V Medani so se končali 10. dnevi Poezije in vina. Vsa čast organizatorjem, ki uspevajo kombinirati »posebno ponudbo vrhunskih festivalskih vin« z umetniškimi in pesniškimi presežki. Res je, kdo bi bolje videl v žalostno dušo poeta (»Kdo zna noč temno razjasnit’, ki tare duha!«) in kdo bi znal z vinom preganjati skrbi oblake, kot naš Prešeren, da bi se v pesmih to poznalo, če ne Slovenec?
Vino tu ni naključna metafora in spremljevalec. Pesniško himnično razpoloženi po evropski pomladi narodov 1848 pač živimo »slovensko pomlad 2006«, kot nas naslavlja pero zgodovinarja dr. Janka Prunka v aprilskem Ampaku. Veselo pričakovanje blagoslovljene pomladi avtor jasno korelira z radostjo in dobroto, ki morata prevzeti naš narod, za kar bo poskrbelo tudi domače vino. Odprta sproščenost domačijskosti je postavljena nasproti turobnosti nerazpoloženja in ustvarjanja slabe slike o oblasti, nepotrebnega duhamornega kriticizma pisunov, ki kali vinski užitek in nas po pravici dela nejevoljne:
»Dobro in dokaj veselo je v naši slovenski deželi v letošnji pomladi. Večina to blagoslovljeno dobroto in veselje občuti, le nekateri narojeni ali privzgojeni pesimisti in kritikastri pri slovenskih medijih ne. Ustvarjajo temno sliko našega trenutka, govore o slabi vladi, o nerazpoloženju ljudi in vse tako naprej, čeprav v prvi vrsti njim ničesar ne manjka. Lahko pišejo popolnoma svobodno, senzacionalistično, vzpodbujajo slabo voljo, kritizirajo vse in vsakogar in so zato celo zelo dobro plačani. Nekateri ljudje takšno pisanje in razpoloženje delijo z njimi in ga odobravajo. Preprosti dobri Slovenci, kot bi jih imenoval Trubar, pa ne marajo zanje, živijo svoje normalno delovno ustvarjalno življenje in so več ali manj zadovoljni, morda celo veseli. Zadovoljni in veseli najprej zaradi stvari, ki jo imamo Slovenci radi, za katero je moč precej objektivno ugotoviti, ali je dobra ali ne – za slovensko vino. Lansko, ki v teh dneh dozoreva, je dobro, narava ga je blagoslovila nam v užitek in veselje.«
Mentaliteta duha ne ustreza deskripcijam medijev: družbene razmere kličejo k razpoloženosti; širjenje neveselega je – seveda, živimo v demokraciji! – svobodno, se pa k sreči preprostih dobrih Slovencev ne prime. To je tisto, kar druži naše dobre ljudi in pesnike, ne le po veselju do vina, tudi po pravi štimungi. Pa naj še kdo reče, da Slovenci nismo narod pesnikov in pivcev, prav zares!
Med stvarmi, za katere takšen ne mara, so gotovo one, ki nas spominjajo na zoprno preštevanje mrtvih, recimo v Iraku. Tam, kjer je smrt tako običajna in samoumevna kot rezanje zeljnatih glav, kakor pravi Hegel in pri tem verjetno meri na giljotinske usmrtitve v francoski revoluciji. In pred katerim – preštevanjem namreč – se je lani obregnil premier. Po števcu Mladine se je prejšnji teden odkotalilo natančno 554 glav. Odgovor realnega je prišel v obliki napotitve slovenskih vojakov tjakaj, v simboličnem številu sicer, toda politika je načelna zadeva. Ko se te dni tja odpravlja nova skupina, so za hip zares maloštevilni poskočili, med njimi opozicija. Dialog dveh poslancev, Janeza Jerovška in Milana Cvikla v televizijskih Odmevih 10. avgusta letos, bo ostal v spominu kot eden izmed vrhuncev tega poletja in redkih medijskih prezentacij stališč, zakaj naj naši vojaki tam sploh še vztrajajo. Vrhunca tudi zato, ker je disput dokazal, da je od mrtvih nekaterim še bolj zoprno preštevanje argumentov. Čeprav je bilo vse, za čimer si je umirjeni opozicijski poslanec ves čas prizadeval, sugerirati vladi, da si vzame čas za premislek pred ponovno napotitvijo, odpravi napako in zahteva natančnejše poročilo o prvih šestih mesecih, so protiargumentacijska pojasnila padala brezbrižno kot topovske granate. Jerovšek mu je očital, da bi si opozicija verjetno želela poročilo o mrtvem slovenskem vojaku. »K sreči se to ni zgodilo!« Očitno si želijo najslabših novic, je podčrtal. In še: če bi NATO dvignil roke, bi to bila katastrofa za Evropo in bi peljala v popoln prevzem Al Kajde nad energetskimi viri. Še ni bilo dovolj, Cvikl je bil nadalje brez razloga obtožen, da si želi Al Kajdo v Iraku in v Evropi. Kasneje je zagovornik napotitve zares impozantnemu spisku dodal še zlorabo: »Izrabljate to vojno v Libanonu za čustva slovenskih državljanov in da skušate na ta način v tem poletnem času destabilizirati slovensko politiko in njeno verodostojnost, destabilizirati slovensko državo. Posledično si želite 200 procentov višje cene bencina, zato ker želite, da bo ta prostor sod smodnika dolgoročno. Ne želite si miru!« Irak ali Libanon, komu mar ob tej govorni in miselni impozanci!
Nič niso pomagale pomirjujoče besede v zameno. Češ naj vlada razmisli o primernejši pomoči: izobraževanju in reševanju postkonfliktnih situacij. Jerovšek je napadalno vztrajal: »Želijo ustvariti vtis izrednih razmer v Sloveniji. Zdaj v času kislih kumaric zganjati to demagogijo, to nasilje nad slovenskimi volivci, je pa neresno.« V pičlih desetih minutah izreči stavek »Vi zavajate slovensko javnost« v prav vsaki med njimi za predsednika parlamentarnega odbora za zunanjo politiko verjetno ni osebni rekord, je pa v kombinaciji s sogovorcu pripisanim kupom intenc vendarle umanjkal še kakšen šlager, kot bi lahko bil tisti, da je ta pač zagotovo plačanec islamskih fundamentalistov. Kako se upreti takim vladnim stališčem? Kje najti uteho, ko se moč argumenta lomi pred njihovo pijanostjo in ko je menda resnica vendar v vinu! S takimi bi lahko vlada poslala na bojno polje ne le štiri ljudi, temveč pol države, a komu mar? Sposobnost tehtne razprave ob ključnih potezah, se zdi, zamenjuje prestopljen rubikon arogance, ko je razprava odveč, ker moč dokazov zamenjuje argument oblastne moči.
Nekdo, ki menda ne misli abstraktno, poreče: kaj imata skupnega naša poezija in kri tam nekje daleč? Prav nič. In prav v tem je težava: slovenski vojaki v Iraku in upravičenost ameriškega posega vanj nikogar več ne zanimata. Pravzaprav ljudi ne zanima prav nič, razen trgatve in čudovitih, privatno majhnih reči. Proč od škafov krvi k rdeči žlahtni tekočini! Zamenjajmo črne misli za razpoloženje, ignorirajmo kritikastre! In res: te prve dni septembra, po obetavni pomladi in hitrem izteku poletja, grozdje že dozoreva in slovenski klopotci veselo pojejo. Še malo in preprosti dobri Slovenci bodo blagoslovili mošt; zraven bodo prešerno zapeli.