Marginalizacija se lahko dogaja tudi v obliki izključevanja določenih aspektov življenja večine. Na ta način je danes izključeno ne-materialno delo, ki v kognitivnem kapitalizmu sicer predstavlja izhodišče za ustvarjanje presežne vrednosti, vendar pa večinoma ostaja neprepoznano in nenagrajeno.
V preteklih dveh stoletjih je bilo smiselno govoriti ločeno o produktivnem delu kot delu, ki se opravlja v določenem delovnem času in prostoru ter služi produkciji sredstev za življenje, ter o reproduktivnem in neproduktivnem delu, ki sodita v domeno porabe teh sredstev. In jasno je, da je bilo plačano samo produktivno delo, saj je v teh okvirih gospodarstvo črpalo presežno vrednost samo iz te oblike dela.
Nekje od 80. let 20. stoletja o jasnem razlikovanju med produktivnim, reproduktivnim in neproduktivnim delom ni več smiselno govoriti. Če je namreč kot produktivno delo prepoznano tisto delo oziroma tista človekova dejavnost, iz katere se črpa presežna vrednost, potem moramo glede na značilnosti sodobnega kapitalizma kot delo označiti vse dejavnosti človekovega življenja. Za sodobni kapitalizem je namreč značilno prav to, da presežne vrednosti ne črpa le iz proizvodnje izdelkov in ponudbe storitev, temveč pretežno iz načina, kako se proizvajajo novi izdelki in storitve. Načini sodobne produkcije pa so bistveno prepleteni z načini vsakodnevnega življenja ljudi, ki so predvsem kognitivne in družbene narave.
Italijanski ekonomist Andrea Fumagalli sodobni kapitalizem imenuje kognitivni kapitalizem, saj sodobni produkcijski procesi pretežno temeljijo na kognitivnih sposobnostih ljudi, kar vključuje predvsem nenehno komuniciranje, tvorjenje odnosov med ljudmi, inovativnost, operiranje z informacijami in simbolno analizo, nenehno nadgrajevanje znanja in veščin ipd. Presežna vrednost torej danes izhaja iz tistih sposobnosti in dejavnosti ljudi, ki jih glede na tradicionalno delitev ne moremo pripisati zgolj produktivnemu delu, kjer so delavci v določenem času in prostoru izvajali točno določene delovne naloge. Danes so ljudje produktivni predvsem kot ljudje, kot bitja s komunikacijskimi sposobnostmi, kot bitja, ki tvorijo osebne odnose, ki so zmožna učenja in kreativnosti. Delovni čas, ki ga nekdo preživlja na nekem delovnem mestu, postaja za samo produktivnost vse bolj sekundarnega pomena. Produktivnost izhaja iz življenja kot takega in v celoti, zato Fumagalli govori o bioekonomiji.
Te probleme izpostavlja v svojem delu Slovnica mnoštva tudi sodobni italijanski filozof Paolo Virno. Virno ugotavlja, da je danes v produkcijski način vključen sam človekov komunikacijski način življenja. Dela torej ni več mogoče razumeti na podlagi starega aparata konceptov, ki se nanašajo na središčni koncept delovnega časa, temveč je treba v klasična pojmovanja produkcijskih procesov vpeljati koncepte, ki se tičejo načinov in oblik življenja. Virnova analiza nas ne vodi le v smer prepletanja med zasebnim in službenim časom, temveč še več, vodi nas v smeri identitete med delom in življenjem. Delo lahko opravljamo le še tako, da vanj vključimo vse svoje življenje. In obratno, ko zgolj živimo, že delamo. Ko klepetamo, komuniciramo po različnih komunikacijskih kanalih, ko se povezujemo z drugimi, ko gledamo reklame, ko nenehno nadgrajujemo svoja znanja in veščine, ko trošimo in se zabavamo v prostem času, vselej že porajamo presežno vrednost. Pri čemer pa gre za delo, ki ga moramo prepoznati kot večinoma neplačano delo oziroma, kot pravi Virno, pravzaprav ni več razlik med plačanim in neplačanim delom, temveč obstajajo le še razlike med plačanim in neplačanim življenjem. Negri in Hardt v tej zvezi uvedeta koncept nematerialnega dela (angl. immaterial labour), ker gre za delo, ki je sicer lahko ali intelektualne ali telesne narave, a ima kot svoj rezultat vedno nek nematerialen produkt, npr. informacijo, ugodje potrošnika, znanje, komunikacijsko mrežo ipd.
Ker sodobni kapitalizem v veliki meri črpa presežno vrednost iz ne-materialnega dela, torej iz celotnega življenja, kot ga živijo vsi ljudje, potem lahko s tega vidika rečemo, da gre danes za izkoriščanje vseh, ne le slabo plačanih tovarniških delavcev, temveč tudi za izkoriščanje študentov, brezposelnih, delno zaposlenih, projektnih delavcev, t. i. svobodnjakov, upokojencev, otrok itd. Kapital se oplaja iz življenja vseh ljudi, pri čemer mnoge nagrajuje slabo, še bolj pogosto pa jih sploh ne nagrajuje. Danes nas paralizira problem, kako identificirati vse vpletene v produkcijo in kako jih pravično nagraditi, ko pa se je delo iz zaprtih prostorov tovarn in pisarn in iz zamejenih delovnih ur razpršilo v celoten prostor in čas življenja ljudi. Kako namreč pravično nagraditi delo, ko je na delu življenje samo. Da bi lahko vsaj začeli reševati ta problem, potrebujemo novo teorijo vrednosti, ki ne bo več temeljila na starih konceptih zaposlenosti in delovnega časa; in potrebujemo tem trendom prilagojeno socialno politiko. Do takrat pa bo dejstvo, da smo ljudje komunikativna in kreativna bitja, ostalo marginalizirano; in s tem bo ne-materialno delo množic še naprej večinoma neprepoznano in nenagrajeno.