S slovensko percepcijo sovražnega govora je nekaj temeljito narobe. Iz nekaterih nedavnih razlag je mogoče razbrati, da odkrito javno govorjenje o sekanju udov, kastraciji, fizični stigmatizaciji ljudi in nasilju nad njimi ni sovražno in še manj kaznivo dejanje. Zapadlo naj bi v kategorijo svobode govora. Vse je v redu, če želite koga linčati, dokler k temu ne pozivate ali prispevate k realni nevarnosti, da se bo to res zgodilo ali to zares storite. Če se nismo zmotili v preveč simplificirajoči razlagi – in dokazovali bomo, da se nismo – potem se res lahko vprašamo: je za demokratično konstituirano pravno državo še kaj bolj abotnega in odioznega od takega miselnega in pravnega izhodišča, ne glede na to, v koga je tak sovražni govor usmerjen? Smo za ceno svobode izražanja to zares pripravljeni vzeti v zakup? Upam, da ne!
Poglede na tovrstno širino svobode govora te tedne ne delijo le vroči politični nacionalisti in zbir slovenske lepote, ki se menda bori za pravice zlorabljenih otrok, temveč celo nekateri pravni ali sociološki strokovnjaki. Alarm, ki bi moral zazvoniti v vseh javnih in univerzitetnih institucijah, ki se dotikajo omenjenega področja, da ne govorimo o tistih državnih. Pa je zazvonil? Nikakor. Pravni strokovnjak mag. Andraž Teršek s Pravne fakultete v Ljubljani v Delu navaja, da »govor, v katerem se nekdo zavzema za strogo telesno kaznovanje ali fizično nasilje, še ni sovražni govor kot ustavnopravna kategorija. In četudi govor vključuje izraze sovražnosti do nekaterih posameznikov ali skupin ljudi, zato še ni kazniv. Nasprotno, tudi ne sme biti kazniv.« (Delo, 10. 3. 2006) Avtor jasno verjame, skupaj z denimo Zmagom Jelinčičem in voditeljico Manco Zver, avtorjema razkošnega miselnega bestiarija o pohabljanju pedofilov, da (1) v omenjenem primeru sovražnega govora sploh ni bilo, in da ta (2) na opisan način ni in ne sme biti kazniv, ne v tem in ne v nobenem drugem primeru. Poziv k institucionaliziranemu kaznovanju zaradi takšnih izjav se po njegovem obrača proti načelom demokratične svobode in predstavlja nedopustno »rezanje jezikov« namesto »rezanja udov«.
Drugače povedano: izjave o sekanju udov, kastraciji in fizičnem nasilju nad pedofili so upravičljive. Kdaj? Kot kaže tedaj, ko niso oblikovane v obliki poziva ali podane kot kaznovalni predlog: za omenjeni primer namreč navaja, da niso bili izpolnjeni vsi pogoji. Vprašanje se glasi: ali navidez nedolžno govoričenje v TV studiu med dvema osebama, četudi zapakirano v razpravo o tem, kaj bi pedofilom počeli, še ne smemo obravnavati kot kaznivo dejanje? Po Teršku je tako: besede še niso sovražne in jih ne ne smemo kaznovati. Njegova stališča o tem so radikalna in nedvoumna. Razlog, s katerimi podpira upravičljivost takega govora, je en samcat: v danem primeru ta nima statusa ustavnopravne kategorije. Če bi ga kot takega omejevali, bi omejevali svoboden govor. Prav nič boljši niso njegovi predlogi, kako ga regulirati: izvorni greh vidi v preveliki novinarski pozornosti takim izjavam, ki da šokirajo in vznemirjajo javnost. Teršek takšnega govora ne bi sankcioniral, temveč bi to prepustil cenzuri medijev!
Pokažimo, da so taki pogledi na problematiko zastrašujoči precedens v razumevanju tematike in da so verjetno celo pravno zgrešeni. Celo tedaj, ko bi benevolentno razumeli bestiarij o tem, kaj bi bilo treba pedofilom početi, za nedolžne kaznovalne sugestije. A tega verjetno nihče ne misli resno: za vivisekcijo in podobne izraze mučenja bi pričakovali, da se bodo zares znašli v zakonskih predlogih, sicer jih kdo uporablja le za kamuflažo. Namesto da bi se spuščali v pravne kvalifikacije in definicije ali primerjave, si oglejmo konkretno postopanje akterjev v primeru pedofilov: hujskaštvo so usmerili v skupino ljudi (govor proti določenemu imenovanemu posamezniku bi bil kazniv), ki jo lahko zares in navidez upravičeno preziramo: spolne zlorabe otrok niso le kaznive, temveč so gnusno in nečloveško ravnanje. Vendar ker akterji niso specificirali, katere pedofile imajo v mislih, smo prisiljeni predpostaviti, da je tarča sovraštva katerikoli med njimi, aktiven ali pasiven, kaznovan ali nekaznovan. S tem naletimo na prvo težavo: je izražati sovraštvo do kaznovanega in aktivnega pedofila enako kot do nekoga, ki je nekaznovan in dobro kontrolira svoja nagnjenja?
A to ni osnovna dilema, ki je postavljena višje: Teršek nikjer ne pove, ali bi poziv k poboju pedofilom zanj bi sovražen ali ne. Nikjer tudi ne pove, kako to storimo z besedami: je res potrebno stavkom zgolj dodati »pozivam vas« ali podoben apel, ki našo govorico čudežno naredi za sovražno in s tem kaznivo? Ter nenazadnje: mar naši javno izrečeni predlogi o kaznovanju neke skupine ljudi na grozovite in nehumane načine že po sebi ne izpričujejo realnosti naše namere, da to tudi storimo, s tem pa izpolnijo pomemben pogoj za sovražnost govora? Žal Teršek in ostali niso povsem jasni v tem, ali bi pedofilom pridodali status skupine, do katere sovražen govor sploh je mogoč. Če ne, zakaj bi ta bil bolj legitimen kot recimo tisti do Romov ali Judov? Verjetno se strinjamo: sovražiti ali hujskati proti njim ne moremo sprejeti kot pravno vzdržno, proti homoseksualcem in muslimanov navzlic pogostim praksam tudi ne: naštetim kategorijam ljudi po rasnem, spolnem ali verskem ključu na koncu moramo priznati enakost in enakopravnost, posledično pa tudi človekove pravice in dostojanstvo brez izrazov nestrpnosti, ker nas k temu zavezujeta kazenska zakonodaja in ustava, če že ne trezna presoja, razumevanje drugačnosti in smiselnost upoštevanja človekovih pravic. Če pedofili niso in ne morejo biti deležni enake zaščite, kakšne razloge pri tem navajamo? Domnevam, da take, po kateri se niso znašli v kategoriji skupin, ki jih 300. člen Kazenskega zakonika in 14. člen ustave brani pred izrazi sovraštva, razdora in nestrpnosti po verskem, rasnem, jezikovnem, spolnem, narodnostnem ali političnem kriteriju zagotavljanja enakosti. Ker ne spadajo v nobeno našteto skupino ljudi, jih sme doleteti zaslužena (najmanj) verbalna kazen. In ne le njih: katerokoli skupino, ki ne zapade v omenjene kategorije.
Trditev ne drži povsem in univerzalno: po nekaterih podatkih ameriška psihiatrična zveza kvalificira pedofilijo za spolno orientacijo. Četudi jo imamo za deviantno, bi smeli zbujanje sovraštva do pedofilov z jasnimi posledicami za njihovo fizično in psihično integriteto razumeti kot kršitev omenjenih členov. Kakorkoli že namreč pedofilska nagnjenja obsojamo, njih in oseb z njimi ne moremo zanikati. Neglede na sprejemljivost omenjenega dejstva ta člena evidentno dokazujeta, da bi sovražni govor implicite smeli jemati tudi za ustavnopravno kategorijo. Opisani poziv k linču skupine ljudi ali posameznika je nadalje v jasnem neskladju z ustavo RS, in sicer v členih 14, 34 in 35. Člen 14 je podoben členu 300 v Kazenskem zakoniku, člen 34 govori o pravici osebnega dostojanstva in varnosti, člen 35 o nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti. Nadalje člen 17 jasno ščiti nedotakljivost človekovega življenja, člen govori 18 o tem, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, člen 21 pa o tem, da je treba človekovo osebnost varovati (predvsem v kazenskem postopku). Res je, da zadnji trije našteti členi ne opisujejo situacije (verbalnega) delikta, kar je resnično lahko del pravne zagate, na katero smo opozorili na začetku: o sekanju udov, do katere jasno izkazujemo sovraštvo, lahko nekaznivo govoričimo, pozivati k temu ali sekati pa jih ne smemo! A Teršek ne le zagovarja geslo, po katerem je dovoljeno vse, česar zakoni ne prepovedujejo, temveč v primeru na naš način opisanega sovražnega govora takšno odsotnost zakonodajne regulacije celo odobrava.
Posledice so srhljivo jasne: če se namreč izkaže, da npr. očitno s sovraštvom spodbujeni govor o sekanju udov ni kazniv, potem lahko to stori kdorkoli za poljubno skupino X, ki je storila ali v prihodnje lahko stori kaznivo dejanje Y. Recimo: predlagajmo, da odsekamo roke morilcem, posiljevalcem, gospodarskim kriminalcem, tatovom… Celo več: isto lahko legitimno storimo za poljubno skupino X z lastnostjo Y, ki ni kaznivo. Nemogoče si je namreč predstavljati, da so »kaznovalni predlogi« in medijsko kramljanje neka posebna, zaščitena zvrst govora v danem kontekstu. Nemogoče si je predstavljati, da iz narave predlogov ne bi mogli ali celo ne smemo razbrati implicitnih sugestij po tem, da takšno okrutnost vodijo sovražna čustva. Po istih privzetih načelih bi lahko recimo kdo predlagal kazen za pravnike, ki mu niso povšeči, po kateri bi jim odrezali telesne ude, tistim bolj ignorantskim primerkom med njimi pa odstranili genitalije ali jih fizično prebutali. Predlog bi hrabrilo dejstvo, da po njihovem mnenju s tem nismo zbujali nobenega sovraštva ali storili kaznivega dejanja, hkrati pa tudi pričakovanje, da bodo jasno in pogumno podprli svobodno besedo tudi v danem primeru. Ne zanima nas, kako bi se počutili ob takšnem javnem govoričenju. Prepričan sem namreč, da je Terškovo stališče, po njegovem na sledi »paradoksu demokracije«, docela absurdno in obenem nevzdržno. Zavzemanje za svobodo govora kot liberalno vrednoto je treba zaščititi, v tem ima prav, toda v skladu s konsekvencami njegovih pogledov lahko razpravljamo o fizičnem pokolu katerekoli skupine ljudi – če le ne gre za individualno grožnjo – in to dobesedno, ne da bi nas doletela kazen. Za konec še čisto retorično vprašanje, onstran imaginarne paradoksalnosti: kako daleč sme napredovati sovražni govor, da bo naša javna in strokovna refleksija temu fenomenu posvetila dovolj veliko in ustrezno pozornost?