Zahodna filozofija je skozi svojo tradicijo razvijala idejo o misli na svojo lastno smrt, skozi katero zaživimo bolj avtentično in polno. Po Hirošimi je naša nadaljnja naloga, da si predstavljamo konec sveta, če želimo popolneje voditi človeško življenje, sta zapisala Robert Lifton in Greg Mitchell v svoji knjigi »Hirošima in Amerika«. Ekološka zavest je temu podobna: predočiti si je treba naš skupni konec, da bi ravnali racionalneje.
Pri nas smo še daleč od ponotranjenega uvida v nujnost temu podobne zavesti, Drnovšek gor ali dol. Raje korakamo v drugo smer. Prišli smo tako daleč, da bo za preživetje potrebno rekrutirati zasmehovane fanatike, kot jim pravijo nekateri politiki vladajoče koalicije. Po mnenju poslanca SDS Jožefa Jerovška imamo v Sloveniji »zelene ekofundamentaliste, ki so ravno tako nevarni kot islamski fundamentalisti in fundamentalisti na vseh področjih, ker zganjajo nezaslišan halo efekt, nimajo pa realnih pogledov na življenje in stanje stvari.«
Po čudno naključju so to natanko vsi, ki so si drznili kritizirati novi zakon o fitofarmacevtskih sredstvih. Nič ni pomagala zahteva ekologov po opravičilu, tega vrli poslanec ne namerava storiti. Celo več, kot ponosno pravi v naknadnem pojasnilu, je zanj parlament »pravo mesto za opozarjanje o škodljivosti fundamentalizmov, poslanci pa so pravzaprav dolžni o tem javno govoriti«, medtem ko je »tožarjenje njihova metoda zbujanja pozornosti«. (Večer, 10. 2. 2007) In kot da to še ni dovolj, je Jerovšek njemu zoprne ekološke pajace poslal še okopavat krompir in jih izzval, kaj neki da počnejo na Kanarskih otokih, ko pa je vendar jasno, da z letalskimi prevozi onesnažujejo atmosfero!
Strašljivo je, če se morate v skrbi za okolje bosti s svojo lastno vlado. Porazno je, če ste ob tem zasmehovani kot narodni izdajalec. Na področju okoljevarstva se pri nas že leta ne dogaja nič, toda zgodba o pesticidih je gotovo ena delikatnejših, ker jasno dokazuje človekov aktiven poseg v okolje. Zato res ni primerna za cirkusantsko parodiranje zakonodajalcev, ki jih, hoteli ali ne, moramo jemati resno. Žal ali k sreči je hkrati ena transparentnejših, kajti vsesplošna erozija biosfere se z njimi odvija neposredno, zato Evropska unija njihovo uporabo jasno zmanjšuje. Zastrupljanje vodnih virov, izguba rodnosti prsti, pojav novih resistentnih škodljivcev, pa seveda genska erozija in znižana odpornost rastlin so le nekateri udarci, ki nas čakajo. Prebivalstvu ob uporabi pesticidov ne uide obolevnost zaradi kontaminacij in nitratov, vplivov na delovanje hormonskih disruptorjev in seveda nastanka raka. A kaj bi s tem: pustimo zaenkrat ob strani kruto dejstvo, po katerem novi zakon nevarno liberalizira dostop do njih in ga velikodušno ponuja vrtičkarjem in lastnikom ohišnic. Kdo ima pri tem koristi in kakšne vidi ob tem politika, ni treba preveč ugibati. Zanemarimo celo dejstvo, da EU zahteva strožje standarde glede ravnanja s pesticidi, medtem ko so zdaj nekateri lobiji in trgovci z novci velikodušno dosegli, da se bomo zastrupljali v majhnih flaškah. Ne zmenimo se niti za nonšalantno prelaganje odgovornosti, po katerem minister za zdravje prepušča nadzor kmetijskemu (zakaj bi čredo ovac čuvali, če pa na njih že ves čas gleda volk!) in da ekološka blamaža, obilno podprta z medijskim molkom in cenzuro, šemasto brije norce iz principov varovanja okolja in evidentno ogroža javni interes.
Ko smo vse to zanemarili, se v izhodišču raje posvetimo dialoškemu statusu reakcije, po kateri so si nekateri pokončni slovenski ekologi, kot je denimo Anton Komat, prislužili takšne robate oznake. Okoljevarstveniki so bili s svojim opozorilom zatrti v kali, porogljivo izključeni in diskreditirani. Ocena je bila generalna in je obveljala za vse, ki so si drznili dvigniti glas proti zakonu. Nič novega, bo zamahnil z roko vsega hudega vajeni opazovalec, pač dnevni slog novih vladarjev, zaradi katerega je normalna razprava nemogoča. Kajti četudi bi poslanec imel vsebinsko prav, njegova groba izključitev oponenta dokazuje, kakšno politično kulturo glede ekologije gojimo v državi in kaj si lahko obetajo tisti, ki niso pripravljeni biti tiho.
Zgodba z ekofundamentalisti je frapantna tudi zato, ker ne zadeva zgodovinskih delitev, ideoloških razhajanj in političnih prerekanj, stalnic slovenskih nebes pod Triglavom. Dotika se navidezno nevtralnega področja, v katerem smo se kot vpleteni znašli vsi po vrsti na enakovreden in enako usoden način: naravnega ekosistema. Ki je, še ena bizarnost, skozi opozorila klimatologov in še koga zadnje leto končno prišel do zavesti ljudi kot eno najbolj spregledanih področij naše prihodnosti. Ravno zato je lažje občutiti bridkost, s katero se je natanko v »apolitično« sfero narave kot britev zarezala skrajno vulgarna politična gesta. Ko se demagogija dotakne tako benigne in »vsem lastne stvari«, je učinek še močnejši. Kajti tako rekoč verbalno posilstvo nad naravo ni mogoče: lahko se lotite njihovega zaščitnika, nje nikoli. V sferi političnega in družbenega so mogoče tudi konstrukcije o uravnoteženosti, sproščenosti in pluralizmu, s katerimi se na dnevni ravni zakriva izključevanje, kulturo strahu in enoumje, toda če se že ljudstvo pusti vleči za nos, narave na dolgi rok pač ni mogoče prelisičiti.
Ko je bil prvoodgovorni za usodo Slovenije javno izzvan, da se do Jerovškovega akta diskreditacije opredeli, ker v nasprotnem pač z njim soglaša, je raje molče izbral to drugo. K besedi se ni priglasil niti zunanji minister, četudi bi fundamentalisti lahko bili za državo še kako nevarni, predvsem kot njen notranji sovražnik. Pa šalo na stran, kajti tudi brez nje so slovenski ekologi, že tako razredčeni, tudi uradno obveljali za odiozno versko ločino ekstremističnih nagnjenj. Kaj storiti? Morala tovrstnega političnega obračuna je lahko le ena: bodimo podobni islamskim skrajnežem, hranimo jih in dajmo jim orožje! Slovenska gruda potrebuje ekofundamentaliste bolj kot kadarkoli prej; njihov obstoj je v pravem pomenu državotvoren. Branimo tiste, ki zagovarjajo ekološke vrednote, če že sami nič ne storimo, pa naj se ta oblast še tako trudi zatreti opozorila. Od vašega »ekstremizma« bo odvisno naše skupno preživetje. »Ne zapravite ga, kajti dobre planete je danes težko najti«, so nekoč zapisali v časopisu Time. A kaj, ko v Sloveniji živimo na nekem drugem.