnice imajo, če si pomagamo s psihoanalitičnim znanjem, vselej privilegirano mesto v sanjah, s tem pa tudi v nezavednem njihovega ustvarjalca. Ponavadi simbolizirajo seksualno kondicijo, medtem ko vzpenjanje označuje erekcijo. Če zmanjka stopnic, potem nam sanje verjetno hočejo povedati, da smo impotentni; končni želeni cilj naše poti so kakopak vrata, do katerih se dokopljemo po vzpenjanju. Ali v sanjski perspektivi: vagina oz. žensko spolovilo.
Seveda si ne bom drznil domnevati o sanjski naravi idejnega snovalca naših stopnic, ki na tako impozanten in kičast način krasijo pročelje novega Štuka. Raje bom postavil hipotezo o tem, da gre pri tem za simbolno projekcijo naročnikov projekta, za dokazovanje njihove seksualne, ali – kar je zgolj socialni psihološki korelat istega – politične moči. In prav na ta način je treba stvar tudi razumeti: politični oligarhi ŠOU-a, ki so dva tedna nazaj prodali svojo ničvredno dušo napredni Slovenski ljudski stranki, poroko pa je požegnala še botra univerza, o čemer sta dovolj povedala že Dragica Korade in Dušan Hedl v Večeru, si gradijo svoje hramove. In da ne bo pomote – ne bivališča, temveč stavbe, kjer bo v njihove žepe lahko nakapljalo še kaj ekstra denarja. Kakopak ni slučajno niti to, da se je otvoritev Štuka dogodila neposredno v času volitev in pričakovanega zmagoslavja novopečenih mladih podobnikov, kar nakazuje že žitno rumena barva v Štukovem napisu in fasadi stavbe, identična tisti v emblemu Slovenske ljudske stranke. Političnim ambicijam mladih študentskih veljakov ŠOU-a je tako dana odprta rdeča luč, ki se – glej ga zlomka – ravno tako nahaja kot inkorporirana celo v strešnem napisu nad stavbo. Kot kaže, show mani s pomenljivimi zunanjimi simboli ne skoparijo. Glede na to, da so postavljeni tako zelo spektakelsko in jih je očitno nemogoče zaobiti, nam torej preostane samo še njihova interpretacija. Človek se ne more znebiti vtisa, kot da si nekdo želi, da se z njimi ukvarjamo. Situacija je analogna tisti psihoanalitični, ko se pacient z raznoraznimi simptomi ves čas proseče naslavlja na analitika, češ: razkrij me!
Torej: naj tale prispevek izzveni kot majhno povabilo k sprehodu, kajti le tako boste tudi vi lahko deležni soočanja z njihovim veličanstvom. Če se Pedagoški približujete po Gosposvetski ali če ste namenjeni v študentske domove, se boste čez njih itak spotaknili. So pač tam, da vam zastaneta dih in noga. Prav osupljivo: verjetno ene redkih, pri katerih ne bi zaleglo opozorilo WATCH THE STEP v običajnem pomenu besede. Pač Štukove stopnice. Edinstvene po tem, da se lahko v njih zaletite. Če prihajate po Koroškem mostu, jih boste zagledali že od daleč. V odprtem okolišu daleč naokoli funkcionirajo kot spomenik. Verjetno v spomin nesmrtnosti ŠOUove genialne garniture in njihovemu povzpetništvu – so morebiti mislili, da bo z zgrajenimi stopnicami lažje?
O ostalem pa več v naslednjih oddaji Zofijinih ljubimcev, ko si bo avtor teh vrstic z zanimanjem ogledal še tisto, kar se skriva vmes med obema izzivalno razkrečenima nogama, koder se nahajajo vrata v prenovljeni Štuk. Domneva, da kaj ščegetavo zanimivega.
Boris Vezjak
Še o Štuku, pisoarjih in slovenščini
Že zadnjič sem napovedal, kako se bom ob priliki podal še v notranjost Štukove rumene zgradbe ter si jo pobliže ogledal. In kakopak se je to tudi zgodilo. Nekega lepega večera me je na poti s fakultete premamila utripajoča rdeča luč na stavbi, tako da sem se namesto običajne navade plezanja prek stopnic odločil in zavil kar mednje (mimogrede, opravičujem se slovenistom za rabo neobičajnih, četudi nadvse ustreznih predložnih zvez). Vendar avtor teh vrstic sploh ne more skriti svojega razočaranja. Če sta pompozno razkrečena kraka stopnic, o čemer smo govorili že zadnjič, naznanjala pristanek v mehki in sočni notranjosti, tako rekoč komornost prostora, gasilsko migetajoča rdeča lučka zunaj pa vsaj vaško razpoloženje publike tam noter, se, resnici na ljubo, v njej ni dogajalo prav nič. Res nadvse alarmantno.
Po odpahnjenih vratih mi je najprej zastal korak. Iz preprostega razloga, ker sem pričakoval, da mi bo pogled razkril vsaj nekaj. Pa ni bilo moč razen močne svetlobe luči, ki se je odbijala od poglancanih tal, zaznati nič drugega. Šele previdno oziranje na levo in desno med stebri razkrije, da arhitekt najverjetneje ni imel v mislih plesne dvorane in še manj avtobusne postaje, kot se mi je najprej zazdelo. Kam torej zdaj?
Spet bi lahko prehitro in naivno sklepali, da je obiskovalčeva zbeganost povzročena z zgolj prostorsko dezorientacijo. Pha! Najprej dobi človek občutek, da je tule notri nekdo pometal. Če se obrne na desno, bo nekje v daljavi zagledal podolgovat šank in čisto nič drugega. Ako se pak močno ozre na levo, bo lahko izbiral med celo vrsto skupaj strpanih lovskih miz in klopi, dvignjenih od tal, ki dajejo vtis opustele čakalnice. Kot levičar po političnem prepričanju sem se vendarle napotil proti mizam in ob tem tuhtal, v kakšni meri se politika dandanes vpleta v arhitekturne rešitve, ter kakšna je vloga nezavednega pri tem. Show mani, mladi podobniki, upravljalci Štukove stavbe, sebe očitno postavljajo skrajno desno, kot nam evidentno dokazuje lokacija šanka.
Tako mi ni preostalo drugega. Stopil sem gor k mizam (ja, k njim se stopa gor) in sedel na leseno klop v upanju, da se bo moj pogled ob dovoljšnjem naprezanju proti desni le uspel srečati z očmi kelnerce. Če je strežba ob mizi v teh krajih sploh običajna. In res si ni dala dvakrat reči. Najprej sem si na mizi ogledal SLS-ovsko rumen cenik v obliki Rubikove kocke, na katerem sem lahko v čudoviti štajerščini razbral, da mi utegnejo postreči s kakavom. Čez čas je prek bleščavo razsvetljene Štukove sobane pridrsala še natakarica, in dogovor je bil sklenjen.
Ob čakanju na topli napitek sem se tako lahko zatopil v ne preveč prijetno meditacijo o tem, kaj neki je narobe s tem Štukom. Da je prepotentno obnovljen, samopašno hvalisav, obdan v lažni sijaj in nasploh preveč nobel za študentske standarde, se zdi prav očitno. Že zadnjič sem govoril o seksualno-politični simboliki, s katero si lahko pomagamo razložiti nezavedni impulz sedanje podobe Štuka. Ko človek stopi skozi njegova vrata, se je tako rekoč znašel v P.M.. Torej jasno, da sem se takoj spomnil, kako bo treba ob prvi potrebni priliki pokukati še na WC, pač najbolj simptomalno mesto v stavbi. In povem vam: to pot nisem bil razočaran. Najpoprej si nisem bil na čistem, čemu toliko keramike in vzorcev v njej. Toda ko sem se prislonil k pisoarju – bili so štirje – mi je v hipu postalo jasno. Nad vsakim izmed njih se v drugačni barvi sveti po ena črka besede ŠTUK. Sam sem namakal pod U-jem. In tedaj mi je kapnilo, da pot od razkrečenih nog tam zunaj vodi pravzaprav semkaj. PISS ON YOU, ŠTUK! In še bomo prišli!
Tako je pravzaprav stvar opravljena. Narejeno je, kar je treba narediti in se od nas pričakuje. Simbolna gesta poravnave & kazni je vpisana že v samo strukturo, ki se končuje na poti do WC-ja. Mimogrede, da ne zgrešite brez kažipotov: moški je na desni.
Hkrati se sprašujem: mar res smemo reči, da je precej verjetno zelo hudo z arhitekturo, pri čigar opisu je treba uporabljati nove predložne zveze? Hoja prek ali mimo stopnic, stopiti gor k mizam, zaviti med stopnice, če je vhod pač med njimi, mar niso vse to zgolj znanilci novih arhitekturnih sprememb in novih oligarhov? Če ja, potem je morebiti le vse OK, nekaj pa je narobe zgolj z našo starokopitno slovenščino, ki narekuje času neprimerno dojemanje arhitekture ter oblastniških struktur. Ne verjamete? Se še niste zaleteli v stopnice ali se sprehodili med njimi? Vašo slovenščino lahko preizkusite na križišču med Gosposvetsko in Koroškim mostom.
Boris Vezjak