Temu se zares reče zmeda: po novem (vsaj od referenduma o vstopu v NATO in EU) na Slovenskem ne vemo več, kaj je levo in kaj desno. Javne razprave po fakultetnih kabinetih, v parlamentu, na ulici in za šankom so pokazale popolnoma diametralno nasprotne ocene o tem, kam bi bilo treba kakšen politični pol premakniti. Nekateri navijajo za desno, manj številni za levo. Situacija je videti zapletena in – zna biti – tudi usodna: zamislite si, kaj bi se zgodilo, če na križišču cest pomotoma zavijete v napačno smer? Totalni konceptualni kaos podpisujejo največje eminence slovenske politike in intelektualnega življenja, zato se je bati najhujšega. Trka. Zdrsa. Ne izgube orientacije, temveč razsodnosti. Poglejmo si tri primere: Hribarjevo prispodobo o centriranju, Žižkovo tezo o desnici kot boljši izbiri in mit o nastajanju novega Demosa.
Začnimo s tem, kar je še najmanj sporno – politiki in državljani v en glas ugotavljajo, da se je politični prostor v Sloveniji nevarno homogeniziral in da ga obvladuje levica. Tista vsaj, ki se za takšno deklarira. Stvar je moteča, ker ruši demokracijo na vseh nivojih. Da je nekaj treba storiti, s tem se ne strinjajo le lepodušniško razpoloženi desničarski veljaki. Kajti da takšna homogenizacija vpričo eldeesovskega primata dolgoročno ni prijetna, že leto in več priznavajo celo ideološki vrhovi Ropove stranke. Tako zelo, da recimo Gregor Golobič in Slavoj Žižek brez sramu izražata nelagodje glede lastne avtokracije, kar bi vpričo siceršnje arogance iz njunih ust komajda uspeli verjeti. Da LDS nima dobrega »sparing« partnerja v opoziciji, je skratka postalo moteče že zanjo. Ponujena rešitev je preprosta kot pasulj in temelji na ideji političnega ravnovesja: dostojen nasprotnik, ki bo poskrbel za zdrava in bolj higienična pravila igre. Do sem vse lepo in prav. Potem pa se zalomi: obsesivna večina, kot da bi enakomerno delila bonbončke na vse strani, začne govoriti o močni desni stranki, ki da jo je treba ustanoviti. S čimer pač zagreši kardinalno konceptualno napako: kot da se politični prostor harmonizira tako, kot to počnejo v azijskih filozofijah. Če je preveč jina, dodamo kanček janga. Če je preveč vode, jo izničimo z elementom ognja. Politični feng shui po slovensko?
Kaj je torej narobe s tem razmišljanjem? Kakopak to, da želi zadostiti formi predpostavljenega političnega ekvilibrija zgolj na podlagi strankarskega ključa, namesto z individualnimi idejnimi rešitvami znotraj obstoječih sil. Drugič to, da si predstavlja harmonizacijo političnega prostora mehanicistično: dodamo kakšen kamenček na desni strani tehtnice, pa bo. Tretjič, ker sploh ne ponuja nobenih vsebinskih in programskih rešitev ali vizij. In naposled četrtič: ker bi tiste, ki bi se ponujale pod plaščem desnice, po stanju stvari že tako bile karseda blizu levičarski opciji in so zato še tem manj distinktivne glede na njih.
Ko torej Tine Hribar razlaga in drugi zadovoljno citirajo vulkanizersko primerjavo o centriranju, ki da ga potrebuje slovenski politični prostor, ne pošilja v avtomehanično delavnico le strankarskih strategov, ki da se imajo učiti pri uravnovešanju avtomobilskih koles (ali gum), ampak zanika tudi ves napor programskega dela ustvarjanja političnih ciljev in vrednot. Pa to v teh lenobnih časih niti ne bi bilo tako hudo, če se vulkanizerska teza ne bi uporabljala na podlagi napačne presoje dejstev: ker da je LDS domnevno zagovornica liberalistične misli in političnega levičarstva, naj bi iskali mesto za centriranje na desni? Mar ni problem natanko nasproten, da je namreč LDS vse premalo leva in da se je, po potrebi, prikrito zlila z desničarskimi konservativnimi vrednotami (kar bi seveda nujno pomenilo, da potrebujemo novo levico)? V tovrstni kibernetiki približevanja sredini in hoje v desno mogoče tiči razlaga za njen večno podaljševani uspeh. Še osnovnejši nesporazum pa je tale: je z levico kot levico res kaj narobe, da bi jo kar opustili?
Zoperstavljati se LDS na ta način, da siliš v desno, je najboljše jamstvo za utrjevanje eldeesovskih pozicij, saj so njeni veljaki že zdaj ubrali taktiko še ene desničarske stranke na Slovenskem, četudi recimo vsi še ne hodijo v cerkev. Spomnimo na Drnovškovo »novo religioznost«, nedemokratične postopke ob vsiljevanju vstopa v Nato, na nova načela neenakosti pred zakonom, ki jih je uvedel zunanji minister s svojo četico odvetnikov. Tega se zaveda tudi Slavoj Žižek, ne da bi pozabil popljuvati edino, sicer obrobno politično pobudo, ki želi kreniti levo od domnevno levega: Foruma za levico. Ko je nedavno tega izjavil, da je kot levičar (sic!) bolj za Janšo kot omenjeni forum, ki da ga je razočaral, je znova nazorno pokazal, koliko je vredna njegova leninistično-marksistična usmeritev. Golobičev alter-ego in eldeesovski »would be« ideolog je pač eden tistih, ki so Ropovo stranko pripeljali v tako bližino Janše, da njen zunanji minister skupaj z njim ponosno odkoraka poslušat Rodetove levite pri maši, medtem ko je Žižkovo navduševanje za krščanstvo izpričano v več knjigah. No, ker se sloviti filozof in deklarirano poslednji marksist kot sodelavec predreferendumske kampanje za vstop v Nato očitno zagreva za militarizem (in izpričano tiranide tipa Pol Pot), na kratek poljuben izbor njegovih »levih« prepričanj verjetno že smemo postaviti piko na i.
Če se torej Hribar in Žižek v svoji intelektualni pomembnosti navdušujeta, konstruirata in zahtevata bodočo politično desnico iz nečesa, kar bi lahko imenovali politični larpurlartizem, seveda ne smemo biti presenečeni, če novinarji v svoji mentalni inferiornosti na sledi takšnim špekulacijam snujejo mite o novem povezovanju desno od trdne in neprebojne levo-liberalne linije. V natanko to smer vodijo tudi domnevna natolcevanja o domnevni ustanovitvi novega Demosa na čelu z Janezom Drnovškom, Dimitrijem Ruplom, Igorjem Bavčarjem in Janezom Janšo. Prvak slovenske opozicije je takšne ideje odločno zanikal: “To je več kot popolna izmišljotina. Je kot govorjenje o iraškem orožju za množično uničevanje pred napadom; nekdo zbira sile, želi nekaj narediti in skuša svojo dejavnost propagandno upravičiti in naslikati močnega nasprotnika. Govorjenje o nastajanju novega Demosa je popolna neumnost.” (Večer, 24.12.2003).
No, kasneje se je izkazalo, da je želel prvenstveno demantirati predvsem to, kako se Milan Kučan vrača v strankarsko politiko zaradi ustavljanja (in ne ustanavljanja) novega Demosa (glej popravek o tem v Večeru, 27.12.2003). Ustavljati nekaj, česar ni, je neumno, res. Ampak nekaj, česar sploh ni, je večkrat razlog slepe vere za marsikoga, tudi za Janšo. Če je namreč novi Demos tako izmišljen kot je govorjenje o iraškem orožju za množično uničevanje, potem niti ni tako zelo. Izmišljen namreč. Kajti prvak SDSa je dobrega pol leta nazaj sam precej navijal za napad na Irak s – pomislite – argumentom o iraškem orožju za množično uničevanje! Takole je Janša zatrdil februarja lani: “Orožje za množično uničevanje namreč ni abstraktna grožnja, prav tako obstaja možnost, da bi se do tega orožja dokopali teroristi. Sicer pa ‘miroljubne’ rešitve lahko pripeljejo tudi do tragedije. Tako kot se je zgodilo leta 1938 v Münchnu.” (Večer, 14.2.2003). Ja, ko isti človek v roku pol leta doživi hudo amnezijo in navija za vojaške rešitve na podlagi domnevnega skritega orožja za množično uničevanje, potem pa se nekaj mesecev kasneje taistemu orožju vzvišeno roga in izmišljotino o njem jemlje celo kot metaforo za nekaj, kar želi diskreditirati, temu se pač reče kredibilnost naše desnice! Že vidimo, koliko bi ta bila vredna, če bi kdaj novi Demos res nastal.
Zgoraj navedeni mentalni preobrat je karseda simptomalen za analizo desničarske retorike pri nas: natanko Janša je bil tisti, ki je pred ameriškim posegom v Iraku počel točno to, kar zdaj nonšalantno opisuje kot spretni psihološki mehanizem političnega združevanja nasprotnika (v želji po svojem udinjanju ameriški imperialistični ideji obračuna s Huseinom), zdaj pa je isti opis zanj ključ za detektiranje nebuloznih novinarskih rac ali spretnih pretvez, ki jih je treba kot neumne razkrinkati. Omenjena »propagandna dejavnost« nenazadnje dosega ravnokar enega svojih vrhuncev z referendumsko gonjo proti izbrisanim (in muslimanom): lep primerek tega, kaj se utegne obetati človekovim pravicam zavoljo centriranja.
Ugibanje o novi desnici in njihovo protežiranje, ki prihaja iz nepričakovanih koncev, še vedno vnaša izvorno dilemo, po kateri se zdi, da sploh ne vemo natanko, kdo je v Sloveniji pozicioniran levo ali desno. Toda ta dilema je lažna in odgovor bi bil lahko preprosto del igre »Povejte mi, kako ste glasovali na referendumu za vstop v Nato pakt, in povem vam, kje ste«. Če ste glasovali za in se navzlic temu imate za levičarja, povrhu pa se strinjate s tezo o potrebnosti močnejše desnice, morate odgovoriti le še na to vprašanje: kdo vendar bo v Sloveniji še sploh zagovarjal leve politične vrednote, če jo dobimo?