Trenutne ocene slovenske Rimskokatoliške cerkve, da je sama kriva, ker ne zna z mediji, so nekoliko krivične. Zdi se, da se o njenih izjavah in stališčih Vatikana zadnje čase pri nas piše manj ostro oziroma sploh ne. Je kdo analiziral vzdržnost izjave iste inštitucije o tem, da je sedanjo gospodarsko in finančno krizo proizvedla tista moralna? Je kdo obravnaval recentna stališča papeža do homoseksualnosti? Še huje je – o tem so poročali le redki. Kot da bi poklicani slovenski novinarji o neprijetnih rečeh raje molčali, na podoben način, kot molčijo v primeru vloženih tožb gospoda Janše. Po istem principu, ki se mu reče: o tem ne bom pisal, ker so mu v sramoto!
Namesto aktualne teme o tihi servilnosti Katoliški cerkvi zvestih novinarjev, vredne ločene obravnave, si je treba ogledati vznemirljivo analogijo, s katero je papež Benedikt XVI. postregel za božič preteklega leta. Tudi zato, ker so njegovi argumenti po definiciji nezmotljivi. Stališče je frapantno: odet v obleko ekološke zaskrbljenosti se je lotil za Vatikan venomer perečega vprašanja homoseksualnosti in v svojem nagovoru rimski kuriji povedal, da je rešiti človeštvo pred homoseksualnostjo enako pomembno kot reševanje gozdov. Sledila je ideja o nujnosti ekologije človeka. “Cerkev bi morala ljudi zavarovati pred samouničenjem. Potrebujemo nekakšno ekologijo človeka. Tropski gozdovi zaslužijo našo zaščito. Vendar človek kot stvaritev ne zasluži nič manj.” Zaradi tega je po njegovem “obvarovanje človeštva pred homoseksualnim in transseksualnim vedenjem tako pomembno kot varstvo okolja”.
Nenavadna analogija med reševanjem tropskih gozdov pred klimatskimi spremembami in ohranitvijo človeštva pred homoseksualnostjo je izzvala številne proteste gejevskih in lezbičnih skupin. Sporočilo, ki so ga označili za izrazito homofobno, je enostavno: homoseksualci so dobesedno postali ekološki problem – sicer menda ne tisti iz ekologije narave, temveč iz ekologije duha ali človeka. Tako rekoč ogrožajo klimatsko ravnovesje, podobni so grozeči katastrofi, ki preti gozdovom. Če so včasih rekli, da so suha veja na zdravem drevesu heteroseksualne družbe, smo zdaj dobili razširitev iste metafore, kajti vselej je pač treba videti gozd in ne le posameznega drevesa. Agonija je jasno zaznavna, suha veja se je spremenila v epidemijo posušenega gozda. Ekološki zdravniki so že na delu, zahteva se tako rekoč “homo hybridus”, ki bo ekološko sprejemljiv za Boga. Papeževo mnenje, da je izstopanje iz tradicionalnih heteroseksualnih odnosov “uničevanje božjega dela”, zakaj človeštvo mora “poslušati jezik stvarstva” in sprejeti vloge, namenjene moškim in ženskam, je svojevrstna zloraba pojma ekologije za potrebe indoktrinacije oziroma zagovora katoliškega nauka. Ampak četudi bi ravnali dobrohotno in poskušali iz “ekologije človeka” iztisniti sprejemljiv smisel, nam to ne bi uspelo.
Le nekaj tednov pred tako oceno je namreč Vatikan odločno nastopil proti Evropski uniji, ki je želela s svojo pobudo doseči, da bi Organizacija združenih narodov sprejela stališče proti kaznovanju homoseksualnosti. Spomnimo, da je v okoli desetih državah ta še vedno kaznovana s smrtjo, v še nadaljnjih desetih pa z dosmrtno ječo. Toda Vatikan je v skrbi za ekologijo duha rekel odločen “ne” francoski in evropski ideji o dekriminalizaciji homoseksualnosti in požel zgražanje italijanske in tudi svetovne javnosti. V papeški terminologiji se je opredelil za sekanje nezdravih gozdov. Ob tem uporabljeni argumenti so domala neverjetni; eden med njimi navaja, da se je pobudi pridružilo “le” 50 držav, Sveti sedež pa želi ostati med 150 tistimi, ki se niso. Ali pa, da želi francoski predlog proti kaznovanju homoseksualnosti uvesti prisilno nadzorovanje držav, ki se ne strinjajo z nekaznovanjem, kar je menda kratenje človekovih pravic. Kaznovanje, mučenje in ubijanje istospolno usmerjenih torej za uradnega glasnika Svetega sedeža, patra Lombardija, ne morejo veljati za kršitev človekovih pravic oziroma je ta manjša od navedenih!
Ekologija duha, ki kar kliče po vprašanju soodgovornosti za smrt, mučenje in zapiranje istospolno usmerjenih v državah, kjer velja homoseksualnost za hud zločin, ne priča le o degutantnosti povsem izgubljenega kompasa največje med samooklicanimi moralnimi avtoritetami tega sveta, sproža tudi huronski smeh vpričo abotnosti opravičil in pojasnil. Po decembrskem smešenju je namreč le nekaj tednov nazaj Vatikan poskušal ojačati svojo argumentacijo glede tega, zakaj ne podpira predloga resolucije o odpravi kaznovanja istospolno usmerjenih oseb, sprejetega v OZN 18. decembra lani. Sveti sedež se je, ker je glasoval proti, poskusil posuti s pepelom. Sprejel je svojo izjavo in na neroden način pojasnil, da po njegovem resolucija ogroža “druge človekove pravice”, recimo svobodo govora in izražanja, vesti in veroizpovedi. Logika izpeljave je bizarna. Če bi namreč odpravili kaznovanje istospolno usmerjenih, bi s tem ogrozili oziroma vsaj omejili različne religije v njihovi svobodi, da razlagajo, da je homoseksualno vedenje moralno napačno. Povedano drugače: za Vatikan je bolj sprejemljiv obešeni homoseksualec v Iranu kot pa kratenje pravice do stališča, da ima neka veroizpoved homoseksualnost za grešno do te mere, da je treba zanjo predpisati smrtno kazen. Razumi, kdor more!
Tako artikulirana “ekologija duha” v podporo pravici do mnenja o tem, da je smrtna kazen za nekoga legitimna, in ki je večja od samih posledic tega mnenja, torej izvršenih eksekucij in trupel, ne potrebuje dodatnega komentarja. Sploh pa ne v luči teh dni, ko se spominjajo holokavsta. Le zato, ker so homoseksualci, je španska inkvizicija dala pobiti nekaj sto ljudi. V času nacistične Nemčije je Hitler, ki je znova imel pravico do svojega mnenja, v koncentracijskih taboriščih odstranil več kot 50.000 homoseksualcev, po nekaterih ocenah pa so le v Iranu od leta 1980 ubili 4000 tistih, ki so pokazali hrepenenje po istem spolu. Le kaj je religiozna morala proti tem številkam?