»Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.«
Napis, vgraviran v marmornato steno pri vhodu v zgradbo CIE
»Ne vidim veliko vrednot v ohranjanju našega naroda, če tradicije, ki ga določajo, ne preživijo z njim. Obstaja velika nevarnost, da bodo napovedano potrebo po varnosti zlorabili tisti, ki želijo njeno vlogo razširiti do meja uradne cenzura in zakrivanja.«
Thomas Jefferson
Wikileaks je razburkal svetovno javnost, valove razkritih depeš so čutili po celotnem svetu. Na trenutke se je komu morda (za)zdelo, da bo takšno razkritje imelo daljnosežne posledice. Ko se je Bradley Manning, vojak, ki je razkril tajne depeše, o svojem dejanju v spletni klepetalnici pogovarjal z (ne)znanim hekerjem, je med drugim dejal, da ne ve, če je to, kar je naredil, pametno, vendar je prepričan, da bo imelo velik vpliv. Omenil je celo vlade, ki bodo morda padale, ali revolucije, ki bi se lahko začele. Zaenkrat vlade še vedno stojijo. Je njihov padec na vidiku ali imajo prav ciniki, ki menijo, da je celo Wikileaks muha enodnevnica, in bodo depeše, ne glede na vsebino, slej ko prej zbledele v družbi spektakla?
Pri aferi Wikileaks gre za eno največjih, če ne največje razkritje zaupnih dokumentov v zgodovini. Vsebina teh depeš sega od opravljanja tujih dostojanstvenikov do pozivov k napadu na druge države. Od brezbrižnosti vojakov v vojni do pobijanja civilistov za zabavo. Od javne tajne, da ZDA vohunijo za uradniki Združenih narodov, do tega, da je slovenski premier za nekaj minut Obamove naklonjenosti pripravljen sprejeti zapornike iz Guantanama in morda dodati zraven še kak posel ameriški korporaciji. Pomembnost vsebine depeš je torej zelo različna. Vendar se je morda bolje namesto na vsebino osredotočiti na odzive vlad. A pred tem si poglejmo, kdo je afero zakuhal.
Nesveta trojica
Julijana Assanga, obraz Wikileaksa, so pred kratkim proti varščini izpustili iz pripora in poskuša s pisanjem knjige o sebi zaslužiti dovolj denarja za svojo obrambo. Razmišlja o svoji prihodnosti, za katero pravi, da je »(še) nepredvidljiva«. Kljub grožnjam, ki segajo od zapora do umora, je odločen nadaljevati svoj boj za resnico, ne v smislu, da bi svojo resnico vsiljeval drugim, ampak da bo resnico dejstev le posredoval svetu.
Bradley Mannig je zaprt v samici, odrezan od sveta, živi v pogojih, ki jih nekateri veterani vietnamske vojne opisujejo kot grozljivo mučenje. Njegov greh: povedal je, da je cesar nag in da so njegove roke krvave. Ni mogel molče služiti v vojski, ki v dvomljivi vojni na dvomljive načine nedvoumno pobija civiliste. Vedel je, kaj ga čaka, a naredil je pravo stvar in vsi vemo, da dobra dela ne ostanejo dolgo nekaznovana.
Tretji del provizorične nesvete trojice sestavlja(jo) »Anonimini«. »The anonymus«, kot si pravi skupina hekerjev, ki se je ogorčena nad odločitvijo korporacij Visa, Mastercard in PayPal, da onemogočijo donacije in zaprejo račune Wikileaksu, odločila, da z vsemi digitalnimi topovi napade njihove strežnike. Najstniki z nekaj znanja programiranja, z voljo in motivacijo, ki lahko sega od dolgčasa pa do prepričanja, da se je za svobodo potrebno boriti, so s svojimi računalniki za nekaj ur onesposobili Viso, Amazon in več drugih strani, ki so odklonile sodelovanje z Wikileaksom. Šestnajstletnik, ki je bil del te skupine, je medtem že v priporu.
Že Marshal McLuhan, analitik medijev, ki je prvi predstavil pojem globalne vasi in nas opozarjal, da je »medij sporočilo«, je zapisal, da bo tretja svetovna vojna potekala na spletu. Ne med državami, ampak med (globalno?) državo in njenimi prebivalci. Morda bi temu kdo utegnil reči revolucija.
Kdor nadzoruje splet, nadzoruje svet
Vprašanje, ali je svetovni splet možno nadzorovati, že dolgo buri duhove. Nekateri menijo, da je splet »zgrajen za svobodo« in sama njegova konstrukcija onemogoča, da bi ga nadzorovali. Videti splet kot platformo, na kateri je posameznik prost prisile in kjer ga celo dolga roka cesarja težko dohiti, je mamljivo, vendar ne edino možno stališče. Države vlagajo veliko časa in energije, da bi ga nadzorovale tako iz plemenitih kot iz slabih namenov. Na teoretični ravni na to vprašanje ne moremo dati hitrega enoznačnega odgovora, na srečo pa smo na primeru Wikileaksa soočeni s praktičnim primerom, ki nam bo lahko dal vsaj del odgovora.
Ameriška vlada je s pritiskom na banke in korporacije le-te prisilila, da se odpovejo sodelovanju z Wikileaksom in ga s tem deloma onemogočila, vendar so glavni strežniki Wikileaksa še vedno na Švedskem, kjer močna zakonodaja ščiti svobodo medijev. Islandija je celo na pobudo Assanga in kolegov sprejela zelo močno zakonodajo za svobodo medijev. Ko so prebivalci Islandije spoznali, da je za finančni kolaps deloma kriva tudi tajnost, ki je bankirjem omogočala, da so kockali z njihovim denarjem, življenji in usodami, so se odločili, da bodo dali prednost transparentnosti oz. preglednosti in tako namesto davčne oaze postali oaza svobode medijev.
Odgovor na vprašanje, ali svetovni splet lahko nadzorujemo, je večplasten. Na tehnični ravni je to vprašanje različnih plasti oz »layerjev« interneta. Na ravni politike je to vprašanje zakonodaje in politične volje, nenazadnje pa je to tudi stvar civilne družbe, za katero bi Wikileaks predstavljal dober model. Je torej splet mogoče nadzorovati? Odprto vprašanje, katerega odgovor bo odvisen od sposobnosti državljanov, da prisilijo svoje vlade, da spoštujejo pravila igre. Državniki kljub temu vztrajajo, da to počnejo za našo varnost in da se je delu svobode potrebno odpovedati.
Svoboda ali varnost?
Dilema o svobodi in varnosti je bila nazadnje izpostavljena v kontekstu vojne proti terorizmu, v okviru katere se je Busheva administracija odločila, da je za varnost potrebno žrtvovati svobodo. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da strategija ni bila pretirano učinkovita, saj so teroristi še vedno živi, bolj jezni in bolj številčni.
Teroristi so torej še vedno tukaj, vendar so menjali obraz. Bradati obraz z zlobnim pogledom Osame Bin Ladna je zamenjal mehki dekliški obraz Avstralca, ki menjava frizure hitreje kot povprečen Slovenec nogavice. Medtem ko prvi grozi z uničenjem Amerike in zahodnega načina življenja, drugi zahteva le, da resnica o korupciji in zločinih pride na dan, medtem ko prvi grozi z umazanimi bombami, drugi grozi, da bo umazano perilo diplomatov pral v javnosti. Medtem ko se prvi skriva v jamah, drugi potuje po svetu, iščoč zavetje. Imata pa nekaj skupnega: oba sta označena za terorista in oba sta na seznamu največjih groženj varnosti ZDA. Nekateri bi želeli enačiti Al-Kaido in Wikileaks ter z obema ravnati kot s terorističnima organizacijama, ki jih je potrebno onesposobiti. Kdo je v resnici bolj nevaren? Morda je vprašanje napačno, pravo vprašanje je komu?
Varnostna grožnja
Koga ogroža Wikileaks? Obtožujejo ga, da ogroža življenja ameriških vojakov, ki bi lahko bila ogrožena zaradi razkritij. Do zdaj zaradi Wikileaksa še nihče ni umrl, še bolj zanimiva pa je perverzna logika, ki jo uporablja ameriška stran. S tem ko je Wikileaks razkril korupcijo oz. zločine, ki jih je zakrivila Amerika oz. njeni vojaki, bi naj Assange postal odgovoren za napade na ameriške vojake, ki bi bili posledica tega razkritja. Se morda ne zdi bolj verjetno, da bi morali krivdo prevzeti generali, ki so napade ukazali, politiki, ki so državo pripeljali v vojno, in drugi, ki so v poteku te vojne zagrešili moralno sporna dejanja? Prevaliti krivdo za svoje grehe na sla se zdi moralno sporno, če ne moralno odvratno. Sploh če dodamo še, da bo ravno razkritje teh informacij lahko vodilo do zmanjšanja verjetnosti takšnih dejanj v prihodnosti. Raziskovalni novinar, ki razkrije umazane posle skorumpiranega politika v demokraciji, ne bo preganjan, ampak kvečjemu deležen hvale. Zakaj bi v mednarodni politiki morala veljati drugačna pravila?
Tukaj se odpre vprašanje, do kakšne mere je zunanja politika sploh lahko pred očmi javnosti oz. odgovorna javnosti? Nova tehnologija in ljudje, ki so jo pripravljeni uporabiti za razkrivanje zakritega, postavljajo nove izzive ideji, da je mednarodna politika polje, ki je v celoti v domeni politikov, kjer demos ne more igrati pomembne vloge. Eden izmed predstavnikov Wikileaksa celo meni, da bodo morale države popolnoma na novo premisliti način, s katerim se ukvarjajo z informacijami, saj bodo drugače nehale obstajati.
Svetniki in demoni
Je Julian Assange svetnik ali demon? Je kriv obtožb posilstva? Je moralno zgleden črni jezdec na belem konju ali senčna figura? Vsa ta vprašanja so stranskega pomena. Ne glede na to, kaj si mislimo o Assangu, ostaja vsebina depeš, ki jih je objavil, nespremenjena. Vprašanje na mestu se glasi: Je demokracija brez transparentnosti in odprtosti sploh še prava demokracija? Assangov namen ob objavi depeš je, da prisili skorumpiranega politika, ki želi zagrešiti majhno nespodobnost ali velik zločin, da pred dejanjem dvakrat premisli, saj se mora zavedati, da obstaja možnost, da bo njegovo dejanje nekoč prišlo na dan. Assange od politike ne zahteva prevrednotenja vseh vrednot ali spremembe sistema, zahteva le, da se drži pravil igre. Zahteva od politikov, da so vsaj zmerno pošteni.
Če je to nemogoče in živimo v sistemu, v katerem sta zloraba, korupcija in zločin normalen ali celo prevladujoč sestaven del političnega vsakdana, potem je na mestu vprašanje o legitimnosti oblasti nasploh. Če je zahteva, da se zadosti nekaterim osnovnim pogojem demokracije, zahteva po nemogočem, živimo res v ciničnih časih. Karkoli se bo zgodilo z Assangom, Maningom ali celo Wikileaksom kot organizacijo, je gotovo, da so s svojimi dejanji razširili polje možnega in hkrati nastavili ogledalo oblasti in družbi sami. Če politikom ni všeč, kar vidijo, se lahko obrnejo stran, če se bomo sami obrnili strani, potem imamo tako oblast, kot si jo zaslužimo.