Prepričani smo, da večino mladih, potemtakem tudi študentov, zanimajo konkretna vprašanja o njihovi prihodnosti. Se jim bo uspelo zaposliti? Kje bodo dobili službo in kakšno bo njihovo delo? Si bodo lahko uredili dom, ustvarili družino? Kakšno bo sicer življenje: ali bo kvalitetno, ali bo mogoče zadovoljiti osebne cilje, ali pa bo potrebno sprejemati vrsto neželenih kompromisov in odrekanj? Poleg teh konkretnih so za mnoge mlade pomembna tudi splošnejša vprašanja: kakšna bo Slovenija v prihodnosti, kako bomo živeli, ali se bodo družbene razlike še naprej povečevale, ali je to dobro oziroma pravično? Enostavnih odgovorov, posebej tistih, ki bi zadostili konkretnim vprašanjem, seveda ni, ker pa je vsaj deloma mogoče odgovoriti na splošna vprašanja, si lahko do neke mere razjasnimo tudi osebne obete. Veliko je namreč odvisno od družbenih razmer, v katere bodo vstopili bodoči diplomanti in drugi iskalci zaposlitve. Ni vseeno, ali bodo prihajajoče generacije vstopile v svet neomejenega kapitalizma, ali v svet, ki ohranja tržno gospodarstvo, a s svojimi institucijami brzda kapitalske trende. V kolikor bodo prevladale neoliberalne ideje, ki jih pri nas pooseblja novi val ekonomistov, bomo priča trendu uvajanja tržnih zakonitosti v vsa področja življenja v družbi. Socialna sfera, šolstvo, zdravstvo, kultura, če omenimo zgolj nekatera, bodo utrpela racionalizacijo in večjo ali manjšo privatizacijo. Kvaliteta uslug, ki si jih bodo lahko privoščili posamezniki, se pravi, kje bodo šolali svoje otroke, kakšno zdravstveno oskrbo si bodo lahko privoščili ipd., bo odvisna od njihovega doseženega statusa. Izpolnjevanje konkretnih življenjskih ciljev posameznikov bo zato stvar uspešne prodaje pridobljenih kompetenc na trgu. Izkušnje v družbah, ki so organizirane po neoliberalnih načelih, kažejo, da socialne razlike poglabljajo. Ni neoliberalno zasnovane družbe, ki je ne bi spremljal pojav rastočega števila revnih. Ker se ljudje zavedajo, kaj jih ob morebitnem neuspehu, družbeno tkivo prežema strah. Glede na to, nas zapiranje v zasebno sfero in pretežna skrb za sebične interese, niti ne bi smela presenetiti. A žal postaja sebičnost do te mere samoumevna, da so altruistične ideje videti zgolj še smešne.
Neoliberalci kljub mračni viziji prihodnosti, ki izhaja iz njihove teorije, slednjo zagovarjajo. Zanimivo pri tem je, da je ne zagovarjajo izključno zaradi sebičnih razlogov. Neoliberalca si ne moremo poenostavljeno predstavljati kot bogataša, ki brani svoje privilegije, saj bi tudi revež z neoliberalnim prepričanjem bržčas trdil isto. Srž njihovega zagovora je preprosto v tem, da imajo svojo teorijo za pravično. Ker se nam to zdi nadvse čudno, bomo neoliberalno teorijo pravičnosti v nadaljevanju predstavili, poudarili njeno dobre stran in jo nato, zaradi neujemanja z našim vsakdanjim dojemanjem pravičnosti, poskusili zavrniti. Bralca, ki ga predstavljena problematika dodatno zanima, napotujemo na odlično knjigo Willa Kymlicke Sodobna politična filozofija, na katero se deloma tudi sami opiramo.
Neoliberalni zagovorniki neomejenega kapitalizma trdijo, da se država nikakor ne sme vmešavati v gospodarstvo in življenje na trgu. Pri tem gredo tako daleč, da zanikajo pravičnost porazdelitvenih davkov in s tem pravičnost vlaganja sredstev v javno šolstvo, v sistem socialnih pomoči, v javno zdravstvo itd. Neoliberalci so nasprotniki socialne države. Velja poudariti, da njihovo nasprotovanje ni plod zgolj pragmatičnega premisleka, se pravi zato, ker je država draga, ali ker visoki davki ovirajo razvoj gospodarstva; ne, socialni državi nasprotujejo, ker je po njihovem nepravična.
Vodilna misel neoliberalizma pravi, da imajo ljudje pravico do svobodnega razpolaganja s samimi sabo in s plodovi svojega dela, seveda pod pogojem, da so do teh plodov prišli na pošten način. Pravica je do te mere neodtujljiva, da je država ne sme kršiti. Podjetnik, ki je v razvoj svojega podjetja vložil izjemno veliko znanja, časa in energije, ima vso pravico, da svobodno razpolaga z dobičkom in proizvodi. Zakaj bi moral pristati na progresivni davčni sistem, ki mu pobere polovico ali še več prihodka? Zakaj bi moral gledati, kako država tudi z njegovim denarjem, ki bi ga lahko vložil v razvoj ali kakomorkoli, pomaga neuspešnim in nesposobnim posameznikom ali celo tistim, ki so v preteklosti namesto učenja, trdega dela in vsakdanje borbe izbrali uživaško življenje?
Kritiki bi dejali, da je zagovarjanje absolutne pravice do razpolaganja z lastnino, nepravično že zato, ker nimajo vsi ljudje enakega izhodiščnega položaja. Zakaj bi moral študent iz revne družine, priznati takšno pravico, če, razen s samim seboj in svojimi sposobnostmi, ne razpolaga z ničemer? Študent iz bogate družine ima očitne prednosti: ni mu potrebno opravljati študentskega dela, kupi lahko najboljšo študijsko literaturo, lahko potuje, se vključi v različne tečaje itd. Porazdelitev dohodka, ki jo omogočajo progresivni davki, bi možnosti obeh študentov vsaj malo izenačila. Zanimivo je, da so neoliberalci pripravljeni prisluhniti tej kritiki, a jo vseeno zavračajo. Takole odgovarjajo: tudi če bi izenačili družbeno-ekonomske možnosti, bi se zaradi različnih vložkov v razvoj samega sebe (npr. ali smo pripravljeni veliko študirati ali pa raje mečemo televizorje skozi okno in se posvečamo študentskemu nočnemu življenju) razlike zopet pojavile. Nepravično je zahtevati izenačevanje deležev, nato pa ljudem preprečevati, da ga porabijo po svojih željah.
Liberalci, v nasprotju z neoliberalci poudarjajo še en vidik, ki ga slednji ne upoštevajo. Omenimo, da gre za vidik, ki bi lahko zanimal tudi študente. Četudi je res, da bi neka zamišljena začetna enaka porazdelitev družbenih dobrin – zaradi različnega vložka dela – kmalu znova privedla do razlik, je res tudi naslednje: (1) Vsi ljudje preprosto niso enako nadarjeni. (2) Vseh ljudi ne zanimajo enake reči oziroma ljudje imajo različne interese. (3) Ljudje so zmotljivi, še več, rečemo lahko, da se imajo pravico motiti.
Ključni argument liberalcev se sicer nanaša na vprašanje neenake nadarjenosti, a mislimo, da sta tudi druga dva vidika pomembna za presojo vprašanja pravičnosti in enakosti. Osnovna ideja poudarjanja neenake nadarjenosti je preprosta. Za celotno študentsko populacijo bi lahko rekli, da je v poprečju bolj nadarjena kakor populacija tistih, ki se ni odločila za študij. Če privzamemo, da uspešno končan študij posamezniku omogoča zasedbo dobro ali bolje plačanega delovnega mesta kot zgolj opravljena srednja šola, bodo razlike med povprečnimi predstavniki obeh populacij v nekaj letih očitne. Toda zakaj so te razlike pravične, če med dejavniki razlikovanja najdemo tudi nadarjenost, ki smo jo ali pa je nismo prejeli ob rojstvu? Ali je prav, da je nekdo, ki je v primerjavi z zelo uspešnim študentom hendikepiran glede naravnih danosti, prisiljen v skromno življenje? Ali je prav, da zaradi tega tudi njegovi otroci najbrž ne bodo imeli dostopa do dobrin, s katerimi bodo zasuti otroci uspešnih diplomantov? Naše vsakdanje dojemanje pravičnosti nam pravi, da to ni prav.
Podobno bi odkrili, če bi razmislili o vprašanju različnih interesov. Tokrat nam bosta kot primer služila diplomanta mariborske univerze. Prvega je že od nekdaj zanimala filozofija, drugega pa medicina. Težava, ki nastopi po koncu njunega študija je čisto tržne narave. Ne gre zato, da bi študent filozofije med študijem lenaril, študent medicine pa vse noči prebedel nad knjigami. Lahko, da sta oba vložila podoben trud. Toda na trgu dela je povpraševanje po zdravniku veliko, povpraševanje po filozofu pa majhno. Podobno velja za ugled, ki ga poklica uživata v družbi. Tudi v tem primeru bodo razlike v ekonomskem statusu med obema očitne že po nekaj letih. Ali je filozof kriv, ker ga zanimajo filozofska vprašanja in ker njegovo delo nima posebne tržne vrednosti? Ali bi moral v skladu z idejami neoliberalistov opustiti svoje interese in se prilagoditi, da bi zadostil neoliberalni ideji svobodnega razpolaganja z rezultati svojega dela in sploh imel s čim razpolagati? Ali je prav, da država ne sme posegati v svobodo posameznikov, trg pa lahko uravnava in celo preprečuje svobodo odločanja, ko gre za izpolnitev osebnih interesov? Naše vsakdanje dojemanje pravičnosti nam pravi, da tudi to ni prav.
Tretji ugovor zoper neoliberalno predstavo pravičnosti se napaja pri Voltaireju in Karlu Popperju. Oba slovita po poudarjanju človeške zmotljivosti. Življenje nas uči, da nikdar ne poznamo vseh dejavnikov in okoliščin neke konkretne situacije. Zato tudi ne moremo do zadnje podrobnosti predvideti vseh možnih posledic naših odločitev. Zdi se, kot da smo ljudje zmotljivi že po definiciji. Toda če smo zmotljivi, ali to ne pomeni, da se bo komu izmed nas kdaj zalomilo? In naprej, ali ni res, da zaradi opisane nemoči, ne moremo v polni meri (vsaj ne vselej) sprejeti odgovornosti za vse posledice naših dejanj. Zdi se, da neoliberalizem tega ne sprevidi. Svobodne uspešne akterje obravnava kot nezmotljive, kot da v rezultate dela, s katerimi razpolaga, ni vpet tudi kanec sreče.
Sklenimo. Moč neoliberalnega modela je v poudarjanju svobode posameznika. Če bi še naprej razvijali prednosti tega modela, bi ugotovili, da neoliberalisti gojijo optimistično zaupanje v ljudi. Kaj drugega namreč kaže zahteva, da se država nima pravice vmešavati v posameznikovo prosto razpolaganje z rezultati lastnega dela? V nasprotju s tem se zdi podeljevanje različnih pooblastil državi izraz nezaupanja v ljudi; da se ne bodo odločali racionalno. S samim zaupanjem, seveda, ni nič narobe. Toda težava neoliberalizma je v tem, ker ne sprevidi, da bodo v konkretni družbi zaupanja vredni posamezniki, ki so sposobni razumnega odločanja, rasli le, če bo zanje primerno poskrbljeno: če bodo deležni kvalitetne splošne izobrazbe, kulture, zdravstvenih uslug in če bodo lahko zaupali v prihodnost ter načrtovali svoje življenjske projekte. Ker neoliberalizem v imenu svobode posameznika zavrača financiranje primerne oskrbe, ni jasno na čem je utemeljeno njegovo zaupanje.