Na teh straneh sem že omenjal dilemo svobode posameznika. V čem je dilema, nam postane jasno, če se nekoliko pomudimo na domači politični sceni. Pri nas je že dalj časa aktualno privatiziranje gospodarskih podjetij (celo zelo uspešnih) in tudi drugih vidikov skupnega življenja (šole, zdravstva). Ampak zakaj je potrebno karkoli privatizirati? Trenutna vlada javnosti in koalicijskim partnerjem razlaga, da je tako zapisano v koalicijski pogodbi. Ampak zakaj so to sploh zapisali? Očitno zato, ker je nekdo mislil, da dela s tem nekaj dobrega. Pred pol leta sem nekje zapisal, da ta nekdo poskuša s privatizacijo oblikovati družbo po vzoru trga, ker misli, da je trg zagotovilo za svobodo posameznika. Privatiziranje namreč pomeni umik države iz gospodarstva, šole itd. in teorija pravi, da s tem država in politične elite izgubijo moč in možnost za samovoljno poseganje v zasebnost državljanov. Toda, ali ni res, da se tu predpostavlja, da je država nujno slab gospodar in upravljalec, da torej nikoli ne moremo zaupati izvoljenim politikom?
V času hladne vojne, ko so se na polovici Evrope bohotile totalitarne države, ki so v resnici in vseskozi kršile svobodo posameznikov, je bila takšna predpostavka nemara dobra. O tem se lahko poučimo v odlični BBC-jevi dokumentarni filmski trilogiji Past (Trap), avtorja Adama Curtisa. V tretjem delu vzame za izhodišče delo Isaiaha Berlina, očividca oktobrske revolucije, političnega nasprotnika totalitarizma in avtorja slavnega spisa Dva pojma svobode (ki je preveden tudi v slovenščino).
Po Berlinu obstajata dve različni vrsti svobode: pozitivna in negativna. Obe izvirata iz francoske revolucije oziroma želje posameznikov, da bi se osvobodili tiranov na oblasti. Ideja pozitivne svobode se je rodila iz prepričanja tistih, ki so vodili revolucijo in so trdili, da bodo ljudje po revoluciji boljši in razumnejši. Toda, ker so si te ideje delili le voditelji, je to vodilo do strašne logike vseh revolucij: množice, ki ne vedó, kaj je resnična svoboda, je potrebno vanjo prisiliti. Od tod teror in nasprotje svobode. Po Berlinu bo pozitivna svoboda vedno spodletela, ker temelji na prepričanju, da obstaja za vse ena sama resnica, v imenu katere ni nobena žrtev prevelika. Zato je Berlin predlagal še drugo pojmovanje svobode – to je negativno. Negativna svoboda pomeni, da lahko vsak posameznik – pod pogojem, da ne posega v svobodo drugega – počne, kar ga je volja. Težava pa je, ker je v rokah sodobnih politikov in tehnokratov tudi ta svoboda pokazala svoje slabosti. Ključna slabost je implikacija, da gre človeku predvsem za lastne interese (v katere se država nima pravice vpletati) – da je sebičen. Političen nasledek tega je očiten: potrebno je omejiti politično moč, zlasti moč tistih politikov, ki trdijo, da želijo storiti nekaj, kar je za nas dobro. Zakaj? Zato, ker naj bi takšni politiki neizogibno postali tirani, ker nima nihče pravice trditi, da vé bolje od nas, kaj je za nas dobro itd. Zato se tudi država ne sme lotevati ustvarjanja enakosti, redistribucije sredstev, ker to pomeni uporabo prisilnih sredstev države.
Kako se ta logika obnese v praksi, se kaže povsod tam, kjer se neenakost in korupcija samo še poglabljata, dejanska politična moč pa zgolj prehaja od ene elite k drugi. Curtis to nazorno pokaže na ruskem primeru. Po padcu berlinskega zidu je vlada ZDA odobrila Rusiji milijarde dolarjev pomoči in ji poslala skupino mladih ekonomistov. Cilj slednjih je bil (ali vam to ne zveni znano?) ukiniti državni nadzor nad ekonomijo. Njihov voditelj je bil harvardski ekonomist Jeffrey Sachs (mimogrede – kot svetovalca so ga povabile tudi naše oblasti). Na prizorišču se je pojavil – kot si lahko mislite – z banalno enostavno idejo, da bo človek, ki ga ne bodo nadzirale zunanje sile in mu bo dovoljeno sodelovati na trgu, postal razumen na nov način, izbiral bo po lastnih željah in pripomogel k vzniku nove demokracije. Poanta je na kratko ta, da ljudem želja ne bo izpolnjevala politika, temveč trg. Seveda se stvari niso izšle v skladu s teorijo. Po prvih ukrepih milijoni ljudi niso več mogli zadovoljiti niti najbolj osnovnih potreb; začeli so prodajati vse, kar jim je prišlo pod roke – celo osebne predmete. Poleg tega je vsak Rus (kot pri nas) dobil vaučer oziroma delež podjetij. Ker pa ljudje niso imeli denarja, so svoje vaučerje prodajali (kot pri nas) neusmiljenim podjetnikom. Tako je nastala nova elita (oligarhi, tajkuni), ki si je prisvojila velik del industrije. V zadnjem času se zdi, da se pri nas dogaja nekaj podobnega, samo da z nekakšnim odlogom, ki je posledica dejstva, da je peščica modrih glav zaustavila razprodajo vsega, kar še imamo. Toda danes lahko tudi pri nas delnice podjetij v državni lasti kupujejo le še redki, socialne razlike med ljudmi se drastično poglabljajo, poleg tega pa je gonja naše vlade zoper tajkune podobna lovljenju lastnega repa – preprečevanju nečesa, k čemur je v veliki meri pripomogla sama: s svojimi ukrepi, s svojo logiko vladanja, s svojo ideologijo in celo s svojimi ljudmi.
Poskus uvajanja negativne svobode, temelječe na ideji sebičnega posameznika, ki na trgu zadovoljuje svoje želje in interese, potemtakem kaže svoje meje. Curtis pravi, da vlade liberalnih demokracij preveč zaupajo poenostavljenemu ekonomskem modelu človeškega bitja, s tem pa dovoljujejo rast vedno večje neenakosti in ne ponujajo ničesar pozitivnega v zameno.
Toda kaj narediti? Curtis na koncu svoje trilogije predlaga, da bi morali najprej pokazati, da se je I. Berlin motil. Vsi poskusi uveljavljanja pozitivne svobode torej ne vodijo v tiranijo. S tem se vračamo k našemu zgornjemu vprašanju, ali je država nujno slab gospodar in k vprašanju zaupanja v politiko. Z vidika učitelja se mi zdijo ta vprašanja še posebno pomembna. Cilj šole – posebno šole, ki želi razvijati kritično misleče posameznike – gotovo ni izobraževanje sebičnih osebkov, ki bodo vseskozi zadovoljevali zgolj svoje lastne, sebične interese in se ne bodo ukvarjali z ideali, občim dobrim in podobno. Toda kako naj zaupamo politiki, ki se nenehno umika in se v imenu sebičnih interesov gospodarskih konglomeratov odreka svoji vlogi celo tam in takrat, kjer tega nikakor ne bi smela storiti.