7. 5. 2006 Kotiček

Totalitarna demokracija

Argumentacijski kotiček

Tomaž Mastnak v svoji zadnji Delovi kolumni pred političnim »prevzemom« časopisa – kot se izrazi – razpravlja o naravi aktualne oblasti, ki je po svoje radikalno demokratična. Kar počne, je to, da usklajujejo gospodarstvo in ostale sfere življenja z volilnimi rezultati: mi smo zmagali, mi imamo mandat, da stvari uredimo po svoje. Čemur se pridruži politična obsesija, na katero avtor namiguje denimo s tem, ko ne pozabi omeniti slovite razlage dr. Dimitrija Rupla, po kateri bi mediji pri nas morali temeljito razmislili, če se jim splača pisati proti oblasti: »Zunanjemu ministru moramo zagotoviti zasluženo mesto v zgodovini politične misli, ker je prvi formuliral načelo, da mora biti tudi uredniška politika medijev skladna z volilnimi izidi.« (Delo, 29. 4. 2006) Ko opisuje situacijo v Sloveniji s pojmom totalitarne demokracije, nadgrajenim po ideji politologa Carla Schmitta, se recimo čudi, zakaj se kdo sploh boji novinarjev. Drugod po Evropi jih nihče niti ne upošteva in se tudi ne trudi tako zelo strastno podjarmiti.

Kaj je narobe z vse prežemajočo logiko podrejanja, ki se zažira v najmanjše pore našega življenja? S čim se legitimira Ruplov premislek? Z večinskim mnenjem volivcev, ki da imajo vselej prav. Mantro so ob »mandatarjih« neumorno šepetali tudi volilni poraženci, recimo Anton Rop, in jo še zmerom. Vsi so spregledali, da imajo volivci kvečjemu politični prav, ne pa tudi vedno vsebinskega. Vzemimo situacijo, ki se v drugem delu k sreči ni pripetila: če pošljemo svoje vojake v Irak in to odobrava večina Slovencev, potem temu ustrezno rečemo demokratično sprejeta odločitev. Mnenje večine bi prispevalo k njej in bilo prav zaradi nje legitimno. Težava nastopi, ko bi nas prepričevali, da je bila takšna poteza pravilna ravno zaradi večinske podpore. Kar ne drži: zgolj zaradi števila odločujočih pravilnost neke odločitve pač ne raste in z njim ne more biti v nekem odnosu. Postopanju pravimo »argument iz demokracije« – z njo označujemo zvrst »argumentacijske napake iz ljudstva« – ki predpostavlja, da je neka trditev resnična ali napačna že zaradi števila ljudi, ki jo zagovarja. Gotovo se strinjamo, da število demosa ne more čisto nič prispevati k njeni resničnosti ali pravilnosti, kot napačno meni Rupel.

Mnenje, ki zadovoljno pristaja na »tiranijo večine«, je za nameček lahko v sebi povsem zgrešeno v čisto političnem oziru. Vlada, ki ne prisluhne prevladujočim željam državljanov na vseh področjih, še ne bo nujno nedemokratična: v tem se reprezentativne demokracije tudi razlikujejo od »večinskih« režimov. Zaščita manjšin ali človekovih pravic nekaterih družbenih skupin sta recimo področji, kjer se hitro izkaže, da ima večina pogosto povsem napačno in škodljivo stališče.