Slavni Slavoj Žižek prihaja med svoje: v Portorožu bo nastopil na oglaševalskem festivalu. Tema ni skrivnost: razširjena Rumsfeldova kategorizacija štirih tipov vednosti na stvari, za katere vemo, da jih vemo, vemo, da jih ne vemo, ne vemo, da jih ne vemo in ne vemo, da jih vemo.
A ne bi o tem: prav zadnji tip nevedne vednosti, ki bo uspešno razkril oglaševalske principe, je verjetno ključ do uspeha naše zgodbe, ki sega v neki drugi nastop marca letos, ko je Žižek v očitno tudi pri nas branem New York Timesu predlagal, da bi sledili zanj prvovrstnemu izumu Evrope – ateizmu. Ker je v njem ugledal edino možnost za svetovni mir v nasprotju z religijami, ki nas v svojih fundamentalističnih inačicah vodijo v nasilje in terorizem, so nekateri poskočili vpričo drzne, iz Dostojevskega izpeljane in obrnjene teze: ni res, da je vse dovoljeno, če ni Boga; šele z njegovim priznanjem se začnejo težave. Dejavnosti teroristov dokazujejo prav nasprotno, meni, kajti v božjem imenu je vse dovoljeno. Videti je bilo kot napad na vero, zato so se pričakovano odzvali mnogi. Najdlje je šel teolog dr. Drago Ocvirk, razburjajoč se glede tega, ker so kratek članek sploh prevedli in objavili v našem dnevnem časopisju. Nespodobno ravnanje, prevod sicer slovenskega avtorja, je pospremil z ugotovitvijo o nič manj kot manku pluralizma: »Pozornost, ki je je deležno Žižkovo pisanje, kaže, da smo še daleč od sprejemanja pluralnosti in pametne razprave.« (Dnevnik, 24. 3. 2006)
Za novo oblast in njene ideološke podanike tako tipična dirigirana medijska pozornost, ki se paradoksalno sklicuje na pluralnost in v isti sapi navija za uniformnost, zahteva pametno razpravo in jo hkrati prepoveduje, je bila preveč vabljiva tudi za akademika dr. Janka Kosa, ki se je nedavno tega odzval na taisti zapis v Demokraciji pod naslovom »Islam in ateizem«. Med drugim ugotavlja, da islam in Koran do ateistov nista prav nič prizanesljiva. V njunih očeh je zahodna civilizacija že ateistična in zatorej vredna pogube. Namesto nekaterih ne čisto jasno zagovarjanih poant, med katerimi je verjetno ta, da bi si ateisti, vključno z Žižkom, morali bolj želeti krščanske vere kot islamske, se ustavimo pri zanimivem in zelo jasnem očitku ateistom o svoji zmoti: »O teh težavah bi kak teolog premišljal takole: težko je biti ateist v 21. stoletju. Dokazov, da Bog ne obstaja, ni in jih ne more biti. Namesto dokazov žene ateista samo še želja, da Boga ne bi bilo. To pa je najboljši dokaz, da Bog res obstaja, kajti samo o stvareh, ki so, si je mogoče želeti, da jih ne bi bilo. Ateizem je najboljši dokaz za obstoj Boga.« (www.demokracija.si)
Avtor sicer previdno položi misel v usta imaginarnemu teologu, a je karseda očitno, da mu je všeč in si jo z njim najmanj deli. V argument zložena izpeljava je intrigantna iz več razlogov. Prvi je iz klobuka privlečena ideja, da dokazovanje tega, da Bog ne obstaja, ni mogoče. Po njegovem bi mogli dokazovati le, da je. Spregledano ostaja, čemu bi se morali ateisti truditi okoli tega, da Bog ne biva in ne teisti okoli tega, da biva. Sorodno sprevrženo logiko večkrat najdemo v laični pravni ali kar privatni govorici: dokaži, da nisi kriv! Očitno je namreč, da mora nekaj dokazati tisti, ki postavlja kakšno trditev, sodbo ali podobno. Zato tisti, ki verjame, da izpeljati neobstoj Boga ni možno, zgolj prelaga breme dokazovanja, nato pa še narobe sklepa, da zategadelj pač mora bivati. Povrhu pa ne drži niti trditev: kako bi mogli za okrogle kvadrate pokazati, da jih ni? Nihče še ni zares matematično eksaktno dokazal, da so čarovnice v tem svetu izmišljene. Potemtakem obstajajo? Ni jasno, v čem se bi se takšna obravnava ločevala od tiste z Bogom – iz dejstva, da ničnosti nečesa ne moremo »matematično« dokazati, pač še ne sledi, da omenjene entitete zares bivajo in bi posledično smeli ali morali vanje verjeti.
Kosovo nadaljevanje postane še absurdnejše. Nemožnost dokazovanja, da Bog ne biva, ateista bojda vodi v to, da si lahko le želi, da ga ne bi bilo. Nakar ga izda sama ta želja, kajti ravno ona je pozitivni dokaz za Boga. Če bi bilo res, da si je mogoče le za tiste stvari, ki bivajo, želeti, da jih ne bi bilo, potem bi to predpostavljalo razmerje med željo in bivajočim: kar si želimo, tisto biva. Če recimo hrepenite po Lauri Croft ali Sherlocku Holmesu, potem ni težav: oba nenadoma bivata. Vaši sorodniki, ki si želijo videti pošast v Loch Nessu, pritrjujejo tistim, ki že stoletja mislijo, da se zverinica »Nessie« zgolj spretno skriva. Kaj od tega biva v pravem smislu, in v pravem bi moral zagotovo bivati Bog? Dobrohotnejše branje (hvala Frideriku Klampferju za opozorilo!) bi sicer dopuščalo, da Kos za željami predpostavlja določena prepričanja o realnosti in ne realnost samo, a potem je sklepanje zgrešeno in zlahka navedemo protiprimer, po katerem so verniki in ne neverniki najboljši dokaz, da Bog ne obstaja, kajti nekaj si je mogoče želeti le, če smo prepričani v nasprotno!
Še en hakeljc je predpostavljen v samem začetku: omenjeni Kosov diskurz predvideva, da si ateisti zares in predvsem želijo, da Boga ne bi bilo. Vsakemu polnokrvnemu zanikovalcu njegovega obstoja bi taka formulacija morala zveneti tuje že »ab ovo«, kot nekaj podtaknjenega, zato do omenjenega nesmisla niti priti ne more. Ker si pač ne želi, da Boga ni, temveč verjame ali dvomi vanj. Zato smo na koncu lahko upravičeno razočarani. Nič ni ostalo od veleumne demonstracije, da se ateisti motijo. Z njo bi akademik in njegov teolog sicer požela svetovno slavo ne le med filozofi, temveč tudi tistimi, ki bi jim takšen ali drugačen dokaz eksistence Boga, četudi miselni, prišel še kako prav. Ateisti v 21. stoletju niso vrsta pred izumrtjem, kot verjetno pobožno želijo nekateri in ob tem razkrivajo nek svoj desideratum. Tako ugotovitev bo treba utemeljiti bolje in aktualni (slovenski) politični triumfalizem vere tu ne more biti v posebno oporo, razen če ima kdo v mislih fizične likvidacije.
Za konec se vrnimo k začetni igrariji kontroverznega Žižka. Vprašajmo se, kakšna bi bila pozicija ateista v žižkovsko-rumsfeldovski matrici? Teist ve (ali verjame), da ve, da Bog biva. Agnostik ve, da ne ve. Ateist pa po Kosu ne ve, da ve, kajti nezavedna želja ga grdo izdaja. In kaj je s četrto opcijo, ne vedeti, da ne veš? Upajmo, da ni rezervirana za Boga!