»Glede stanja duha je Slovenija na nekakšnem križišču. Zato si želim kennedyjevskega duha. Desna sredina je v javnost podala geslo »Sproščena Slovenija«. Težava je, da ga ni znala uveljaviti.« Borut Pahor nam v prihodnje obeta novo stanje duha. Nov politični presežek merijo javnomnenjske raziskave in se nam najavlja – predvsem kar v prvi osebi – že nekaj časa. Čas Janše odhaja, prihaja časa Pahorja in socialne demokracije. Kaj natančno nam ponuja vsebinsko, je vprašanje za enigmatike, toda surplus nas, kot ponavadi v takih primerih, čaka v »duhovni« sferi, zato še en citat: »Kot predsednik bi Sloveniji vdihnil kennedyjevski duh. To potrebujemo. Duh ustvarjalnosti, ambicioznosti, stremljenja k boljšemu, uspešnejšemu, pravičnejšemu življenju.«
Pahor, ki je s to samoprimerjavo zdaj zaslovel, je imel v mislih sebe kot predsednika države, a gotovo velja tudi za tisto drugo vlogo, ki ga trenutno bega. Od opredelitve tega duha je marsikaj odvisno, a zaenkrat predvsem njegova vaja v avtopercepciji. Če mu zaupamo na besedo, nas bo on skupaj s svojo stranko popeljal v vrh sveta, čeprav smo že na dobri poti do svetilnika 21. stoletja in živimo v nebesih pod Triglavom. Kot je večkrat ponovil, je zmaga šele začetek in zato v glavnem govori o njej. Pri sproščenosti ne popušča: to je dober koncept in iz tega razloga naveden skorajda v vsakem intervjuju. Janša nas je pripeljal v krčevitost, on obljublja »pravo sproščenost«. Pravzaprav zadnji dve letih ne poslušamo drugega kot vizijo njega samega in njegove stranke: glagol »videti«, prihodnji čas z obveznim »mi bomo« in fraze »mi se vidimo« so postale dnevni leitmotiv njegovih nastopov. Kaj torej Pahor vidi, kaj se riše njegovemu pogledu, razen njega samega? Če naj verjamemo sociologu Tončiju Kuzmaniću, njegovo delovanje spominja na protestantske teologije v optiki in kontekstu Vodje (Leader) in vodenja (Leadership), vizije (Vision) in poslanstva (Mission). Janša, kot vemo, se je metafizično inspiriral pri filozofu Martinu Heideggru in mu ukradel njegovo »Gelassenheit«, ki so jo novorevijaši poslovenili in v politični program zgnetli pod geslom sproščenosti.
Kot rečeno, je Pahor za oboje: za sproščenega duha, za Kennedyja in Heideggra. Zadnji dve leti je porabil ne za opozicijsko kritiko oblasti, temveč za predvolilno kampanjo; vsa čast izjemi, poslanskemu klubu SD. Zato njegov izkupiček lažje premerimo iz tistega, kar ni storil, kot tistega, kar je. Iz njegovega, za kronično repetitivnost skritega izpraznjenega sloga, smo lahko izluščili dve neštetokrat ponovljeni potezi: do Janše abstraktno distanco »Mi ne podpiramo te vlade«, do opozicije (torej pretežno LDS) rezervirano držo, češ da igra zgolj na karto »antijanšizma« in kritike za vsako ceno. Za tezo o »antiblokovstvu« se ne skriva nič drugega kot skrb za marketing lastne, tretje poti, kajti iz bolj ali manj eksplicitno zapisanih stališč izhaja, da Pahor tudi ni za povezovanje, ne na levo ne na desno. Kako je lahko nekdo proti blokovskim rešitvam, če ni za povezavo? In če je za povezavo vseh, kaj še ostane od pluralizma političnega prostora? Če rad kritizira druge kritike Janše, češ da govorijo z »antijanšističnih« pozicij (resnica je ta, da je antijanšizem največkrat konstrukt tistih, ki bi se radi kritiki Janše izognili, torej njega samega), bo zdaj prejel izstavljen račun: on sam prihaja na pozicije »anti-Janše« in je kot takšen zaznan s strani najmočnejše vladne stranke.
Kuzmanić detektira dve »malenkosti«, ki si ju je želel Pahor popraviti: »kulturni in ideološki boji« ter »razočarani levičarji«. Ampak to sta bili natanko vsiljeni diagnozi desnega bloka, ki ga je – v diagnozi in terapiji namreč – velikodušno podprl. Prosto po Heglu je resnica torej tista, da je Pahor že bil rezervno kolo oblasti (saj veste, pot do resnice je resnica sama, in tako je tudi pot do večno opevane oblasti za SD, ki da šele prihaja, že bila tukaj). Vladati ji je pomagal, ko se je lani odrekel delu strankine zgodovine (NOB so menda komunisti zlorabili za prevzem oblasti), z dvoumnim stališčem do izbrisanih, ko ni zares podprl sindikalnih protestov, ko ni podprl referenduma proti novemu zakonu o RTV, ko se je zgolj bežno odzval na »vladin selitveni servis« Strojanovih (poklon izjemi, Mlademu forumu SD), ter, nenazadnje, ko je v času političnih prevzemov medijev in novinarskih protestov te dni lakonično navrgel, da o stanju medijev ne bo razpravljal! Ko da ne želi slišati natanko tistega, česar ne marajo Janšina ušesa! Razen na deklarativni je Pahor ves čas podpiral to vlado in ji, celo več, te tedne obljubil še večno zvestobo, ko je glede akta o nenapadanju v času predsedovanja EU zatrdil, da bo njegova stranka sporazum »podpisala tudi, če naši predlogi ne bodo upoštevani.«
Brezpogojna lojalnost je zmerom ganljiva: karkoli storiš z mano, ti bom sledil. Tudi če me ne upoštevaš. Prijaznost do premierja in distanca do opozicije, ki si jo je privoščil opozicijski vodja (!) – po prebegu poslancev LDS je to postal – se je izkazala za dobitno kombinacijo, ki odpira vsa vrata. Po svoje ni čudno, da se politični oportunizem, ki se odpoveduje sleherni načelnosti, v smislu smrtnega greha požrešnosti Pahorju vrača na tako bizaren način, ko se ne more odločiti, kakšen predsednik bi bil. Razpet med dve enako mamljivi in dosegljivi možnosti postaja podoben Buridanovem oslu, ki ni zmogel dati prednosti nobeni, medtem ko so mu z leve in desne ponujali dve enako veliki in slastni kopici sena. Od lakote je poginil. Filozof Buridan je želel pokazati, da v simetriji enakovrednih izbir ni dobrega racionalnega temelja, da bi se odločili za katero od možnosti. Je to kazen za tiste, ki jim geslo »anything goes« ni tuje, če se le nasmiha zmaga na volitvah?
J. F. Kennedy se ni kaj prida zapletal v paradokse izbire. Za razliko od Pahorja je bil progresivni liberalec (!). Asociacija (identifikacija?) z mladim predsednikom, idealistom z retoriko upanja in protikomunistom mogoče drži, ampak časi so bili čisto drugačni in bila je hladna vojna. »Na vprašajte se, kaj bo Slovenija naredila za vas, pač pa kaj boste vi naredili za Slovenijo!« No, za to parafrazo ne potrebujemo Pahorja, to je v modificirani obliki povedal že Janša. In tudi zaradi tega prvi ne bo Kennedy. Prej bo novi Janša. Za nekatere je to seveda dobra novica, za druge slaba.