Pozornost dobršnega dela svetovne javnosti je usmerjena v Francijo. Ljudje tam protestirajo. Zahtevajo predsednikov odstop, nasproti libertarni politiki, zoper katero protestirajo, postavljajo zmerno socialistično naravnan program. Na primer: minimalna plača naj bo 1300 evrov, maksimalna pa 15.000 evrov, kdor ima več, naj plača višji davek; prepoved selitve proizvodnje v tujino; kdorkoli dela v Franciji, mora imeti enake pravice kot francoski državljani; zahteva po službah za nedoločen čas; treba je rešiti vprašanje brezdomcev; omejiti je treba višino najemnin za stanovanja; organizirati za vse enak socialni sistem; prekiniti zapiranje majhnih šol, pošt, prevoznih linij; šolski razredi lahko imajo največ 25 učencev; prepoved prodaje državne lastnine; višje obdavčenje globalnih korporacij kot domačih podjetij, končati varčevalne ukrepe in ukiniti plačevanje umetno ustvarjenega dolga; plin, elektrika in tako dalje morajo znova preiti iz zasebne lasti v javno; kdor prosi za azil v Franciji, mora biti sprejet; hkrati je treba zasnovati integracijsko politiko: učenje francoščine, vzgoja za državljanstvo …
Kakšni so odzivi po svetu in pri nas? Skupni imenovalec je sicer navdušenje nad francoskimi protesti, toda to navdušenje se zaustavi pri nasprotovanju globalistični politiki francoskega predsednika in tamkajšnjih elit, pri čemer mečejo v isti koš pojme, kot so globalizacija, internacionalizem in kozmopolitstvo ter nasprotovanje različnim emancipatornim gibanjem: multikulturalizmu, skrbi za begunce, gibanju LGBT in tako dalje. Takšno nerazumevanje stvarnosti je značilno za sodobna narodnjaška oziroma identitarna gibanja, kot se tudi imenujejo. Osnovna težava teh gibanj je nerazumevanje kapitalizma kot družbenega reda in njegovih učinkov. Zaradi tega se potem nasprotniki sprejemanja beguncev oblečejo – po francoskem zgledu – v svetleče rumene jopiče, ko protestirajo, čeprav so francoski protestniki izrecno poudarili, da mora biti vsakdo, ki prosi za azil, sprejet. Česa v kapitalizmu torej ne razumejo pripadniki identitarnih gibanj? Zdi se, da predvsem tega, da s svojim nasprotovanjem emancipatornim gibanjem (gibanju za pravice žensk, gibanju zoper segrevanje ozračja, gibanju za pravice vseh ljudi na svetu in zlasti brezdomcev in beguncev – se pravi tovrstni kozmopolitizem -, gibanju za pravice vseh izključenih skupin v družbi …) sprejemajo jezik in logiko gospodarjev. To dejansko pomeni, da se dejansko ne zavzemajo za malega, brezpravnega človeka, za njegov blagor, temveč se zavzemajo za blagor gospodarjev. Pravijo sicer, da se zavzemajo za narodov blagor, a kako je s tem, je že pred več kot 100 leti vedel Ivan Cankar.
Kdor tega ne verjame, naj si prebere Cankarjev govor Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, kjer je povedal tole: “Komaj pa se ljudstvo nekoliko vzdrami, komaj začne misliti, da trobojnica ni ne edina ne poglavitna reč, temveč da pride najprej telesni blagor in potem šele narodna slovesnost – že je narodnjak razžaljen, kriči in obrekuje to svoje ljudstvo, ki se je tako nenadoma in nepričakovano izvilo iz trobojne zastave, in ta koreniti narodnjak bi videl najrajši, če bi se tisto slovensko ljudstvo, ki se mu ne ljubi več ‘živio’ klicati kakemu vodenemu programu, ker ima drugih skrbi preveč – če bi vse tisto ljudstvo dezertiralo v Ameriko, ali makár na luno. – Ob vsaki besedi, ob vsaki kretnji, ob vsakem dejanju pokaže ocilindren narodnjak, da mu je ljudstvo zoprno, da se ga naravnost boji. Ob vsaki svoji besedi, v vsakem svojem volilnem programu in oklicu pokaže, da ima rad – ne ljudstvo, temveč ljudsko ponižnost. Dokler je ljudstvo ponižno, dokler veruje v prazne fraze, dokler nosi zastavo križem domovine in stavi slavoloke in mlaje ocilindrenim in ofrakanim malikom – dotlej je ljudstvo narod […]. Komaj se zaveda svoje moči in svoje pravice – tedaj je naenkrat zapeljano ljudstvo, zbegano ljudstvo, z eno besedo: ljudstvo – in narodnjak se razžaljen obrne od njega.” (Cankar 1976, 181)
Ne, narodnjakom in identitarcem ne gre za malega človeka, razen če ta molči in dela za gospodarje brez posebnih zahtev, da bi mu bilo bolje, da bi bil svobodnejši in bolj enakopraven. V kapitalističnih družbenih razmerjih, razmerjih torej, ki jih ne določa argumentiran premislek, kaj je dobro za vse, temveč interes investitorjev, ki se sicer oglašuje kot nekaj obče dobrega, torej niso svobodni ljudje – še zlasti ne mali ljudje -, temveč je svoboden kapital. Enostaven dokaz je tale: kapital se lahko seli globalno, kolikor hoče: narodnjaki to globalizacijo pozdravljajo in celo spreminjajo zakonodajo. Toda ljudje se ne morejo seliti. Ne, ljudje ne. Za ljudi ni dobrodošlice. So pa ograje, zidovi in žice.
In zakaj so pred ljudmi vse te ovire? Zakaj se države zapirajo? Prav zato, ker sta logika kapitala ali investicijska logika zmagoviti. Več delavcev v nekem okolju namreč pomeni večjo konkurenco na trgu dela. Pomeni možnost večje brezposelnosti in možnost manjših plač. To je vse realno. Toda realno je tudi to, da smo ljudje pustili, da nas obvladuje prav ta logika konkurence. Logika konkurence pa je logika gospodarjev in narodnjakov, ki jim služijo.
Logika malih ljudi, logika delavnih ljudi, logika rumenih jopičev namreč ni logika konkurence, temveč je logika sodelovanja, je logika solidarnosti. Kaj namreč drugega pomenijo zahteve po višji minimalni plači, po omejevanju najvišjih plač, po zaposlovanju za nedoločen čas, po veliko večji socialni varnosti? Pomenijo solidarnost. Ljudstvo, točno tisto ljudstvo, o katerem je govoril Cankar, se je namreč prebudilo in spregovorilo. Zahtevalo je solidarnost z vsemi ljudmi, večjo enakost, to pa postavlja meje svobodni konkurenci in logiki kapitala. Kajti svobodna konkurenca preprosto ne more biti končni cilj razvoja neke družbe. Ni vse v investicijah in prilagajanju domačega okolja za privabljanje investitorjev. Trg – ste pomislili na to – dejansko trga družbo, trga ljudi, trga odnose med ljudmi. Zgolj investiranje v svobodno konkurenco in podjetniško logiko in podjetniško svobodo jemlje ljudem druge pravice in svoboščine, hkrati pa jih spreminja v prestrašena, podjarmljena, raztrgana in nesolidarna bitja.
Skratka, ljudje, ki pristajajo le še na svobodno konkurenco na trgu, ki so le še posamezniki v tekmi z drugimi posamezniki, ki se celo organizirajo kot ti z vsemi drugimi tekmujočimi posamezniki in si zagovarjanje tekme in trga postavijo kot končni politični cilj, torej služijo logiki kapitala, služijo logiki gospodarjev: govorijo jezik gospodarjev, čeprav so sami podjarmljeni. To je torej tisto, česar narodnjaki in identitarci, ki se bijejo po prsih z domoljubjem, ne razumejo. Ne razumejo, da delujejo zoper lastne interese.