Po desetih letih je Clinton znova obiskal Slovenijo. Mediji so ga bili polni, prispevki novinarjev o njegovem obisku – tako se je zdelo – so tekmovali v tem, kateri bo bolj idiotski. Na POP TV, denimo, smo zvedeli (zares ekskluzivno!), da je v Slovenijo priletel z letalom, da so ga čakali ljudje s fotoaparati, da se je odpeljal v Ljubljano – pomislite, skozi tunel ipd.
Na SLO 1 smo imeli celo priložnost ogledati si njegovo predavanje v Cankarjevem domu, v katerem je – prej omenjenim novinarjem je to seveda bolj ali manj ušlo – predstavil sfero nevladnih organizacij, ki v tem kriznem času pomenijo veliko priložnost, le opaziti jo je potrebno. Hkrati je, v slogu vrhunskega retorika (česar mu pač ne gre očitati), svojo poanto začinil s kopico srce parajočih primerov (res so bili takšni – denimo tisti iz Ruande); a tukaj vseeno ne predlagamo, da bi jim nasedli, vsaj ne kot je to storilo občinstvo v Cankarjevem domu, ki je na koncu govorcu stoje ploskalo, namesto da bi mu žvižgalo.
Preden se bomo podali v kritiko, omenimo, da se je Bill Clinton v času po izteku predsedniškega mandata dejansko posvetil delu v nevladni organizaciji (William J. Clinton Foundation), katere glavni cilj je, kot lahko preberemo na Wikipediji, izobraževanje ljudi, da živimo v globaliziranem svetu, v katerem smo vse bolj odvisni drug od drugega. Fundacija se tako posveča usposabljanju posameznikov, organizacij in vlad, da bi se znali soočiti z izzivi, ki jih medsebojna odvisnost prinaša in bili zmožni oblikovati nove politike in programe. Na prvi pogled z vsem tem seveda ni nič narobe.
Kaj je torej sporno? Kritiki, tudi o tem lahko več preberemo na Wikipediji, Clintonovi fundaciji očitajo netransparentnost delovanja, vpletenost v nečedne posle – v smislu, da nevladništvo izrablja za odpiranje vrat velikim gospodarskim subjektom, poleg tega bi lahko omenili tudi, da med podporniki fundacije najdemo podjetja, ki se ne sramujejo izkoriščanja poceni delovne sile ipd. O vsem tem ne bomo podrobneje pisali, saj je dostopno na spletu, za nameček pa je del tega povedal kar sam Clinton na predavanju v Cankarjevem domu, ko je – kot smo omenili zgoraj – poudaril vedno večji pomen vezi in programov, ki jih vzpostavljajo predstavniki nevladnih organizacij.
V tej luči Clintonove besede izgubijo kar precej čara, ali ne? Še več pa ga izgubijo, če jih premislimo z Naomi Klein. Kot preberemo v njeni, nedavno v slovenščino prevedeni knjigi Doktrina šoka, obstaja tesna povezava med različnimi katastrofami (naravnimi ali družbenimi) in neoliberalnim, roparskim kapitalizmom, kakršnega je izumil Milton Friedman. Liberalizacija čisto vseh vidikov doslej javnega življenja, kar zagovarja njegov nauk, je namreč mogoča le tedaj, ko so ljudje zaradi tega ali onega razloga še v šoku. Po Friedmanu samo kriza ustvari pogoje, ko je mogoče izvesti radikalno družbeno reformo, imenovano šokterapija. Busheva administracija je na primer izkoristila naravno katastrofo v New Orleansu zato, da je privatizirala šolstvo, uničila tamkajšnji šolski sindikat. Podobno je bilo po 11. septembru na drugih področjih družbenega življenja v ZDA in v kopici primerov drugod po svetu. Denimo, cunami, ki je leta 2004 opustošil Šri Lanko, so tuji investitorji razumeli kot priložnost: izkoristili so vzdušje panike in celotno obalo izročili gradbenim podjetjem. Ribiči, ki so tam živeli doslej, niso več mogli obnoviti svojih domov. V omenjeni knjigi boste našli goro podobnih primerov. Kar je tukaj pomembno za nas, je to, kako Kleinova umesti humanitarno pomoč, se pravi področje, na katerem deluje tudi Clintonova fundacija.
Humanitarna pomoč namreč nastopi po šok terapiji, torej tedaj, ko je poprej javni prostor že privatiziran. V tej luči ali v tem vrstnem redu pomoč ni prav nič več podobna Križnarjevim herojskim prizadevanjem, temveč jo – in bolje niti ne bi bilo mogoče – do potankosti predstavlja prav Clintonov negovan obraz. To s čimer imamo opraviti, je namreč profitna pomoč in profitna obnova, nova donosna niša ekonomije, katere nosilec je – čeprav se tega še ne zaveda povsem (vsaj ne pri nas) nevladni sektor. A ni res, da postanejo v tej luči Clintonove besede povsem drugačne? Poglejmo kaj pravi Cleinova:
»Začelo se je Iraku, nato pa sta profitna pomoč in obnova že postali nova globalna paradigma, ne glede na to, ali je do prvotnega uničenja prišlo zaradi preprečevalne vojne, kakršen je bil napad Izraela leta 2006 na Libanon, ali zaradi orkana. Ker pomanjkanje virov in podnebne spremembe zagotavljajo vedno večji dotok novih nesreč, je odzivanje na katastrofe preprosto preveč vroč rastoč trg, da bi ga prepustili neprofitnikom.«
Ali sedaj razumete Clintonovo navdušenje nad nevladnim sektorjem? Ali sedaj razumete, zakaj je prišel v Slovenijo na povabilo Gospodarske zbornice? Pozabite človekoljubje, pozabite celo na spektakel, ki se je znesel nad Slovenijo ob tem obisku, in razmislite o temeljnem sporočilu bivšega ameriškega predsednika. To bi se dalo strniti tudi takole:
Slovenci, sodite med najrazvitejše države na svetu. Dobrodošli. Žal smo se znašli v krizi, a ne skrbite. Veliko priložnost – za takšno majhno državo kot ste vi pa še posebno – predstavlja nevladni sektor. Zakaj? Svet pestijo vse hujše nesreče, zaradi katerih smo vse bolj povezani. Ampak to je v resnici priložnost, priložnost za vas pridno in podjetno ljudstvo. Priložnost se imenuje profitna pomoč.
Hvala Bill Clinton. Radi te imamo, kot so se glasile besede gostitelja.