Nekateri študentje so se na gol poziv gibanja Mi smo Univerza k artikulaciji posameznih nelagodij odzvali presenetljivo, celo protislovno: dejali so, da so zagotovo za ukinitev bolonjskega procesa, ki spodbuja obvezne vaje in predavanja, vendar pa žal do artikulacije njihovih trditev ne more priti, saj jih vežejo ravno omenjene vaje. Absurd gre še dlje, saj nekateri svoj pasivni cinizem opravičujejo s povsem razsvetljenskimi gestami in celotno teoretsko produkcijo: debata mora potekati sicer javno, pravijo, vendar moramo pri tem ubogati in slediti obstoječemu sistemu – že Kant naj bi tako dejal, da mora javna uporaba uma spoštovati zasebno; potrebno je rezonirati, vendar hkrati tudi ubogati.
V odgovor bi jih tako lahko soočili s fascinacijo samega Kanta nad nekim določenim zgodovinskim momentom, namreč usmrtitvijo Ludvika XVI. Poanta je res, kakor bi verjetno opozorili dotični zagovorniki zasebne rabe uma, da je bil kralj umorjen po povsem legalni poti in ne kaznivo umorjen, vendar Kanta primer ni bremenil zaradi tega, ker bi potrjeval njegov članek o identiteti razsvetljenstva: ravno nasprotno, fasciniral ga je iz razloga, ker njegovo logiko nepatološke moralnosti izpelje do konca – ko je ljudstvo umorilo kralja po črki zakona, je s tem hkrati umorilo, izbrisalo sebe, saj so s tem ukinili njegovo simbolno funkcijo, pečat čistega monarha. Izhajajoč iz tega lahko reakcije nekaterih študentov označimo zgolj za perverzne, za fetišističen razcep, utajitev, in sicer natanko v tistem slavnem smislu Octava Mannonija: je sais bien (da je bolonjska forma neustrezna), mais quand même (imam obvezne vaje in želim ohraniti status quo). Gre za logiko, ki je v temelju reakcionarna, četudi nastopa pod krinko revolucionarnosti – njena demistifikacija zgolj še konsolidira obstoječe stanje, kar lahko zaznamo v vseh izjavah, kjer si agent prizadeva za preobrazbo nekega stanja: »Vidim, da X ne drži, vendar je na nek način vseeno resničen«. Neka stvar je lahko A in B hkrati, pri čemer perverznež v tem ne bo videl nobenega paradoksa – še huje, v svoji podrejenosti kaprici Drugega se bo počutil popolnoma suverenega in avtonomnega. Pri tem pa hkratnemu zatrjevanju avtonomije in podrejenosti ni konca, saj v svoji fantazmi perverznež skuša odgovarjati in manevrirati z nerazrešljivim (kvazi) mankom v Drugem – lacanovski encore! ali hirschmannovska strast, ki požira samo sebe zato ne bi mogla bolje opisati situacije.
Nenehno vrtenje, vendar v krogu – rota fortunae kot simptom današnjega časa
Po eni strani je jasno, da govorimo o nujni razsežnosti kapitalizma, tj. presežni vrednosti. Sistem lahko preživi le, če od nas zahteva presežek, zato je Vance Packard v naslovih svojih del zajel del bistva sodobnosti: The Hidden Persuaders, kjer govori o oglaševalcih in množičnih medijih, ki se naučijo oblikovati želje, zato da ljudje niso zadovoljni s stvarmi, ki jih že posedujejo (skratka s samo sedentarnostjo) in The Waste-Makers, kjer analizira fenomen načrtovane zastarelosti, pri katerem se stvari izdelujejo tako, da ne trajajo dolgo, zato da bi ljudje kupovali nove – ugotovitev, ki temelji na ameriški avtomobilski in tekstilni industriji. Guy Debord je temu dejal spektakel: stimulacija je iti naprej, spreminjanje želja postane samo sebi namen, zato je Erving Goffman trdil, da so najbolj kompleksne oblike reklame »na pol dokončane podobe«, ki nas vabijo k sodelovanju, saj moramo sliko dokončati, pri čemer se vključimo se z lastno mobilnostjo in domišljijo. Geslo sistema je perpetuum mobile, v nekem smislu je v samo njegovo bit vpisana transgresija, samopreseganje, odpiranje novih horizontov. Tako kot pri stvareh ni važno, katero vsebino ponujajo, temveč to, da zmorejo še več, da posedujejo neko potencialnost, za katero je zgolj nebo meja – Richard Sennett daje primer iPoda, ki, kljub temu, da ljudje nimamo glasbenega spomina za več kot 20 pesmi v nekem trenutku, daje možnost nalaganja več deset tisoč skladb –, je tudi pri ljudeh biti nad(čez?)človek postalo geslo in motor slehernega delovanja. Znak tega so testi inteligentnosti, katerih glavna poanta je ravno v tem, da preizkušajo sposobnost prilagajanja novim situacijam, sposobnost izumljanja novih rešitev v nepredvidljivih situacijah – za eno izmed podenot tega testa je tako dejansko rečeno, da meri sposobnost dopolnjevanja slik (formulacija, ki sumljiva spominja na Goffmanovo). Tako so vajeti prevzeli slavni SAT (Scholatic Aptitude Tests) testi, ki so namenjeni iskanju potenciala za učenje v mladostnikih. Sennett navaja primer stavka »Po Huntleyevi prodorni analizi so borzni mešetarji nemudoma začeli pobesnelo prodajati« in učitelje, ki so za možnost sinonimov besedice »prodorna« navajali besedo »ostra«, kar pa je glede na kontekst in objektivna merila neustrezno, saj se v neznani situaciji opiramo na »znane« in ne »ostre« analize. Če je za Jacquesa Lacana še bilo pomembno, da je pomen stavka določen šele s piko, zarezo neke norme (označevalca-gospodarja), pa se tukaj srečamo s popolnim kaosom: ne obstaja več objektivno merilo, ki bi zaustavilo drsenje označenca pod označevalcem, temveč je norma postalo samo to drsenje, semplanje novih in novih izrazov, možnosti, rešitev brez ozadja, ki vodijo zgolj do že navedenega encore!, pri katerem se navkljub nenehnemu gibanju in transcendiranju že danega nič ne zgodi – popolna fleksi(de)bilizacija. Od tega je tako le korak do zatrjevanja statusa quo, ki ga Slavoj Žižek prepoznava v karitativnosti posameznih ekonomskih mogotcev, ki nam pravijo, da ne smemo razmišljati, reflektirati dane situacije, temveč nujno delovati – če Gates in Soros po tem, ko sta bodisi z uničevanjem in prevzemanjem konkurence ali borznimi špekulacijami na milijone ljudi oropala službe sodelujeta pri darovanju denarja za dobrodelne namene, s tem rešita zgolj eno: nenehen pretok denarja, nenehno »usklajevanje« razrednega boja, čigar narava pa povsem upošteva Cetungovo geslo o dvojem, ki se ne zliva nazaj v eno – the poor stay poor and the rich get rich, rečeno z Leonardom Cohenom. Čemur bi Oscar Wilde pripomnil, da je nemoralno uporabljati zasebno lastnino za lajšanje zla, ki izhaja prav iz njene institucije.
O branju starih knjig iz knjižnice
Zanikanje narave tega je vidno v vseh neoliberalnih poskusih, ki nas prepričujejo, da nezaposlenih in revnih ne gre rešiti z neposredno denarno injekcijo v njihove žepe – od tod ves gnus nad rešitvami tipa UTD –, temveč zgolj s še večjo razpuščenostjo samega sistema. Potrebno je znižati davke, okrniti proračun namenjen socialnim transferjem, saj se bo šele iz bogastva, ki ga bodo ustvarili kapitalisti, lahko razrešil razredni boj. To vodi zagovornike tovrstnih programov do dejansko perverznih malverzacij, ko ne upoštevajo temeljnega Brechtovega napotka – ko rečemo A, nam ni potrebno zato reči še B, temveč lahko zgolj ugotovimo, da je bil A napačen. Gregor Virant je tako nedavno na večeru Družabnega družboslovja v mariborskem KGB na odgovor obiskovalca, da ne potrebujemo fleksibilizacije delovne sile, saj to vodi v osiromašenje storitev na vseh področjih, prav tako v polju življenjsko pomembnih javnih storitev, kar se že dogaja – denimo odpuščanje delavcev in pošiljanje v prezgodnjo upokojitev – dejal, da gre pri slednjem za racionalizacijo, zategovanje pasu, ki je nujno v trenutni krizi, ni pa to izraz fleksibilne delovne sile. Prosim? Razlog za »fetiš fleksibilnosti« ni v ničemer drugem kot v pomanjkanju delovnih mest in denarja za ustvarjanje novih, kar pa lahko vodi v tri stvari – bodisi odpuščanje, upokojevanje ali pa prekvalifikacijo in premestitev na nova delovna mesta, pri čemer vse sledijo isti logiki odvečnega in nenehne kreacije. Racionalizacija je fleksibilizacija in fleksibilizacija je racionalizacija – posamezniki se v vseh primerih morajo sprijazniti z delom za določen čas in izgubo vseh ugodnosti javnega proračuna. Gre za perverzijo današnje postindustrijske dobe, ki ne uvidi, da lahko iz logike sistema, ki potrebuje za lastno reprodukcijo vse manj delavcev, kot pravi Žižek, potegne le en sklep – da presežek niso delavci, temveč sam kapital. Logika te strasti, ki požira samo sebe v nenehnem igranju destrukcije in kreacije pa se je že tako zasidrala v vse pore posameznikovega življenja, da lahko Žiga Turk v članku v enem izmed uglednih dnevnikov rešitve ludistov – torej štiriurni, polovični delovni čas, podaljšanje študija, zgodnejše upokojevanje itn. – odpravi s preprosto pripombo, da niso legitimne, saj bi s tem posameznika oropali, citiram, brskanja po iPadu! Kaj smo že dejali o nenehni potencialnosti? In zakaj bi to bilo vrhunec našega življenja, naša bit? In zakaj, kot pravi dalje, bi bilo branje starih knjig iz knjižnice neumna stvar? Njegova ovržba je zopet popolnoma fetišistične narave, saj zanika dejstvo, da je nabor presežnih, avtentičnih, pristnih izkustev (kakor brskanje po iPadu) produkt tretje faze kapitalizma, ki sta jo Boltanski in Chiapello poimenovala »kulturna« – lahko imamo še tako »drugačno«, »samosvoje« izkustvo, pa bo slednje vseeno imelo vlogo utajitve ki prikriva, da je vpeto v samo igro kapitalizma, hkrati pa se skuša postaviti nad slednjega. Drugače rečeno: sam presežek, ki bi ga nam naj ponujalo življenje, je stvaritev kapitalistične doktrine, ki iz nečesa, kar je bil nekoč antropološki tabu, naredi zakon.
The queerer the better
Alenka Zupančič tako daje primer španske študentke, deklarirane lezbijke, ki je vsa navdušena nad queer theory v njej videla idealno pozicijo ne le za boj proti seksualni diskriminaciji, temveč tudi proti kapitalizmu in njegovi logiki. Njuni razpravi je naredil konec eden velikih francoskih modnih oblikovalcev, ki je registriral blagovno znamko »queer« za svojo novo kolekcijo. Tako vidimo, kako je trenutni sistem zmožen sleherno transgresijo speljati na svoj mlin, kako pravzaprav upor v obliki kreacij in inovacij v trenutnem stanju perpetuum mobile ne služi ničemur drugemu kot reprodukciji – lahko nas kdo označi za antifeministe, vendar je imel Marx prav, ko je človekove pravice in zahteve po enakosti vezal na buržoazno ideologijo, pri čemer bi bila edina vredna korelacija, ki bi jo morali raziskovati danes družboslovci tista med ekonomskim statusom žensk (in njihovo »osvoboditvijo«) ter porastom plastičnih operacij ter kozmetične industrija. Sama forma upora je namreč forma reprodukcije sistema, zato denimo ni čudno, da Negri razcvet postmodernistične (Derrida itn.) misli v ZDA pripisuje logiki mislecev, ki je inherentna logiki samega sistema: teoretiki, ki se zavežejo k différance, k nenehnemu odlogu, deviaciji smisla in pomena igrajo na strune kapitalističnega imperativa, ki ravno tako ne pozna obstanka – drugost, multipliciteta tako ni sovražnik sistema, temveč ga podpira, saj se šele na tem mestu ustvarja presežna vrednost, možnost novih investicij trga in oblikovanja novih monopolov. Peter Klepec tako tovrstne upore poimenuje po Cagneyu in jim pravi professional againsterji, pri tem pa daje primer protestov proti Svetovni trgovinski organizaciji, ko so protestniki napadli tudi izložbe znanih svetovnih blagovnih znamk. Pri tem je bila ena izmed izložb, razbitih v Seattlu, tudi izložba firme Nike in ko so kasneje pregledali posnetke varnostnih kamer, so ugotovili, da je na nogi nekega upornika športni copat ravno tiste firme, proti kateri bi se naj upiral – Nike. Sama forma drugačnega, avtonomnega posameznika je danes sprevržena, kar je sicer v socialni psihologiji jasno že nekaj časa. Znan je tako Johanssonov eksperiment, v katerem so udeležencem pokazali pare fotografij, na katerih so bili obrazi in jim dali v premislek, kateri se jim zdi privlačnejši – kasneje so karte zamenjali in jim predstavili drug obraz, ki bi ga naj prej izbrali za privlačnega. Posamezniki so prijeli za vabo in v trenutku našli globoke emocionalne in entuziastične racionalizacije, zakaj so izbrali prav tega. Beauvois pa je pokazal, zakaj se Veljko Rus neupravičeno čudi, kako smo posamezniki brez težav sprejeli zakon o prepovedi kajenja – k slednjemu nas sili sama neoliberalna ideologija (z vsemi pozitivnimi psihologijami, ki sledijo), ki nas prepričuje, da smo sami nosilci lastnih dejanj in povzroča kognitivno disonanco v vseh situacijah, kjer nas k delovanju silijo okoliščine ali avtoritete, s tem pa nam dejansko na mentalni ravni vsili podreditev – zakaj sem sprejel sodelovanje v raziskavi, ki zapoveduje prehodno kadilsko abstinenco, če pa rad kadim? Verjetno iz razloga, ker pravzaprav nisem zaprisežen kadilec in bi rad nehal. Prav tako – primer dolgujemo Miklavžu Komelju – kot lahko Alejandro Pizarnik, najbolj samotno pesnico sveta, vselej na robu smrti, razmišljujočo o samomoru jemljemo za emblem distanciranosti in upora z veliko rezerve – v svojih dnevnikih je namreč priznala, da si ničesar ne želi bolj kot to, da bi bila na prvih straneh časopisov tipa Paris Match. Kot je dejal že Freud: jaz skuša zgolj ohraniti videz, da je on tisti, ki vodi igro in pri tem igra najbolj posmeha vredno vlogo neumnega klovna v cirkusu, ki skuša s svojimi gestami gledalce prepričati v to, da so vse spremembe v areni zgolj posledica njegovega povelja.
Kje je danes Bartleby?
A pri tem se ne smemo slepiti. Če je Michel Foucault dejal, da oblast ne obstaja, je to v nekem trenutku zares bila produktivna trditev, saj nas odvrne od lociranja našega nelagodja v nekakšno, žižkovsko rečeno, subjektivno nasilje (Vzhod itn.), vendar nas hkrati pasivizira – pomislimo zgolj na občutek, ko nas ob klicu banke nagovori brezoseben glas: za informacijo o stanju pritisnite 1, za izvedbo transakcije 2, za spremembo računa 3,.. A to ne pomeni, da je sistem, kjer ni nobenega vidnega nasilja, zares svoboden in neoporečen. Ali Žerdin večkrat ustrezno pripomni, da je svobodna tržna ekonomija svojevrstna fikcija: na borzah obstajajo klani, prijatelji, skupni igralci golfa, ne pa nekakšni atomizirani individuumi. Če je bil moto Thatcherjeve, da družba ne obstaja, pa to ne pomeni tudi vse večje svobode posameznika. Ravno nasprotno: središče, ki ne drži, omogoča toliko večjo dominacijo posameznih igralcev – denimo farmacevtske industrije, ki na najnižji ravni določa naša življenja. Kreativnost pozna svojo mejo: finančno nedobičkonosnost. Otroci z ADHD-jem, depresije – tako kot je Cameron razglasil londonske protestnike za zgolj kriminalne psihopate in jih s tem dekontekstualiziral, se na tej ravni za krivca tovrstnih kvazi motenj razglasi kemične spremembe na možganski ravni z genetsko osnovo. Prav tako se izgorelost posameznikov razglasi za bolezen, vezano na delovno okolje in idiosinkrazijo bodisi šefov (mobing) bodisi samih posameznikov z zmanjšano možnostjo samoorganizacije/regulacije (treningi metakognicije). A zadnje raziskave kažejo ravno nasprotno: izgoreli so tudi posamezniki, ki nimajo nobene veze z delovnimi pogoji, kar pomeni, da gre za depresivno značilnost časa (sistema), v katerem živimo (študija Wilkinsona kaže ravno na povezanost neenakosti in duševnih motenj) in ne za nekakšne osebne zgodbe individuumov, odrezanih od slehernega konteksta. Ljudem namreč fleksi(de)bilizacija ne pomeni prav nič, kar je pokazal že ameriški sociolog Duncan. Pripadniki različnih narodov in kontinentov so razvrstili različne poklice po prestižu in pri tem je naletel na podobnosti, ki pravijo, da ljudje cenijo zgolj mojstrstvo – nekaj dobro narediti zaradi dela samega, zato so cenjeni poklici prav tisti, ki jim neoliberalci pripisujejo odvečnost: zdravniki, bolniške sestre, učitelji in socialne delavci, ne pa finančni malverzatorji.
Prav zato pa, če se vrnem na izhodišče, tudi forma današnjega upora ne more privzemati nekakšnih demokratičnih mehanizmov, ki so vselej v službi »užitka v blebetanju«: nenehni pogovori, konference, seminarji, ki funkcionirajo kot partijski sestanki, na katerih dorečemo zgolj to, da se še imamo marsikaj pogovoriti, pri tem pa potrjujemo samo formo reprodukcije sistema, ki živi od encore!. Darko Krajnc, nerevolucionar par excellence je zato dejal ljubljanskim študentom, naj bodo realni – kdo jih bo vendarle zastopal v parlamentu, če ne on, četudi se v štirih letih ne da storiti kaj revolucionarnega. Konzervativna cheguevarovska oprava Mihe Kordiše, ob katero se vsi obregajo, ima zato svojevrstno poanto: skuša narediti konec podobi, po kateri je upor stvar študentove empirične podobe iz mesa in krvi, njegove osebne idiosinkrazije, »avtentičnih« prepričanj – ravno nasprotno, takšen upor zavrača kakršnokoli avtentično identifikacijo s simbolnim mestom današnjega študenta, iz katerega naj bi uporniki govorili. Zavrača identifikacijo s figuro, ki predstavlja emblem vseživljenjskega učenja, fleksi(de)bilnosti in nenehne pripravljenosti na prilagajanje, privzemanje novih vlog in obrazov – ravno v imenu konzervativnega, vztrajnega nemogočega in simbolne rekonfiguracije. Upor tako ne bo uspešno zaključen, ko se bodo vsi obrazi pomirili po – kakor je predlagal dekan – enotedenskih pogajanjih, temveč tedaj, ko bo tudi sam dr. Černe privzel obraz brezpogojnega in reformi kapitala dejal: raje bi, da ne bi.