»Do te zmage se bomo dokopali sami ali pa je ne bomo dosegli,« je napovedal Borut Pahor 13. maja letos. Socialni demokrati imajo na teh volitvah jasno ambicijo, da oblikujejo vlado za naslednji mandat. Dolgo bi iskali izjavo, ki bi bila zanj tipična in bi vsebovala kar tri simptomalne politične grehe: egoizem, narcisizem in hazard. To, da je prispela kot reakcija na bivšega predsednika Kučana, ki je, tako mediji, razburil z mislijo, da ni nujno, da bo mandatar Pahor, če na jesenskih volitvah zmaga levica, je slabo opravičilo, ki bi ga morali zavrniti. Kaj nam namreč sporoča prvak opozicije? Prvič to, da si želi, sicer nekam neskromno, na vsak način zmagati. Po anketah mu dobro kaže, zato mu tu ni veliko zameriti, a se takšno čustvo okrepi in postane že kar odvratno, če pomislimo, kaj vse je počel v zadnjih slabih štirih letih. V glavnem je koketiral in bil v opoziciji (z izjemo poslanskega kluba) le deklarativno, če mu je to prinašalo točke. Pahorjeva opozicijska era, v kateri je v svoj prid briljantno izigraval levico, ko se je ta bodla z vladajočo koalicijo in ji je podpora kopnela, je preživel v neokusnem javnem sanjarjenju o tem, kako bo lepo, ko bo zmagal. Pobral je tisto, kar je ostalo od LDS in ni želelo na svoje, in seveda ji je speljal Mitjo Gasparija. Če se vmes ne bi ustanovila stranka Zares, bi bil danes absolutni kandidat. Živel je v časovnem modusu prihodnosti, nikoli sedanjosti, kar najlepše dokazuje njegova misel, izrečena te dni: »Nam se mudi v prihodnost.« Imenujmo to za element narcisizma, ko v politiki, zaslepljeni od lastne veličine, vidimo le ekskluzivno zmagovito podobo.
Slast po zmagi je legitimna in, kakorkoli, ni tako velik greh, če le igraš vlogo opozicijskega prvaka, če si vanjo že postavljen. Tega pa Pahor ni storil, raje je, »back to the future«, sanjaril o sebi kot prihodnjem mandatarju. Fantazmi zmage se tu pridružuje še ena. Predsednik SD ne trdi le, da želi »zmagati za vsako ceno«, temveč »zmagati sam za vsako ceno«. Se pravi, da zmaga SD, ki bo prišla, sme biti le »naša«. Dikcija izključevanja, ki jo tako zelo poznamo in (tudi) zaradi katere utegne Pahor postati le modificirana verzija sedanje vlade. Imenujmo to za element egoizma, ko interesno šteje le tisto, kar sebično pripada zgolj nam in nikoli drugim. Če bi jim pripadlo, bi bil prizadet naš ego, če bi ne zmagali sami, bi bil prizadet naš narcizem.
Tretja gesta izjave je njen hazarderski zastavek v obliki »vse ali nič«, ali točneje: »mi ali nič«. Pahor meni, da jeseni mora zmagati sam, ali pa bo izgubil. S tem pristaja na nekaj več, kajti posredno to pomeni naslednje: na levici bomo zmagali mi, ali pa levica sploh ne bo zmagala. Težko je verjeti, da se takega razpleta ne bi zavedal in za kondicijo demokracije v naslednjih letih je to izjemno pomembna implikacija. Kontekst je pač ta, da se z njo na najbolj jasen in decidiran način zavrača možnost, da bi levica »nekako« skupaj nastopila na volitvah. Čeprav tega nihče formalno ni nikoli predlagal, se vsi poklicani bolj kot ne te možnosti otepajo. Ideje o demokratičnem zavezništvu proti nedemokratični vladavini Janše razumejo kot politično in ne idejno povezovanje. In to Pahorju ne diši do te mere, da raje govori o lastnem porazu kot takšnem enovitem scenariju.
Zdi se, da je pobuda o skupnem ideološkem ali političnem »bloku« levice pred volitvami vsem zoprna. Navdušen ni ne Golobičev Zares niti Kresalova LDS. Iz nekaterih nastopov strankarskih ljudi bi razbrali, da ji je najmanj naklonjena SD, srednje Zares in najbolj LDS. Toda nihče ni izmeril, ali si tega morebiti ne želijo volivci. Nelagodje, s katerim govorijo o tej temi, razkriva njihove lastne boleče rane, ki jih ne more utišati niti večni argument o tem, da so volitve čas, ko ljudstvo izmeri preference za vsako stranko posebej. Predpostavka stališča o nepovezovanju je, da je na volitvah vsaka pozicija legitimna, da so volitve nekakšen praznik demokracije in s tem nekakšno pravično nagrajevanje in plačevanje kazni ter da je treba vsakogar obravnavati v njegovi individualni formi, ta individualizacija pa je uprizorjena v strankarskem okvirju. Ne argumentu, temveč že kar občutku o tem, da se levica ne sme povezati, smo očitali politični egoizem in narcisizem – tudi programsko želi Pahor nič manj kot sam na vrh sveta. Toda tu je naslednji premislek za tiste, ki nasprotujejo predvolilnemu idejnem (v blažji) ali političnemu (v ostrejši in kompleksnejši) obliki povezovanja, sicer ne nujno le levice – za trenutek pustimo ob strani dejstvo, da za nekatere levice v Sloveniji ni, predvsem pa nobena med tremi naštetimi sploh ne želi zares biti levo usmerjena stranka, s čimer se kar vnaprej odreka lepemu delu volilnega telesa. Namreč vaše mnenje o tem, ali bi se politične sile morale povezati proti vladajočim, je odvisno od dveh izhodišč. Prvo je vaša ocena stanja demokracije, drugo je vaša konceptualizacija tega pojma. Najprej k vaši oceni, ki mora odgovoriti na enostavno dilemo, ali je demokracija v Sloveniji ogrožena. Če menite, da ni, potem se vam taka zavezništva ne zdijo nobena nujnost. Če menite, da je, potem se vam egoistično vztrajanje »na svojem« zdi toliko večja napaka. Na takšno oceno pa se dodatno veže še vaše razumevanje koncepta demokracije. Če verjamete, da volitve vsaka štiri leta samoregulativno poskrbijo za to, da se morebiti narušena demokracija brez težav povrne v neko normalno stanje, potem spet ne boste čutili potrebe po tem, da bi se stranke morale povezovati. Če menite, da bi bil novi mandat Janeza Janše škodljiv do te mere, da bi nepovratno šli v izgubo demokratični standardi, katerih korekcija bi terjala najmanj veliko časa, potem boste navijali za povezovanje.
Ko levica zavrača možnost zavezništva, pa ima še eno težavo. S tem namreč največkrat demantira svoja poprejšnja lastna stališča o ogroženosti demokracije. Edino, kar ji torej ostane, je, da implicite zavrne drugi pogoj in torej verjame, da je »sanacija« demokracije lahko hitro in učinkovita. Toda vzemimo le en zgled: se mar komu zdi, da politizacija medijev, ki jo je nesporno legitimirala sedanja vlada, kaže na kakšne znake izboljševanja? Še huje je, ne kaže niti znakov, da bi se ustavila! Jasno je torej, da tisti, ki zavračajo idejo zavezništva, nase sprejemajo silno veliko odgovornost.