Beseda idiot izhaja iz grščine in pomeni privatnega državljana, posameznika, ki je zavračal udejstvovanje v političnem življenju. To zavračanje je bilo dojeto kot nečastno in nevredno svobodnih državljanov, katerih moralna dolžnost je bilo aktivno politično življenje.
Danes pa je situacija obrnjena, idioti so tisti, ki se jim še ljubi ukvarjati s politiko, s tem nesmiselnim početjem, ki ne pelje nikamor. Politiko se primerja z najstarejšim poklicem človeštva, s prostitucijo. Obeh se drži umazan prizvok, etiketa družbene spornosti, večnega sprehajanja po robu zakona in prodajanja samega sebe ponudniku, ki bo plačal najvišjo ceno. Pa je vse skupaj res tako preprosto?
Dejali smo, da je politično dojeto kot nekaj, čemur se je bolje ogniti. Kot da bi bila politika omejena tako prostorsko kot na skupino ljudi, ki se z njo ukvarja. Temu seveda ni tako, politika ni virus, ki bi ga lahko držali v karanteni in s katerim bi bili okuženi zgolj nekateri, ostali pa bi bili na varni distanci in od nje neprizadeti. Nemogoče je, da privzamemo poncijpilatovsko držo ter se s tem, ko apolitičnost postavljamo na piedestal, odvežemo odgovornosti. Ironično je, da na apolitičnost danes prisegajo celo nekateri politični akterji, ki se odpovedujejo politiki. Pravijo, da ne delujejo več po starih političnih delitvah, temveč gredo onkraj njih.
Ko se oblastnik izreka o tem, da njegovo delovanje ne bo politično ter da bo presegalo delitve na desnico in levico, lahko to pomeni samo eno. Svojo politiko poskuša uveljaviti kot tisto, ki je nadideološka, in z njo zasesti prostor, na katerega politika še ni stopila, tj. apolitični prostor.
V prevodu pa to lahko pomeni zgolj prodajanje ideologije v najbolj čisti in izkristalizirani obliki, ki svoje bistvo poskuša spretno prikriti. Gre za prvovrstno potegavščino, za katero se lahko poslužimo slikovitega opisa, ki ga je nekoč ob komentiranju evropske politike izrekel angleški zunanji minister E. Bevin, in sicer: »Ko odpremo to Pandorino skrinjico, bomo videli, da je polna trojanskih konjev.« Tako smo priča ustvarjanju novega privlačnega videza, ki je po svojem bistvu še zmeraj v službi interesov »stare« politike.
Razmislimo zdaj o tem, kaj bi pomenilo izrekanje za apolitičnost, ko prihaja iz ust volivca. V prvi vrsti lahko govorimo o distanciranju. Apolitičnost se vzpostavlja kot tista drža, ki naj bi se izrekala iz točke nič in slovela po svoji objektivnosti. Namesto tega, da bi se opredeljevali za to ali drugo politično opcijo, se vsemu skupaj odpovemo. Na ta način poskušamo gojiti videz vrednotne nevtralnosti. To je miselni konstrukt, nekaj, kar v realnosti nima nikakršne podlage. Prav s tem, ko ne zavzamemo nobene pozicije, se v resnici že pozicioniramo. Naša »apolitičnost« omogoča, da dajemo drugim odlično priložnost, da so politični namesto nas.
Močno prisoten element politične apatije pa je nedvomno tudi resigniranost nad obstoječim stanjem. Dejansko se zdi, da so volitve zgolj potrditev elit, naša demokratičnost pa je zvedena na to, da vsaka štiri leta obkrožimo kandidata. Poenostavljeno rečeno, se na ravni zdravega razuma postavlja vprašanje, ali je sploh smiselno, da se ukvarjamo z nečim, s čimer nam ne pustijo, da bi se ukvarjali. Veljalo bi se vprašati, kakšne možnosti nam sploh nudi parlamentarna demokracija.
Gre res za sistem, ki vzpodbuja aktivno politično življenje? Se ljudi osvešča o tem, kako pomembno je imeti mnenje in kako veliko lahko spremenimo z organizirano politično akcijo? Bi parlamentarna demokracija sploh delovala, če bi jo vzeli »resno«?
V resnici ne, obstoječi politični sistem lahko razumemo kot meščanski projekt, ki je dokončno prelomil s fevdalnimi praksami oblastniške samovolje. V tem duhu mu je potrebno priznati civilizacijski napredek, ki bistveno večjemu delu družbe omogoča aktivno udeležbo v političnem življenju. Družbe ne dela več za talca suverena in oblast poskuša z rednimi volitvami ter delitvijo na tri veje omejevati in preprečevati, da bi bila večina spet žrtev manjšine.
Vendar parlamentarna demokracija po drugi strani s svojim zgodovinskim razvojem dokazuje, da sama iz sebe ni sposobna generirati svežih političnih idej bolj udarnega značaja. Politika parlamenta in moderni politiki niso v službi uresničevanja idealov, temveč predvsem v službi uresničevanja interesov kapitala. Alenka Zupančič v nedavnem intervjuju pronicljivo pravi: »To, s čimer imamo opravka, je politika, ki sebe vidi kot menedžment. Ne gre enostavno zato, da se politika meša v gospodarstvo, temveč politika samo sebe dojema kot gospodarstvo, tako rekoč kot osrednjo gospodarsko panogo.« Zaradi tega lahko razumemo očitke, s katerimi smo se ukvarjali na začetku, saj imajo konkretno zaledje. Navkljub temu pa parlamentarna demokracija predstavlja matrico, skozi katero lahko prodrejo ideje civilne družbe in dolgoročno postanejo prednostno tematizirane.
Zato odgovora za dileme parlamentarne demokracije ne moremo najti v brezpogojni kapitulaciji. Apolitičnost pa dejansko pomeni točno to, popolno in nekritično pristajanje na obstoječe politične razmere. Pri tem se pozablja, da so te rezultat preteklih političnih borb, da obstoječe politično stanje ni nekaj naravnega ali objektivnega, temveč nekaj priborjenega.
Odpoved političnemu delovanju je hobbesovske narave, namesto tega, da bi sami sebe prepoznali za subjekte lastnih življenj, ki v rokah držijo moč za dejanske spremembe, to moč z minimalnim aktom volitev nekritično prenašamo na suverena in smo na to še ponosni, saj smo s tem razrešeni odgovornosti aktivnega ukvarjanja s politiko. Pred politiko tako bežimo, se ji odpovedujemo in zatrjujemo, da nas ne zanima in da z njo ne želimo imeti nobenega opravka, a vse to je zaman. V resnici je pobeg nemogoč, saj se z njo v takšni ali drugačni obliki slej ko prej spet srečamo.
Vzemimo še en konkreten primer, kar celotno znanost, ki je dolga desetletja igrala na karto apolitičnosti. To je seveda ekonomija. Še do nedavnega smo bili vajeni poslušati samozavestno zatrjevanje neoliberalizma o nujnosti ločitve politike in ekonomije, samoreguliranju trga, torej povsem radikalni odstranitvi politike iz ekonomije. Danes je jasno dvoje. Ločevanje politike od ekonomije je bil poseben tip ekonomske politike in obstoječo krizo kapitalizma lahko rešuje le organizirana politična akcija. Politiki tako lahko poskušamo ubežati, a nam to ne bo uspelo, na koncu nas bo zgrabila za vrat.