Na večer evropskih volitev nas je prvak opozicije znova poskušal prepričati, da je volilni rezultat »streznitveni signal« za premislek tudi o zamenjavi vlade. Njegovo samoponujanje, diskurz o nujnosti partnerstva in Pahorjevi domnevni aroganci, kjer se je, izjemno zadovoljen nad rezultatom, znova ogledoval v škornjih premierja, je začinil z novo opazko v njemu tako ljubem tonu. Notranjo ministrico kot izbrano tarčo je hitel ošabno pomiriti, da je lahko brez skrbi, saj bo po nastopu partnerstva ostala na položaju. Natančen opazovalec povolilnega dogajanja na televiziji tisti večer je uro kasneje naletel na še eno pripombo, v kateri pa se je prvak skoraj neposredno zanikal: omenjal je nujnost rekonstrukcije vlade. Kaj to pomeni, je menda jasno.
Če ni recesije, ne jemlji antibiotikov
Vzemimo omenjeno izjavo za paradigmo neke preveč spregledane forme političnega delovanja – cinizma kot oblike mišljenja in prakse. Zgornja zgodba je lepa ilustracija zanj. Reči »Če bi bilo partnerstvo podpisano, ministrski stolček gospe Kresalove ne bi bil nič ogrožen, ta bojazen je popolnoma odveč«, je na prvi pogled le tipična oblika insinuacije, v kateri nekomu pripisujemo pretiran strah za položaj. Citirano izjavo je Janša podal že kakšen teden prej v Mariboru, zdaj jo je le ponovil. Napak bi bilo misliti, da nakazuje zgolj ambicijo po (so)vodenju države in sarkastično sovraštvo do političnih nasprotnikov – razkriva nam cinično držo. Kajti kaj natančno počne nekdo, ki je cinik v politiki? Predvsem se zaveda, da lahko besede in verbalne, politične ali medijske okoliščine uporabi na manipulativen način. Po standardnih definicijah je to oseba, ki je prepričana, da vsi ljudje sledijo svojim ciljem zaradi sebičnosti, zaradi česar jim venomer pripisuje motive osebnih koristi. Včasih se »ljudski« opis razširi tudi na tiste, ki z jedkimi besedami izražajo največkrat pretirano negativne misli. Animoznost, tj. sovražni odnos do drugih, je le nek vidik takega pogleda na svet, ki ga je, nenazadnje, gojil že utemeljitelj starogrške kiniške šole, Diogen iz Sinope.
Socialni cinizem in napačna zavest
V politiki si velja ogledati še strukturni element ciničnega odnosa do socialnih in gospodarskih dogodkov. Lani novembra je Janša izjavil, da »recesije v Sloveniji še ni. Nova oblast se po njegovem mnenju obnaša, kot da recesija že obhaja tudi našo državo.« Celo več, svoj pogled je podkrepil z moralko: če še nimate angine, ne jemljite antibiotikov. Kot je lepo razvidno, navržena intenca verjetno ni bila, vsaj ne v polnem smislu, cinična po sebi. Kar jo je naredilo za takšno, je razplet dogodkov – nekaj mesecev kasneje ne le, da smo »uradno« pristali v recesiji, ampak je Janševa kritika popolnoma spremenila predznak; iz dneva v dan poslušamo gorke besede, kako da je vlada premalo odločna z gospodarskimi ukrepi. Čeprav se lahko celo strinjamo z začetno ali končno oceno, pa dani skupaj delujeta nemoralno in znižujeta kredibilnost govorcu, saj se za začetno oceno ni opravičil, ampak je prvi negativizem nadgradil z drugim.
Podobne »zvrsti« nastopa cinizma pa so videti prav nepomembne v primerjavi s tisto, pri kateri se zdi, da generira opise o dramatičnosti stanja v politični in družbeni strukturi. Naj znova navedem le eno izmed njegovih manifestacij. Socialni cinizem zasleduje pretirano visoka pričakovanja, kar zadeva reševanje družbenih problemov, delovanje institucij, vlado in nenazadnje reševanje gospodarske krize. Cinizem je vedeti, da vlada ne more izpolniti nekaterih pričakovanj glede reševanja gospodarskih težav sredi ene najtežjih preizkušenj v času svetovne krize, a jo hkrati neusmiljeno napadati. Igrati na karto visokih pričakovanj in razočaranja državljanov ali se celo poigravati z njihovo bedo. Kar je skupno tem zvrstem, je davno tega verjetno najbolje opredelil Slavoj Žižek v svoji kritiki Petra Sloterdijka: če za ideološko vpetost velja marksističen premislek »Ne vedo, pa to vseeno počnejo«, za cinično velja nasprotno: »Vedo, kaj počnejo, pa to vseeno počnejo.« Cinik ve, kaj pravi in ve, da manipulira. Pozna svoje izhodišče in se ga zaveda, a mu ni odveč, da ne bi z njim varal.
V Sloterdijkovi terminologiji nam pretita dve nevarnosti: cinična in kinična. Zadnja se manifestira v sarkazmu in norčevanju iz obstoječih institucij in politike, distanciranem iskanju alibija skozi posploševalne argumente, kot sta »Vsi so isti« ali »Politika je kurba.«. Če ljudstvo nadvse rado kritizira licemernost institucij, politike in oblasti, pa takšno odtujeno zlaganost na drugi strani oblast večkrat že vračuna v svoje ravnanje. Njen cinizem se torej kaže v »razsvetljeni napačni zavesti«, ki se natanko zaveda zlaganosti svojega delovanja, a v njem še kar vztraja. V svoji mreži ujetosti išče nove potrditve za »prav« svojemu varanju, namesto da bi se izvila iz klobčiča laži. Kinizem (po Sloterdijku), ki smo ga opisali, je pojem, ki se nenazadnje približuje konceptu »sranja« moralnega filozofa Harryja Frankfurta: stanju, kjer nam ni mar in ne mislimo resno tega, kar govorimo, ker si ne želimo nobene spremembe. Sralec, pravi Frankfurt, je še hujši od lažnivca: slednji vsaj zanika resnico in jo s tem posredno afirmira, medtem ko je prvi sploh ne priznava.
Cinizem in hipokrizija
Na tem mestu sem že govoril o politični hipokriziji kot logiki produkcije videza in vtisov. Na podlagi števcev kadrovskih menjav in tistih, ki so na politični liniji, uvedenih na spletni strani SDS, sem se spraševal, kaj poganja verigo očitkov o tem, da Pahorjeva vlada kadrira politično, če tak moralizirajoč prst dviguje tisti, ki je počel isto, celo v bistveno večji meri. Pod kakšnimi pogoji lahko Janša očita Pahorju nekaj, kar je pred tem prakticiral sam? Argument »Tudi prejšnji so delali isto«, v formalnem smislu zmota tipa »tudi ti« (tu quoque), je vrnjen slab izgovor, ki naj upraviči vaše početje. Toda temeljna dimenzija hipokrizije ni v prepoznanju »tudi prejšnji so to počeli«, ampak je v osnovni obliki že v zanikanju svojih dejanj. Reči, da so drugi počeli isto, je »polpriznanje«, zanikati isto je čista hipokrizija. Kolikor se licemernež zaveda, da manipulira, je v skladu s prejšnjo definicijo cinik, ki skriva dejstvo, da je sam politično kadriral. Včasih ima celo dvojno vednost: natanko ve, da ima greh in natanko ve, da manipulira, ko greh pripisuje drugemu. No, v stranki SDS v nekaterih bolj osamljenih trditvah sploh niso zanikali svojih kadriranj, ampak so se obregnili le ob Pahorjeve obljube po nasprotnem.
Zadnji dogodki okoli afere Ultra in razkritja solastniškega deleža v tem podjetju ministra za visoko šolstvo Gregorja Golobiča so razgalili mizerijo taiste prepričevalne prakse. A tudi njeno veliko uspešnost: tako kot je Janša po vrsti političnih kadriranj stresal očitke Pahorju in pri tem zanikal, da bi to kdaj počel sam, smo se znašli v situaciji, ko moralizira o Golobičevem grehu predvsem in natanko tisti, ki tega ne bi smel početi. Celo več: obtožen je, da si je zamislil tak scenarij. Mimikrija in videz sta bila pri tem uspešna, saj sta za nazaj našla alibi zase: dodatno so se legitimirale laži in s tem naredile za smiselno celotno logiko varanja. Lažnivi nemoralnež je postal tisti, ki je popustil in vsaj malce priznal, ne tisti, ki ves čas taji ali skriva. Ta je zdaj zmagoviti resnicoljubnež.
Toda na tej točki so Golobič in kar cela vlada močno zgrešili. Lahko bi izkoristili izjemno priložnost in namesto proti tajkunom tako rekoč napovedali vojno hipokriziji, a so nanjo pristali. Bila je usodna za gospodarstvo, bila je usodna za medije, zdaj je usodna za politiko v celoti. Ob bizarnem ponujanju odpustka za eno in samo eno napako, ki si ga je privoščil predsednik države, je vlada zdaj retroaktivno legitimirala Janševo politično strategijo. Dovolj indikativno se je Golobič ob obelodanitvi, da ne bo odstopil, skliceval predvsem na njegov nadaljnji boj proti njej in ne kaj drugega, namesto da bi izkoristil edinstveno priložnost in izstopil iz začaranega kroga. In znova ponudil novo moralo, čeprav si je pravkar polomil zobe prav zaradi netransparentnosti svoje. Pahorjeva blagohotna zaščitniška drža in Golobičeva racionalizacija v izogib popolnemu priznanju in ustreznim konsekvencam pomenita pristanek na taisto logiko ustvarjanja podob, kako je ta stran, ne ona, nosilec moralne resnice; premalo je ugotoviti zgolj, da antitajkunski boj po sebi več nikoli ne bo legitimen, Golobič pa ne verodostojen. V tem smislu so znova vsi isti, kot bi po Sloterdijku dejali kiniki. To pot bi imeli prav.