Profesor dr. Janko Prunk je na strokovni razpravi »Aktualni znanstveni pogledi na slovenstvo« nedavno povedal nekaj sočnega: »Tretjina študentov, ki se vpisujejo na FDV, je nekega južnega izvora. Pa so čisto lepi, nič se jim ne pozna, da niso slovenskega izvora.« Da bi podkrepil svoje besede, je menda navedel osebni imeni dveh študentk, ki nista slovenskega izvora in dodal, da so to »lepe punce, pametne«.
Je takšna trditev v čem sporna, ali pač ni? Na prvi pogled se zdi, da ne: avtor in njegovi morebitni podporniki bi verjetno na vsak način želeli sebe obraniti pred kakšnim tovrstnim očitkom, češ da so postopali diskriminatorno. Kar želi Prunk povedati, je preprosto to, da so lahko tudi južnjaki in južnjakinje lepi in pametni. Njegovo postopanje utegne biti celo vredno vse hvale, svari in brani pred morebitno diskriminacijo. Toda ali je profesor povedal kaj več od tega? Od kod naše nelagodje, od kod občutek, da opazka ni na mestu in da mu navzlic naši največji dobrohotnosti ne verjamemo preveč?
Tu je odgovor na prvo žogo – na njegovo izjavo se je odzvala Lana Zdravković, sodelavka Mirovnega inštituta, mirovna aktivistka in publicistka. Ker prihaja iz juga, iz Srbije, se ji je zazdelo, da Prunk govori tudi o njej. In ker je avtor ugotovitve predsednik Znanstvenega sveta Inštituta za narodnostna vprašanja in obenem strokovnjak, ki na Fakulteti za družbene vede med drugim predava tudi predmet Etnocentrizem, nacionalizem in ksenofobija, se je odločila, da mu javno zastavi vprašanje. Lana se je prepoznala kot oseba ‘nekega južnega izvora’, priznala pa je tudi, da je podiplomska študentka fenomenov nacionalizma, etnocentrizma in rasizma. S tem je legitimirala svojo vpletenost na vsaj dva načina, osebnega in študijskega. Ker je med tistimi, ki so po svoje prizadeti ali se ji takšen premislek zdi problematičen, je Prunka javno povprašala, po katerem standardiziranem merilu in metodi naj presojamo lepoto posameznika ter kako je ta bistveno povezana z njegovo nacionalno pripadnostjo.
Toda Lana je izpostavila le en vidik bizarne korelacije, ki jo lahko razberemo iz Prunkovega stališča, namreč med fiziognomično »estetiko« ali inteligenco ter narodno pripadnostjo. Češ: tudi južnjakinje so lepe in pametne, ne le Slovenke, torej jih moramo obravnavati enakovredno. Celo več, javno ga je pozvala, da na njenem stasu in pameti opravi študijo in s tem empirično potrdi ali ovrže vzročno povezavo med ‘mestom izvora’ in estetiko. Predlagala je še, da se preiskave, ki bi potekala na javnem mestu, udeležijo mediji in zainteresirana javnost, ki bi se lahko neposredno prepričali o verodostojnosti znanstvene metodologije. S tem bi namreč, še dodaja, lahko z olajšanjem in zadovoljno sprejela njegovo ugotovitev, da se ‘južni izvor’ na njeni lepoti ‘nič ne pozna’. Ima ironizirajoča študentka prav in je izjava vendarle latentno diskriminatorna? Mar nismo velikokrat v situaciji, ko druge poučujemo (v vrtcu, osnovni šoli, nenazadnje na fakulteti) in imamo najboljše namene zatrditi, da so drugi enakovredni nam? Mar ne pravimo »Tudi črnci so enakovredni nam« ali »Tudi Hrvati so vredni, da stopijo v EU«? Če tega ne pripisujemo s cinizmom in ne uporabljamo komparativizmov s slabimi nameni, skorajda ni mogoče reči, da je Prunk storil kaj napačnega in da njegovo navidezno nediskriminatorno izjavo v svojem fundamentu poganja predsodkovna predpostavka. Skoraj.
Težava paradoksa »lepote južnjakinj«, ki ga želimo na tem mestu nakazati, je bolj globok od zgornjega, kjer smo zatrjevali le enakostne kvalitete. Obscenost primerjave, ki je njegov element, temelji na nekakšni prepovedani komparaciji lastnosti tipa »tudi oni so (lahko) enako lepi in pametni«. Tudi oni so lahko X. Tipična za takšno gesto je seveda predhodna izključitev. Če so tudi južnjakinje lahko lepe in pametne, se je dihotomija na »nas« in »vas« v vašo izjavo že naselila in je tihoma predpostavljena, neodvisno od nje. Samoumevno ste predpostavili, da so (slovenske) študentke FDV lepe in pametne, potem pa velikodušno prepoznali, da je v razredu teh študentk tudi kakšna južnjakinja, ki se od povprečja ne razlikuje. Kar je nespodobnega v vaši izjavi, torej ni skrito v sami vsebini izrečenega, temveč v predhodnem miselnem horizontu, ki ga je avtor še dodatno potrdil, saj se je kasneje branil pred menda zlonamernimi navedbami in diskreditacijami, sprevrženo logiko in kontekstom, vendar na zelo nespreten način. V obrambi pred očitki je le poglobil prvotno stališče – zanj »ti ljudje niso slabi, so verbalno sposobni, lepi in pametni,« zraven pa dodal: »Jaz nisem šovinist, imam jih rad.«
Lana je imela prav, študentka je prehitela profesorja. Akademska percepcija je zatajila na najbolj osnovni ravni: namesto nacionalne ali človeške enakosti je predpostavila razlikovanje (na »nas« in »te ljudi«, na »pametne« in »tudi pametne«), namesto korektnega opisa je uporabila izraz »južnjaki« in »južni izvor«. Razliko je nadalje vzročno korelirala in trditev »južni izvor se na lepoti nič ne pozna« v resnici torej lahko beremo le kot »južni izvor za lepoto ni pomemben in merodajen«. Ampak od kod nenadoma potreba po takšni ugotovitvi? Celo navzlic naši skupni preteklosti! Kot da desetletja ne bi živeli v isti domovini »bratstva i jedinstva«, kot da bi zdaj na novo izumljali kulturne in narodnostne kvalitete. Prunkova apologetika, češ da ima rad lepe in pametne, tu ni relevantna (kajti, nenazadnje, kdo jih pa po Darwinu nima?). In da nekdo zase pravi, da ni šovinist, tudi ne. Kot vemo od Sigmunda Freuda in Octava Mannonija dalje, zanikanje (Verneinung) še kako sodi v veliko družino diskriminatornih praks – izjave tipa »Nimam nič proti njim, tem ljudem, pa vendar« so v sebi nevarno priznanje.
Seveda lahko Prunku pritrdimo, ko pravi, da nima zlih namenov. Obstaja pač hotena in nehotena diskriminacija. In potem se lahko vprašamo, kako deluje tista prikrita ali nehotena, zaradi katere je nekdo diskurz o »tudi lepih in pametnih« šele vzpostavil. Opisani zaplet pa lepo zarisuje še nekaj – nerazumevanje samoumevnih standardov glede pravnih in demokratičnih uzanc v slovenskem političnomentalnem prostoru zadnjih let. Desnici se Prunkova izjava pretežno ne bo v ničemer zdela sporna. Levici bo pretežno jasno, da je. In imela bo prav.