Razprava o liberalni sužnosti

Analiza podrejanja

(izbrani odlomki)

Prvo poglavje

Določilo in pomen obnašanja: status naših teorij

Pričujoča knjiga navsezadnje temelji na zelo preprosti ideji: skrbno moramo razlikovati med določilom¹ našega obnašanja, določilom, ki ga zelo pogosto ne poznamo in ga tudi ne moremo spoznati, in pomenom, ki smo se ga naučili pripisovati temu obnašanju. Vendar nas vse, posebej pa liberalna psihologija, ki nas prežema (ne pozabimo tudi njenih številnih znanstvenih konstruktov), napeljuje, da pojma zamenjujemo in da pomene, ki jih imajo naša ravnanja v naših očeh, obravnavamo kot določila (na določen način kot »vzročne« dejavnike) teh ravnanj. Pokazalo se bo, da proizvajanje spoznanj, značilnih za demokratični tip izvajanja oblasti, izvira prav iz te zamenjave.

Zato se za začetek nekoliko pomudimo pri tem odločilnem razločku.

Zgodba o Pierru

Začnimo z neko zgodbo. Zgodbo o Pierru. Vabim bralca, naj se poskusi »postaviti v kožo« tega zelo simpatičnega junaka.

Pierre študira na filozofski fakulteti v Aix-en-Provence in se pripravlja na diplomo. Nekega dne leta 1986 proti peti popoldne po še posebej duhamornem predavanju zapusti univerzitetno stavbo. Seveda ne pozabi prižgati cigarete. Ko stopi skozi glavni vhod in se napoti proti ulici, se mu približa neznanec in mu z nasmehom na obrazu ponudi roko.

»Dober dan. Vidim, da ste kadilec …«

»Ja …«

»Vas smem vprašati, koliko cigaret pokadite na dan?«

»Odvisno … zavojček, včasih več včasih manj … Zakaj sprašujete?«

»Sem raziskovalec, psiholog, in prav zdaj delam pri raziskovalnem programu, ki zajema kadilce. Če sem natančnejši, lotil sem se študije o koncentraciji pri kadilcih. Bi želeli prostovoljno sodelovati pri tej študiji? Za vašo udeležbo sem vam pripravljen plačati 50 frankov.«

»Zakaj pa ne.«

»Glede na to, da vas to zanima, vas lepo prosim, da izpolnete tale prijavni obrazec. Tako bom dobil podatke in vas bom lahko poklical.«

Pierre izpolni obrazec in se podpiše.

Neznanec vloži obrazec v mapo. »Kmalu vas pokličem, da se dogovoriva za srečanje. Nasvidenje.«

In res, dva tedna pozneje neki večer Pierre dobi klic z univerze.

»Dober večer. Se me še spomnite? Strinjali ste se, da se udeležite moje raziskave o koncentraciji pri kadilcih, za kar sem vam obljubil 50 frankov. Kličem vas, da se dogovoriva za srečanje. Saj ste še vedno pripravljeni sodelovati?«

»Seveda.«

»Torej, takole je … imate koledar pri roki? V laboratorij bi morali priti dvakrat. Prvič proti koncu popoldneva, recimo okrog šestih, drugič pa naslednji dan okrog dvanajstih. Kdaj bi vam ustrezalo?«

Pierre se dogovori za ponedeljek in torek naslednji teden.

Točno ob šestih popoldne odpeljejo Pierra skupaj z dvema ali tremi študenti, ki so se morali zglasiti ob isti uri, v testno dvorano za socialno psihologijo. Pierre takoj prepozna neznanca, ki ga je pridobil za sodelovanje v raziskavi. Neznanec, ki se še vedno nasmiha, prosi udeležence, naj sedejo.

»Zahvaljujem se vam, ker ste točni. Razložil vam bom, kaj natančno boste morali narediti. Še prej pa vam moram povedati, da sem v veliki zadregi. Obljubil sem vam 50 frankov. Tega ne bom mogel izpolniti. Pravkar so nam iz finančne službe poslali stroga navodila … Proračun so nam zelo zmanjšali … Ne morem vam dati več kot 30 frankov. To bi vam rad povedal že takoj na začetku. Za to plačilo vas prosim, da opravite teste o koncentraciji. Trajajo pol ure. Jutri jih boste morali ponoviti. Tako bomo lahko preučili učinek 18-urne vzdržnosti od tobaka na koncentracijo«

Pierra in njegove kolege to, kar je povedal raziskovalec, zelo preseneti. »Vzdržnost, pravite?«

»Tako začudeni ste … Vas o tem nisem obvestil? Veste, pri teh raziskavah imamo opravka s toliko ljudmi … Včasih se morda zgodi, da na kakšno stvar pozabimo … Še en razlog več, da vas še enkrat spomnim, da se lahko popolnoma svobodno odločite, ali boste pri tej raziskavi sodelovali ali ne. Še vedno lahko odklonite, odločitev je povsem vaša …«

Raziskovalec na hitro prelista mapo, potem pa ponovi: »Glede tega vztrajam, odločitev je v vaših rokah. Prav nič vam ne bom zameril, če boste sodelovanje prekinili.«

Po daljši tišini nadaljuje:

»Ker ste se odločili, da ostanete, vam predlagam, da med izpolnjevanjem vprašalnika prižgete še zadnjo cigareto. Vprašalnik se ne nanaša neposredno na mojo raziskavo. Vodstvo našega oddelka želi zvedeti, zakaj ljudje privolijo v sodelovanje v raziskavah, ki jih opravljamo v laboratoriju. Potem vam bom razdelil teste o ugotavljanju koncentracije.«

Vprašalnik, ki ga dobijo Pierre in njegovi kolegi, je zelo kratek in preprost. Razdeliti morajo deset križcev med tri možne razloge za privolitev glede na to, v kolikšni meri so vplivali na odločitev, da bodo sodelovali v raziskavi, v kateri so se za 30 frankov pripravljeni za 18 ur vzdržati kajenja. Vprašalnik z navedenimi tremi razlogi je videti takole:

Spodaj so navedeni trije možni razlogi, ki so vas napeljali na to, da ste se odločili za sodelovanje v raziskavi o koncentraciji pri kadilcih. Morda so na vašo odločitev vplivali vsi trije razlogi ali pa le eden. Vpliv vsakega ovrednotite tako, da ga označite s križcem. Na voljo imate deset križcev. Tistega, ki ste ga dodelili enemu razlogu, ne morete podeliti drugemu.

– Poskus se mi zdi tako pomemben, da je vredno sodelovati.

– Glede na okoliščine nisem mogel odkloniti.

– To priložnost sem želel izkoristiti za to, da za 18 ur neham kaditi.

Upam, da se je bralec res vživel v kožo Pierra, predvsem pa, da je v njej vztrajal do konca. Kajti odgovoriti bo moral namesto njega, in to čim bolj resno. Koliko križcev je Pierre dodelil vsakemu izmed treh predlaganih razlogov?

Resnica o zgodbi o Pierru

Pierre torej ni bil edini, ki se je znašel v tem nezavidljivem položaju.² To je bila res eksperimentalna raziskava, vendar povsem drugačna od tiste, kakršno je pričakoval. Koncentracija pri kadilcih je bila očitno le pretveza. Bralec zdaj pozna potek raziskave v obeh eksperimentalnih skupinah. Prvo skupino, skupino »akterjev«, so sestavljale osebe, ki so morale ustreči enakim zahtevam in iti skozi enak postopek kot Pierre. V tej skupini sta bila najpomembnejša podatka število končnih privolitev (koliko oseb se je odločilo, da bo sodelovalo, potem ko so zelo pozno dobili oba potrebna podatka: 30 frankov in vzdržnost za 18 ur?) in razlogi, ki so jih udeleženci eksperimenta navajali za privolitev. Drugo skupino so sestavljali »opazovalci«. V eksperimentalni socialni psihologiji tako pravimo osebam, ki so, tako kot naš bralec, podrobno seznanjene z zgodbo »pravih« poskusnih oseb, kakršen je Pierre, in se morajo »postaviti v njihovo kožo«. Pri opazovalcih nas je zanimalo več stvari:

– koliko odstotkov akterjev bi bilo po njihovem mnenju pripravljenih sodelovati v poskusu,

– podobno kot Pierre, potem ko bi dobili vse potrebne podatke, s katerimi je bil seznanjen on,

– katere razloge bi pripisali akterjem za privolitev,

– ali bi po njihovem mnenju tudi sami privolili,

– če bi privolili tudi sami, kateri razlogi bi bili odločilni.

Na podlagi skupine akterjev imamo tako podatke o stopnji dejanske privolitve in razlogih, ki so jih navajali za to tisti, ki so privolili. Na podlagi skupine opazovalcev pa imamo tudi podatke o stopnji pričakovane privolitve, zase in za drugega, ter o razlogih za to pričakovano privolitev, še enkrat zase in za drugega. Preden bralec nadaljuje, ga pozivam, naj se vživi v vlogo opazovalca.

Preden navedem rezultate, bi rad posredoval podatek, ki nam bo služil za referenco. Nekoliko pred tem je poskus izvedel R.-V. Joule, vendar se ga je lotil povsem drugače. Študentom, ki jih je nagovoril (okoliščine so bile seveda enake tistim, v katerih se je znašel Pierre: pred vrati fakultete je nagovoril kadilce, ki so pokadili vsaj 15 cigaret na dan), je povedal, da je plačilo za udeležbo v raziskavi 30 frankov in da se bodo morali za 18 ur odpovedati kajenju. Ker jim je že na samem začetku posredoval vse podatke, je bil odstotek tistih, ki so bili pripravljeni sodelovati, zelo nizek – le okoli 5%.

V eksperimentalni skupini akterjev pa se je ta odstotek povzpel kar na 95%! Skratka, trdimo lahko, čeprav je to sklepanje statistično gledano le približno, da je mogoče s subtilno metodo, uporabljeno pri Pierru,³ doseči, da v sodelovanje privoli še približno 90% ljudi. Prav tako lahko trdimo, a tokrat precej natančneje, da sta dva izmed treh »razlogov«, ki so bili ponujeni osebam, da bi z njimi razložile svojo privolitev, preprosto neučinkovita. Da naj bi bil poskus pomemben ali da so osebe želele izkoristiti priložnost, da bi za nekaj ur nehale kaditi, sta razloga, ki sta seveda hvalevredna, toda če bi kot vzročna dejavnika resnično imela kakšno težo pri določanju obnašanja, bi morala prav tako delovati v skupini študentov, ki so vedeli vse že takoj na začetku. Vendar so ti študentje sodelovanje množično zavrnili kljub pomembnosti poskusa in kljub ponujeni priložnosti, da za nekaj ur prenehajo kaditi. Pričakovali bi torej, da se bodo naši akterji, kot je Pierre, odločili za drugi ponujeni razlog, ki poudarja vpliv okoliščin in iz strogo determinističnega vidika ni tako butast.

Toda temu ni bilo tako. Prav nasprotno, akterji, kakršen je bil Pierre, so ta, sicer tako tehten razlog gladko zanemarili v dobro preostalih dveh, posebej v dobro prvega, ki poudarja pomembnost poskusa. Neka podskupina akterjev, o kateri bom govoril pozneje (skupina »internalnih« akterjev), je drugemu razlogu (»okoliščine«) v povprečju pripisala celo manj kot en križec od desetih. Lahko bi trdili, da ni to prav nič posebnega: akterji, pa tudi kdorkoli drug, ki da kaj na svojo samopodobo, bi morda le s težavo priznali, da je mogoče z njimi manipulirati po mili volji in da se prepuščajo okoliščinam in situacijam. Le kdo bi si želel, da bi ga imeli za kmeta, ki ga po mili volji prestavljajo na šahovnici? Morda so torej naši akterji kljub vsemu globoko v sebi zelo dobro poznali pravi razlog za privolitev, pa ga javno niso želeli priznati, zato so bili pripravljeni, da bi si rešili ugled, navesti celo razloge, ki so popolnoma privlečeni za lase. Vendar se mi takšna razlaga ne zdi sprejemljiva. Na podlagi razgovorov, ki smo jih opravili po preizkusu, lahko sklepamo, da se naše poskusne osebe dejansko sploh niso zavedale manipulacije, v kateri so bile zgolj lutke. Toda na naš, v resnici bolj malo znanstven sklep nas navaja še nekaj drugega: ko so opazovalci navajali razloge, zakaj so se po njihovem mnenju akterji odrekli kajenju, niso pokazali bistveno več razsodnosti od akterjev. Drugemu razlogu, »okoliščinam«, so seveda namenih nekoliko več križcev (nekaj več kot dva v povprečju), toda ta razlog je tudi pri njih, tako kot pri akterjih, daleč zaostajal za drugima dvema. Tem opazovalcem pa ne moremo pripisati pristranskosti, s katero smo razložili odgovore akterjev. Sploh pa so, ko so navajali razloge, zaradi katerih bi, če bi se znašli na mestu akterjev, privolili in se odrekli tobaku, navajali enaka razloga kot akterji in so vlogo »okoliščin« popolnoma zanemarili.

Iz tega moramo izpeljati najpreprostejši sklep: naše poskusne osebe so se motile o dejanskih določilih, ki so napeljala študente, kot je Pierre, na to, da so se bili za 30 frankov pripravljeni za 18 ur odpovedati tobaku. To velja za akterje, ki so se morali v resnici odločiti za vzdržnost, vendar velja enako tudi za opazovalce, ki so si morah samo predstavljati, da so v situaciji, v kateri bi bilo treba sprejeti takšno odločitev.

Dostop do internih procesov

Med pogovorom sogovornika neredko prosimo, naj nam razloži, zakaj je naredil to ali ono ali kateri so bili razlogi, da je izrekel takšno ali drugačno sodbo. Zakaj si opustil željo, da bi se vpisal na filozofijo? Zakaj se ti gospa O. zdi tako privlačna? Zakaj ga nisi postavil pred vrata? Me prav zanima, kaj vidiš na njem! Takšnim stavkom pravimo preprosto »vzročna vprašanja«. Ponavadi želimo slišati odgovor, ki bi nas poučil o dejavnikih, ki so določili obnašanje ali sodbo našega sogovornika.

Kadar človek postavi vprašanja o vzrokih za določeno obnašanje ali določeno sodbo, predpostavlja, da lahko vprašana oseba, seveda če ni zaslepljena zaradi strasti ali norosti, pogleda vase, da dobi dostop do svojega sistema internih določil in pogleda, kaj se je tam dejansko dogajalo, ko je delovala ali sodila na določen način. Včasih so temu rekli introspekcija, mi pa bomo temu rekli predpostavka o neposrednem dostopu do internih procesov. Skladno s to predpostavko bi poštenjak moral samo pogledati vase, pa bi odkril vzroke (določila) psiholoških dogajanj, katerih akter je bil. Toda, ali se vam ne zgodi pogosto, da tisti, ki mu postavite takšno vzročno vprašanje, nanj odgovori z besedami: »Kako za vraga pa naj bi to vedel?« Ta odgovor se skoraj vedno nanaša na izjemna, zelo čudna dejanja, v katerih se skoraj ne prepoznamo (»Ampak zakaj, hudiča, sem mu šel odpret?«). V vsakdanjem življenju je večino časa tako, da se za hip ozremo vase in odkrijemo razloge, zakaj srno storili to ali ono in zakaj smo presodili tako in ne drugače. Večino časa to vemo, še preden sploh začnemo delovati ali soditi.

Danes številni socialni psihologi spodbijajo predpostavko o neposrednem dostopu do internih procesov, ki določajo naše presoje in naša ravnanja. Kljub temu pa se morajo zavedati povsem očitnega dejstva: ljudje odgovarjajo na postavljena vprašanja tako, da za svoje obnašanje in svojo sodbo radi navajajo vzroke ali razloge, in so pri tem prepričani, da na postavljeno vprašanje odgovarjajo pravilno in po resnici. Ali so potem ti socialni psihologi nori, ker niso opazili, s kakšno lahkoto pretanjena vsakdanja psihologija producira vzroke in razloge? Seveda ne. Če ljudje tako brez težav odgovarjajo na vzročna vprašanja, to ni zato, bodo trdih ti psihologi, ker bi imeli neposreden dostop do procesov, temveč zato, ker razpolagajo s »teorijami« ali pojmovanji o teh procesih, s teorijami, ki jih je dovolj »priklicati« in izgovoriti, da na vzročno vprašanje elegantno odgovorimo. Sprašujem vas, zakaj čutite do gospe 0. nedostojno nagnjenje. V resnici o tem ne veste nič, saj nimate dostopa do svojih internih procesov. Ko bi bilo treba ustvariti povezavo, je Bog počival. Vendar pa imate — nekje v prtljagi ali spominu — teoretično vednost, pridobljeno na podlagi prebranih knjig in pogovorov ob domačem ognjišču, razen če to niso bile televizijske serije — neko teoretično vednost, ki se nanaša na naslednjo stvar: razlogi, zaradi katerih se lahko normalen odrasel moški zaljubi v poročeno žensko. Na to temo bi bili sposobni napisati bolj ali manj razdelano disertacijo. Šli boste torej, prepričani, da gledate vase, po to teorijo. In res vam ponudi nekaj mogočih in sprejemljivih razlogov: šarmantnost, inteligentnost, omikanost, nekaj neopredeljivega, morda celo skrita stiska sodobne Penelope…

Priznajte, da imate pripravljenih kar nekaj odgovorov na vprašanje, ki sem vam ga postavil. In postrežete mi z njimi: »Mislim, da so me uročile te globoke žalostne oči in nejasne gospodinjske nespodobnosti psihološke narave, ki sem jih skrivoma uzrl, preden so umrli v tem pogledu.« In jaz, spraševalec, sem z odgovorom povsem zadovoljen. Ker sem pretanjen psiholog kot vi in torej poznam skoraj isto teorijo, lahko vaš odgovor le razglasim za pravilnega (»A to te je torej očaralo!«). Sploh bi pa kot dober opazovalec človeške narave na to vzročno vprašanje lahko odgovoril sam, če bi mi ga postavil sosed, preden sem ga postavil vam.

Toda koliko so vredne takšne teorije? Ali res pojasnjujejo določila naših ravnanj in sodb? Ali z drugimi besedami, ali so res umirajoči valovi v očeh gospe O. določili privlačnost, ki vas žene v prešuštvo? Bi se stvari odvile drugače, če ne bi bilo takšnih oči? Omenjeni socialni psihologi, na katere se sklicujem,⁴ bodo verjetno trdili, da funkcija teh teorij ni nekaj pojasnjevati. Njihova funkcija je prej estetska kot opisna: pomembno je predvsem to, da so lepe.

Vrnimo se k zgodbi o Pierru. Primerjava med kontrolno skupino (ta je že na začetku dobila vse podatke), v kateri je le 5% oseb privolilo v vzdržnost, in skupino akterjev, v kateri je bilo kar 95% oseb pripravljenih na vzdržnost, kaže, da moramo, gledano s strogo determinističnega stališča, poglavitni vzrok za privolitev iskati v tem, kar razlikuje obe skupini, namreč zgolj v prirejanju okoliščin, ki jih je določil raziskovalec. Pierre nima dostopa do procesov, v katerih se udejanja takšen determinizem. In ko dobi vzročno vprašanje: »Ampak zakaj ste vendar privolili?« dejansko odgovarja, podobno kot opazovalci, na tole teoretično vprašanje: »Zakaj normalen posameznik privoli, da se bo za majhen denar udeležil poskusa, v katerem se bo moral skoraj 24 ur vzdržati kajenja?« in se pri tem identificira z normalnim posameznikom. Zato ima njegov odgovor nekaj prav presenetljivih značilnosti:

– Ujema se z odgovorom, ki bi ga lahko navedel vsak opazovalec človeške narave, pretanjen psiholog. Ko so bili naši opazovalci zaprošeni, naj razložijo, zakaj je Pierre privolil, so dejansko ponudili razloge, ki so se prav malo razlikovali od tistih, ki jih je ponudil sam.⁵

– Nanj obnašanje kot takšno torej ni vplivalo. To je precej begajoča posledica prej prikazanega pojmovanja. Dejstvo, da delujemo ali sodimo mi sami, ne spremeni ali le neznatno spremeni odgovor na vzročno vprašanje. Teorije, s katerimi si pomagamo pri odgovarjanju, so javne in nanje naše obnašanje in naše sodbe, vsaj v vsakdanjem teku stvari, dejansko le malo vplivajo.

– In še lep je. S tem hočem reči, da Pierrov odgovor še zdaleč ne ustvarja le podobe o njem — podobe, iz katere se pošteno norčujejo opazovalci, ko na zahtevo, naj se postavijo na njegovo mesto, odgovarjajo kot on — temveč da konstruira, se opira in posreduje neko pojmovanje človeka in njegovega odločanja, ki je lepo in izrazito liberalno, saj gre za pojmovanje razsvetljenega odločevalca. V odločitvi normalnega človeka, da se vzdrži kajenja, ni nič v nasprotju z našimi liberalnimi ideali,⁶ če prej presodimo, da bi izkušnja zaradi svoje znanstvene pomembnosti opravičevala takšno vzdržnost, ali če prej pomislimo, da je treba priložnost izkoristiti, da bi bolje spoznali samega sebe, ko srno soočeni z mučno, a kratkotrajno vzdržnostjo.

Brez težav si predstavljam Pierra, kako nekega večera pri sebi doma lošči pomen, ki ga ima v njegovih očeh njegovo ravnanje. Njegova punca mu ponudi cigareto. »Ne, hvala,« ji reče, »odločil sem se, da bom sodeloval v neki precej nenavadni raziskavi. Gre za psihološki poskus … Zanimalo me je, kaj je znanstvena eksperimentalna psihologija … Poleg tega mi pa to ustreza, saj bom tako vedel, kako se obnašam, če ne kadim … Le kdo bi zapravil takšno priložnost? Upam, da ne bom preveč neznosen …«

Določilo proti pomenu obnašanja

Zgodba o Pierru nas torej uči, da je z vidika znanstvene obravnave človekovega obnašanja pomembno razločevati dve vrsti pojavov. Če ju analiziramo, se pokaže, da sta med seboj zelo različni, pa čeprav obe izhajata iz nekoliko nejasnega pojma »vzroki ali razlogi obnašanja«.

Najprej se ustavimo pri določilu obnašanja. Nimam niti časa niti želje, da bi se zapletel v strogo epistemološko razpravo. Verjetno bo dovolj, če bralec, ki mi je pripravljen še malo slediti, sprejme, da pojem »določilo« izhaja iz analize vzročnosti in se v deskriptivnih vedah opira na načelo kovariance. Neki dejavnik (neki vzrok) je določujoč, če njegove variacije potegnejo za sabo razumljive variacije opazovanega pojava. Če ugotovimo, da variacije nekega danega dejavnika (na primer navzočnost oziroma odsotnost nekega posebnega načina naslavljanja nekega subjekta, ki ga nekaj prosimo) sistematično potegnejo za sabo variacije obnašanja (na primer privolitev oziroma odklonitev prošnje, tako kot v zgodbi o Pierru), lahko upravičeno rečemo, da ta dejavnik (v eksperimentalnem jeziku bi rekli neodvisna spremenljivka) določa opazovano ravnanje (tako imenovano odvisno spremenljivko). Eksperimentalne deskriptivne znanosti ponujajo teorije o teh kovariancah. Temu, da so pomembni segmenti človekovega obnašanja lahko predmet takšne opisne analize, danes ugovarjajo le Bog, hudič in nevedneži.⁷ Vendar moramo priznati, da je ta ugovor toliko lažji, ker imajo ljudje, tudi če so psihologi, le redko dostop do določil svojega obnašanja in svojih sodb. Kar pa še ne pomeni, da, kot smo pravkar videli, ne odgovarjajo na vzročna vprašanja, ki jim jih postavimo.

Kajti obstaja tudi precej laže dosegljiv in celo privlačen pomen ali smisel, ki ga ljudje pripisujejo svojemu obnašanju, vrednost, ki mu jo dodeljujejo v skladu s svojim pojmovanjem stvari in sebe: gre za razloge, ki jih najdejo za svoje ravnanje, cilje, ki jih želijo zavestno ali nezavedno doseči, priznane ali nepriznane cilje, ki si jih zelo prizadevajo uresničiti. Kot smo pravkar videli, ta pomen ni nujno sočasen z dejanjem; pokaže ali razkrije se nam lahko šele naknadno. Lahko je celo predmet pretanjene analize, ki sama ali ob pomoči prijatelja ali strokovnjaka razkrije prepričljive, toda hkrati in predvsem družbeno sprejemljive pomene. Kaj bi se zgodilo s književnostjo in avtorskim filmom brez nenehnega zatekanja k pomenu obnašanja? Kako bi lahko naši novinarji in animatorji izpričevali svoje veliko razumevanje moških in žensk? Pomen obnašanja se tako opira na te javne teorije, v katerih radi iščemo določila, čeprav dejansko ponujajo predvsem opravičila, možne načine racionalizacije, skratka nekaj, iz česar lahko konstruiramo pomen ali vrednost obnašanja. Dejstvo je, da ta nenadoma odkrita Pierrova želja po sodelovanju v nekem po vsej verjetnosti zanimivem znanstvenem poskusu ali po nekajurni vzdržnosti daje njegovi privolitvi pomen, ki je zanj, za njegovo samopodobo, za pogovore z drugimi o njegovem obnašanju vsaj tako, če ne še pomembnejši, kot poznavanje določila te privolitve (to določilo bi mu lahko pojasnili z argumentom, da je privolitev delno pogojena s skrbno izbranim zaporedjem okoliščin, ki se imenuje tehnika vžig-izvršeno dejstvo). Vendar pa v primeru, s katerim se ukvarjamo, ni gotovo, da bi Pierre sprejel to analizo svojega obnašanja. Mogoče bi ga celo ogorčila in bi odkrito napadel našo etiko.

Več mojih kolegov, tako psihologov kot psihosociologov in celo socialnih psihologov, zagovarja — ne da bi zares razpravljali o gornjem razlikovanju — plemenito pojmovanje človekove samodoločitve, kot da tega razlikovanja sploh ne bi bilo. Pomen torej dosledno zamenjujejo z določilom (obratno se dogaja, kolikor vem, le pri obravnavi zelo specifičnih teoretskih vprašanj). Podobno je s številnimi teoretiki delovanja (kot pravijo nekateri: »ciljno naravnanega delovanja«) ali z večino praktikov (psihoanalitikov, psihosociologov), ki so že načeloma nesposobni razkriti določila ravnanj.⁸ Sam ne dvomim, da se lahko v določenih razmerah določilo in pomen srečata, celo empirično sovpadeta. Kljub temu pa nam zgodba o Pierru, ki lepo ponazarja korpus teoretične eksperimentalne socialne psihologije, kaže, da teh dveh pojavov zaradi njunega morebitnega sovpadanja ne smemo imeti za identična.

Poskusimo zdaj odstraniti nekaj sicer udobnih idej, ki pa bi nas lahko privedle do velikih nesporazumov. Razlikovanje, ki sem ga predstavil, zame ni vrednostno razlikovanje, ki bi »resnici« postavilo nasproti zmoto, dokazanemu ali dokazljivemu pa sanjarsko ali onanijsko fantaziranje brez družbene učinkovitosti. Nasproti postavlja dve vrsti pojavov, pri čemer obe izhajata iz različnih procesov spoznavanja. Če je eden izmed teh procesov podoben znanstvenemu postopku, drugi zato še ni brez pravil, nujnosti in uporabnosti. To bo postalo očitno v naslednjem poglavju: ne gojim kulta deskriptivne Znanosti. Kar zadeva človeške in družbene odnose, si z njo danes ne moremo dosti pomagati. In to bo trajalo tako dolgo, dokler bomo, čeprav prenašamo tehnike (na primer »novačenja«), zavračali že sam koncept tehnologije na področju človeških in družbenih odnosov. Prav tako sem prepričan, da so za urejanje naših odnosov in morda celo za zadovoljstvo, ki ga imamo v njih, pomembni drugačni registri vednosti kot znanstvena vednost, vednosti, o katerih bi se zaman spraševali, ali so resnične ali lažne, saj niso bile kognitivno izdelane za to, da bi jih bilo mogoče soditi s tem merilom. Kaj bi si mislili o nekom, ki odvrže žlico z izgovorom, da ne reže tako dobro kot nož? Na človekovo obnašanje zelo pogosto vplivajo nejasna določila, zaradi katerih se to, kar bi scientističen dogmatizem poimenoval »napake«, spremeni v pristne empirične resničnosti⁹ — preprosto zato, ker jih imamo za resnične — ki bodo morda oblikovale prihodnja določila. Pomen obnašanja je torej nujno družbeno dejstvo prve vrste. Celo tako pomembno je, da lahko podvomimo, da bi bilo na neki način prepuščeno naključjem odkrivanja sebe, tudi če bi to vodil kak slaven akademski strokovnjak. Dejstvo, da so teorije, ki sem jih omenil ob zgodbi o Pierru, razširjene in javne, dobro ponazarja, da je pomen obnašanja povezan z družbeno produkcijo spoznanj in ga ne moremo obravnavati kot idiosinkrazično sanjarijo, ki zadovoljuje le našo gorečo željo po ustvarjanju naše samopodobe. Iz tega sledi:

– Prav zato, ker ne gojimo kulta znanosti, se lahko upremo skušnjavi, da bi znanost imeli za edino obliko modrosti ali edini korpus spoznanj, ki bi lahko postal predmet določenega konsenza. Ostajam zvest tradicionalni definiciji znanosti kot vednosti, ustvarjeni po specifičnih pravilih družbenega odnosa opazovanja. Namen te vednosti je predlagati teorije kovarianc med dejavniki, preverjenih ali modaliziranih kovarianc, merljivih po merilu vrednosti resnice in s tehnikami potrditve ali razveljavitve hipotez, ki so tradicionalno povezane s tem merilom.

– Pripisovati velik družbeni vpliv pomenu obnašanja ne pomeni, da je treba ta pomen zamenjati z določilom obnašanja, če je to obnašanje določeno kot v Pierrovem primeru. Tu moramo spet najti korenine, ki jih težnje po »koncu ideologij« na srečo še niso povsem izbrisale,¹⁰ in reči, da bi moral socialni psiholog z ideološko analizo družbenega delovanja odkrivati pomene, ki jih družba postavlja na mesto nekaterih določil. Takšne analize se bomo lotili v naslednjih poglavjih, ko bomo razpravljali o »liberalnih« pomenih našega obnašanja, pomenih, ki jih imamo zaradi demokratičnega izvajanja oblasti in podelitve svobodne izbire za pristna določila.

Drugi del
Prvo poglavje

Prisilna podreditev

Zgodba o malem Pierru

Mali Pierre hodi v četrti razred osnovne šole v Tullinsu v pokrajini Isere. Kot njegovim prijateljem je tudi njemu včasih šola všeč, vendar pa ima neskončno raje počitnice. Pred nekaj tedni so med učenci njegove šole izvedli anketo in tedaj je dal vedeti, da so po njegovem mnenju poletne počitnice veliko prekratke. Ob tej priložnosti so ga prosili, naj na lestvici od 0 do 23 ovrednoti stavek: »Poletne počitnice so veliko predolge, treba bi jih bilo skrajšati.« Naredil je križec prav blizu ničle, med številkama 4 in 5, da bi pokazal svoje nestrinjanje s tako noro trditvijo.

Nekega aprilskega dne leta 1988 v četrti razred vstopi neznana ženska. V dogovoru z učiteljem povabi učence, naj sodelujejo v pomembni anketi za ministrstvo za prosti čas in počitnice. Eden za drugim ji morajo slediti v prostor, ki ji ga je namenil ravnatelj.

Čez nekaj dni pride na vrsto mali Pierre. Gospa je sicer prijazna, vendar zbuja videz, da je stroga in da z njo ni šale. Najprej ga spomni, da dela za ministrstvo in da bi rada izvedela, kaj mislijo otroci njegove starosti o nekaterih problemih, na primer o dolžini počitnic. Pove mu, da dela po metodi, ki je dala zelo dobre rezultate: otroke prosi, da napišejo pismo ministru, v katerem morajo zagovarjati določeno stališče. Tudi od malega Pierra pričakuje, da bo ministru napisal pismo, v katerem mu bo s tehtnimi razlogi utemeljil, da so poletne počitnice veliko predolge in da bi veljalo resno razmisliti o tem, da bi jih enkrat za vselej skrajšali. Še prej pa mu pove, da minister vztraja, da takšna pisma učenci lahko napišejo samo prostovoljno, in da je torej le od malega Pierra odvisno, ali ji je pripravljen pomagati pri tem delu ali ne.

Mali Pierre privoli in ostane. Gospa mu pokaže nekaj razlogov, ki so jih navedli drugi učenci, s katerimi se je že srečala. On jih pozorno prebere, potem pa se pridno loti pisanja. Približno četrt ure mu vzame, da napiše pismo z repom in glavo, vendar je gospa z njegovim delom videti zadovoljna. Zdaj ga vpraša, kakšno je njegovo osebno mnenje o problemu poletnih počitnic (kaj zares misli o tem), in ga prosi, da s številko od 0 do 23 ovrednoti stavek: »Poletne počitnice so veliko predolge, treba bi jih bilo skrajšati.« Mali Pierre naredi križec pri številki 11. Ta stavek kljub vsemu le ni tako butast.

Življenje gre naprej. Mesec dni pozneje v šolo spet pride ista gospa. Še vedno ima polne roke dela z anketami za ministrstvo za prosti čas in počitnice. Mali Pierre mora spet izraziti svoje osebno mnenje o problemu poletnih počitnic, tako da ovrednoti isti stavek. Tokrat naredi križec pri številki 10.

Zgodba o malem Pierru¹¹ nas veliko nauči o posledicah, ki jih imajo na naša prepričanja in vrednotenja nekatera ravnanja, v katera privolimo le zato, ker nas za to prosi nekdo, ki je obdarjen s trohico avtoritete. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Gospa, ki jo je predstavil učitelj, je prišla na šolo prosit malega Pierra, da naredi nekaj, kar je v nasprotju z njegovim osebnim prepričanjem. Če bi sam od sebe pisal ministru, lahko stavimo, da bi zagovarjal idejo, da počitnic prav gotovo ni treba skrajšati. Gospa pa ga je prosila, naj naredi prav nasprotno. Vendar ga v to sploh ni silila: nasprotno, vztrajala je, da je svoboden in da je odločitev njegova. Kljub temu je privolil. In zdi se, da je bilo to dovolj, da je trajno spremenil svoje osebno prepričanje.

Mali Serge je doživel nekaj zelo podobnega. Kot njegov prijatelj Pierre ima počitnice zelo rad in se mu nasploh zdijo prekratke. Kot njegov prijatelj je moral slediti gospe in napisati pismo ministru, v katerem ga je prepričeval, naj jih še bolj skrajša. Drobna razlika: gospa mu ni rekla, tako kot je rekla malemu Pierru, da minister želi, da učenci pisma napišejo prostovoljno, in da je le od njega, malega Sergea, odvisno, ali ji bo pomagal ali ne. Če primerjamo kakovost, njegovo besedilo ni bilo nič slabše od besedila malega Pierra. Bilo je prav tako urejeno in prepričljivo. Gospa je bila zadovoljna. Toda mali Serge še vedno vztraja, da so počitnice veliko prekratke. Na lestvici od 0 do 23 naredi križec pri številki 5.

Situacije prisilne podreditve

Racionalizacija

Zgodba o dveh iserskih učencih velja za klasiko eksperimentalne socialne psihologije. To je zgodba o tako imenovani prisilni podreditvi; ime je dobila po sloviti značilni eksperimentalni situaciji (danes bi temu raje rekli: eksperimentalna paradigma), v kateri se je proslavila teorija, ki je danes brez resne tekmice: teorija kognitivne disonance.¹² V tej situaciji morajo odrasli subjekti ali otroci izpolniti eksperimentatorjevo prošnjo in narediti nasprotno od tega, kar bi naredili spontano, če bi upoštevali svoja prepričanja ali motivacije. Tako morajo opravljati zelo enolične naloge (na primer prepisovati telefonski imenik), jesti odvratne jedi (na primer pečene kobilice ali deževnike), se odpovedovati pijači, hrani ali cigaretam, se upirati peklenskim skušnjavam, zagovarjati tezo, nasprotno njihovim prepričanjem (na primer o prednostih drastičnega in takojšnjega povečanja pravic do vpisa na univerze), pošiljati bolj ali manj boleče električne šoke povsem nedolžni žrtvi, brez vzroka zmerjati vrstnika ipd. Včasih morajo celo javno razglašati, da so ničvredneži, potencialni LMPP (ljudje, morda priučljivi za pomočnike). Eksperimentatorji preučujejo spremembe interne psihološke spremenljivke, njihovega prepričanja ali motivacije, zaradi katere bi spontano počeli nasprotno od tega, za kar so bili zaprošeni. Vrnimo se za hip k zgodbi o malem Pierru: gospa (v resnici eksperimentatorka: Christiane Pavin) ga je prosila, naj napiše pismo ministru, v katerem bo zagovarjal stališče, za katero je vedela, da je v nasprotju z njegovim osebnim prepričanjem; potem je preučila spremembe tega prepričanja.

Ali na podlagi teh različnih situacij lahko sklepamo na zanesljiv učinek, ki bi bil učinek prisilne podreditve? Ne le, da lahko, reči moramo celo, da je to eden izmed najzanesljivejših¹³ učinkov v vsej deskriptivni psihologiji (hočem reči: znanstveni). Opazimo lahko, da v določenih okoliščinah subjekti prilagodijo svoja predhodna prepričanja ali motivacije tako, da so skladnejša z dejanjem, v katerega so privolili, ali tako, da bi njihova prepričanja ali motivacije lahko povzročila takšno dejanje. Tako mali Pierre, ki privoli v zagovor stališča, nasprotnega svojemu začetnemu prepričanju, to prepričanje potem spremeni tako, da je skladnejše z njegovim obnašanjem. Tako študentje, ki so privolili, da bodo jedli pečene kobilice ali deževnike, odkrijejo, da to niso tako odurne jedi, kot so predvidevali; navajajo celo ekonomske argumente v prid tezi, da bi bilo pametno navaditi revne na uživanje kobilic ali deževnikov, saj so ti zelo bogati z beljakovinami. Tako tudi posamezniki, ki so privolili v kaznovanje učenca za napake z bolečimi električnimi šoki, na koncu ugotovijo, da ta učenec nikakor ni dovolj zrel in da ni preveč zanimiva oseba; z njim se prav gotovo ne bi spoprijateljili. Kar pa zadeva tiste, ki so se bili pripravljeni odreči pijači: ne le, da manj občutijo žejo, pač pa tudi spijejo manj tekočine, ko končno lahko pijejo. Podobne primere bi lahko naštevali v nedogled: vsi kažejo, da subjekti, postavljeni v situacijo prisilne podreditve, v določenih okoliščinah na koncu prevzamejo nova prepričanja ali pa prilagodijo svoje motivacije tako, da so skladnejše z njihovim obnašanjem. Robert-Vincent Joule in jaz sva ta učinek opredelila kot učinek racionalizacije obnašanja, ki je bilo v trenutku privolitve sporno, medtem ko racionalizaciji nazadnje sledi, da prikaže to obnašanje kot manj sporno, kot je bilo z vidika predhodnih prepričanj ali motivacij.¹⁴

Na voljo imamo dovolj dobre teoretske razloge in številne eksperimentalne rezultate, da lahko rečemo, da ta učinek prisilne podreditve ni posledica procesa samoprepričevanja. Lahko bi namreč mislili: če mali Pierre na koncu ugotovi, da počitnice le niso tako kratke, kot je mislil, preden je ugodil zahtevam gospe, potem je to zato, ker je znal najti argumente, ki opravičujejo njegovo novo prepričanje, in ker so ga ti novi argumenti vsaj nekoliko prepričali. Ko je mali Pierre odkril razloge za skrajšanje poletnih počitnic, bi se lahko na določen način samoprepričal v smiselnost vsebine pisma, ki ga je ravno pisal. Prav lahko bi tudi mislili, da je subjekt, ki je privolil, da zaradi eksperimenta preživi večer brez cigaret, in je dejansko več ur zdržal brez kajenja, lahko morda ugotovil, da vzdržnost konec koncev le ni tako nevzdržna, kot je predvideval. To razlago učinkov prisilne podreditve so ob koncu petdesetih let podali povsem resni znanstveniki. Danes vemo, da je napačna, čeprav se je nekateri poskusni subjekti oklenejo, ko so na koncu poskusa obveščeni o pomenu in rezultatu raziskave. Kajti takšna razlaga bi nas navsezadnje pripeljala do racionalnosti in ne do racionalizacije. Je še kaj bolj racionalnega kot posameznik, ki privoli — pa čeprav le zato, da bi ugodil raziskovalcu (če seveda ve, da gre za raziskovalca, to pa ni vselej) — da bo naredil nasprotno od tega, kar bi naredil spontano, in v svojem dejanju odkrije tehtne razloge za spremembo svojih predhodnih prepričanj ali motivacij? Zakaj lahko tako samozavestno zatrdim, da je ta razlaga napačna? Preprosto zato, ker za opazovanje tega učinka storitev dejansko sploh ni nujna. Sprememba prepričanja ali motivacije, zaradi katerega bi moral subjekt narediti nasprotno od tistega, v kar privoli, v zelo številnih primerih nastopi, še preden stori tisto, kar se pričakuje od njega. Torej še preden začne svoj prepričevalni diskurz ali zaužije odvratnega deževnika, ki se še vedno slini v kozarcu. Na voljo imamo teoretske razloge — preveč bi se zamudil, če bi jih hotel predstaviti — ki govorijo v prid tej misli: ko bi bil mali Pierre res dovzeten za težo argumentov, ki jih odkrije med pisanjem ministru, bi občutil manjšo potrebo po spreminjanju svojega predhodnega prepričanja..¹⁵ Bralec mora torej opustiti to udobno razlago učinka prisilne podreditve.

Kako ga potem lahko pojasnimo? Tu moram parafrazirati teorijo kognitivne disonance z besedami, da je v situacijah prisilne podreditve za opaženi učinek prav zares odgovorna sporna narava dejanja. Mali Pierre ima nekje v glavi ali spominu znanja in vrednotenja, na podlagi katerih bi naredil ravno nasprotno od tistega, kar bo naredil, in zaradi katerih je njegovo dejanje sporno. Vendar s takšno nekonsistentnostjo ne more živeti. Izvedba spornega dejanja ga spravi v stanje napetosti, ki, čeprav je manj živo, izrazito spominja na stanje, ko občuti lakoto ali žejo ali ko je vznemirjen zaradi kake mučne scene. To stanje napetosti je Festinger poimenoval stanje disonance.¹⁶ Da bi se mali Pierre izkopal iz njega, mora spremeniti svoja znanja in vrednotenja, ki jih ima v glavi ali spominu. Tedaj se sproži psihološki proces, ki ga Festinger razume kot zmanjšanje disonance in mi kot proces racionalizacije. Zaradi tega procesa je obnašanje na koncu manj sporno in pridobi neko vrednost, ki postane osebna. Zaradi njega se to obnašanje tudi ne kaže več kot posledica čiste podreditve: mali Pierre ima zdaj v glavi svoja opravičila (neodvisna od zahtev gospe) za to, da je naredil, kar je naredil.

Paradoksna podelitev svobode

V prejšnjem odstavku sem rekel, da je učinek prisilne podreditve dosežen le, če so izpolnjeni določeni pogoji. Ti pogoji so bolj ali manj znani in bi jih lahko povzeli z eno besedo: nujno je, da eksperimentator subjekt angažira v tok dejanj, za katerega mu ga uspe pridobiti. Nesporno je bil mali Pierre angažiran v to, da napiše pismo ministru za prosti čas in počitnice. Poglejmo si, kako se je to zgodilo.

Koncept angažiranosti je po mojem mnenju eden najlepših, kar so si jih kdaj izmislili socialni psihologi. Žal pa se pomen, ki mu ga pripisujejo, nekoliko razlikuje od pomena, ki ga ima beseda v vsakdanji govorici.¹⁷ Prva razlika izhaja iz dejstva, da angažiranost, kot jo razumemo mi, ne označuje osebe kot v vsakdanji govorici, temveč odnos, ki ga ima oseba do nekega obnašanja ali dogajanja. Tako ne borno rekli: mali Pierre je »angažiran« otrok, kot bi rekli o posamezniku, ki ima mnenja in jih rad zagovarja, še posebej če je pri tem militanten. Rekli bomo raje: mali Pierre je angažiran v to dejanje. Angažirani torej nismo zaradi mnenj ali prepričanj. Druga razlika izhaja iz dejstva, da socialni psihologi pri svoji uporabi tega koncepta vire angažiranja skoraj sistematično postavljajo v okolje dejanja, ki ga stori neka oseba, ne pa v samo angažirano osebo. Drugi ali okoliščine so tisti, ki nas angažirajo v naša dejanja, medtem ko nas vsakdanja govorica napeljuje na misel, da se zavestno angažiramo sami. Vzemimo primer malega Pierra. Gospa izrazi prošnjo ali izvede pritisk: želi, da mali Pierre napiše pismo ministru, in očitno je, da to od njega tudi pričakuje. Vendar pa to prošnjo pospremi s podelitvijo svobode. Minister želi le pisma prostovoljcev in od malega Pierra je odvisno, ali ji bo pomagal ali ne. Danes vemo, da so takšne podelitve svobode zelo močni dejavniki angažiranosti: mali Pierre prav gotovo ne bi bil angažiran, če mu gospa ne bi povedala, da je pri odločitvi svoboden, kot je to »pozabila« povedati malemu Sergeu. Tu je torej neka druga oseba (namreč tista, ki izreče prošnjo ali izvede pritisk) tista, ki je s podelitvijo svobode »angažirala« malega Pierra. Prav tako pa bi ga lahko »angažirale« tudi okoliščine, še posebej če bi moral zaradi njih storiti kako javno dejanje pred vrstniki.

Toda vrnimo se k podelitvi svobode. Kaj je v sistemu demokratične oblasti, ki ima dojenčke za osebnosti, kaj šele malega Pierra, ki ni več dojenček, bolj naravnega, boste rekli, kot odreči se siljenju majhnega otroka iz laične šole, naj v pismu ministra prosi za sprejetje ukrepa, ki je v nasprotju z njegovimi pojmovanji? Podelitev svobode, s katero postreže gospa, ni nič drugega kot potrditev temeljne vrednote družbe našega tipa in se nam morda zdi nekaj samoumevnega. Verjetno bi se vam prav nasprotje (surov ukaz, ki bi izražal avtoritarni odnos) zdelo odbijajoče in povsem sprto z našimi vrednotami. Dobro, vendar bi nas morali vsaj dve dejstvi, ki sta danes empirično dokazani, napeljati na misel, da ta podelitev svobode ni tako naravna in tako skladna z našimi vrednotami, kot se zdi na prvi pogled.

Podelitev svobode ne povleče za sabo zavrnitve

Prvo izmed teh dejstev je med mojimi kolegi sprožilo kar nekaj polemik o natančnem ideološkem ali eksistencialnem pomenu, ki bi mu ga morali pripisati. Že približno pol stoletja potekajo poskusi, v katerih se je na stotine subjektov znašlo v situaciji prisilne podreditve in jim je bila podeljena svoboda. Vendar ni bilo nikoli ugotovljeno, da bi podelitev svobode kogarkoli spodbujala k temu, da bi eksperimentatorjevo prošnjo odklonil. Pri tej, strinjam se, brutalni izjavi se opiram na dejstvo, da subjekti, ki jim je eksperimentator podelil svobodo, pri zavračanju spornega in včasih zelo spornega dejanja, ki ga raziskovalec pričakuje od njih, niso nikoli številčnejši kot tisti, ki jim svoboda ni bila podeljena. V resnici so zavrnitve v obeh primerih izjemne.

Neka raziskava, ki je danes že stara, saj izhaja iz leta 1964, je v tem pogledu zelo nazorna.¹⁸ Subjekti so ameriški študentje, torej potencialni LZVSP (ljudje, zagotovo vredni spoštovanja in plačila). V okviru domnevne mnenjske ankete so vprašani, kaj mislijo o prizadevanju bolečin ljudem, ki so ga za znanstvene potrebe vpeljali v raziskave. Seveda so množično proti. Znanost se mora podrediti temeljnim zahtevam morale. Večina med njimi misli, da ne bi nikoli privolila v trpinčenje nekoga v eksperimentalne namene. Nekaj tednov pozneje isti študentje sodelujejo v poskusu. V njem so vloge izžrebane: ker so izžrebani za vlogo učitelja (žrebanje je seveda ponarejeno), morajo pošiljati električne šoke z napetostjo 100 voltov vrstniku (pravzaprav eksperimentatorjevemu sodelavcu, ki bo odigral vlogo učenca, ki se pri učenju moti). Da bi jim pokazal, kako siloviti so šoki s toliko volti, jim eksperimentator pošlje šok 40 voltov, torej približno dvakrat šibkejšega, a kljub temu že bolečega. Nato se ustvarita dve eksperimentalni situaciji: v eni (zajema 50% subjektov) raziskovalec subjektom slovesno podeli svobodo (»Razumel bi, če ne bi želeli storiti tega, kar vas prosim, odločitev je vaša …«). V drugi eksperimentalni situaciji ne reče ničesar, pač pa le prosi subjekte, naj zasedejo svoja mesta. V obeh eksperimentalnih situacijah je število subjektov, ki sprejmejo predpisano vlogo, enako. Čeprav jim je bila podeljena svoboda, so študentje, ki so prej zatrjevali, da ne bodo nikoli sodelovali v takšnem scenariju, zdaj privolili v predpisano vlogo. Bralec se bo morda vprašal, ali so to res isti študentje. Na prvi pogled, vsaj če gledamo poimensko udeležbo, je odgovor pritrdilen. Toda kmalu bom argumentiral v prid ideji, da je iluzorno (čeprav zelo liberalno) misliti, da se v isti človeški koži nujno odvija isto psihično dogajanje, ko je človek postavljen v dve tako različni situaciji, v katerih mora enkrat izraziti svoje mnenje v okviru ankete in se drugič podrediti (čeprav svobodno) neki avtoriteti.

Tako posameznikov, ki jim je bila podeljena svoboda, ni nič manj (moral bi reči: niso nič manj enoglasni) kot tistih, ki jim svoboda ni bila podeljena, ko pišejo disertacije v prid tezam, nasprotnim svojim prepričanjem, se odpovedujejo pijači, prepisujejo telefonski imenik, lažejo vrstnikom, se nekaznovano sadistično izživljajo nad njimi … Podelitev svobode ni imela nobenega vpliva na obnašanje malega Pierra. Mar to pomeni, da podelitev svobode nima nobenih posledic, da eksperimentator izreka te besede zgolj z namenom, da bi pokazal odličnost svojih vrednot, ne da bi bilo to v resnici pomembno?

Podelitev svobode je pogoj racionalizacije

Seveda ne. Lahko bi celo rekli, da je podelitev svobode ključnega pomena, saj je za sprožitev racionalizacije spornih ravnanj nepogrešljiva. In prav zato potrebujemo koncept angažiranosti. Podelitev svobode ne vpliva na obnašanje posameznika, saj se bo na vsak način podredil, zato pa ga angažira v njegovo podreditev. Res je mali Serge (ki mu svoboda ni bila podeljena) tako kot njegov prijatelj mali Pierre (ki mu je bila svoboda podeljena) privolil, da naredi, za kar ga je prosila gospa, a svojega mnenja o poletnih počitnicah ni spremenil. Še vedno se mu zdijo prekratke. Mali Serge ni bil angažiran.

Tudi to je nauk eksperimentalne socialne psihologije, ki mu je težko oporekati, kajti raziskave, pri katerih so subjekte, ki jim je bila podeljena svoboda, uspešno ločili od tistih, ki jim svoboda ni bila podeljena, so resnično številne. In vse kažejo, da subjekti, ki jim je bila podeljena svoboda, racionalizirajo, medtem kot subjekti, ki jim ni bila podeljena, ne racionalizirajo (ali skoraj ne racionalizirajo). Kar težko nam je priznati, da ima tako trivialen stavek, kot je »seveda vam ni treba storiti, za kar vas prosim, odločitev je vaša«, lahko tako sistematične učinke na prepričanja, učinke, ki so s kvantitativnega vidika pogosto zelo pomembni in včasih celo trajni. To dejstvo lahko sprejmemo le, če priznamo na eni strani pomembnost posameznikove angažiranosti v svoja dejanja in na drugi zunanji izvor te angažiranosti (ta je v situaciji prisilne podreditve povezana z eksperimentatorjevimi izjavami). Edino angažirani subjekti racionalizirajo svoje obnašanje in njihova angažiranost je navsezadnje odvisna le od malo stvari, saj zadostuje že to, da jim podeli svobodo nekdo, ki ima vlogo tistega, ki naj bi se mu podredili, kar tudi naredijo.

Paradoksi

Tako odkrijemo, v kolikšni meri je podelitev svobode pravzaprav protisloven dogodek. Prvič, zadeva domnevno svobodne ljudi, ki imajo svobodo za temeljno vrednoto, v imenu katere so se pripravljeni bojevati, morda celo umreti. A zdi se, da so ti isti ljudje bolj malo pripravljeni izkoristiti to svobodo, vsaj v situaciji prisilne podreditve, tudi če jih opozorimo, da lahko takoj prekinejo eksperiment in gredo igrat kitaro, namesto da ostanejo in jedo neko odvratno jed. Psiholog, tudi če je socialni, ni nič bolj kot drugi usposobljen soditi, kaj je svoboda in kaj ni, sploh pa v tej razpravi to ni pomembno. Kljub temu pa lahko postavi tole ugotovitev z velikim družbenim dometom: ljudje, ki jim je bila podeljena svoboda, lahko tako kot drugi storijo natanko to, kar se od njih pričakuje, in nič drugega, pa čeprav jim to ni všeč ali se jim upira. Ta podelitev ima še en vidik, ki iz nje naredi pravi paradoks. Prav tista oseba, ki vam podeli svobodo, pričakuje vašo podreditev. Kar pričakuje od vas, je torej svobodna privolitev v podreditev. Ta izraz, ki ga je skoval Robert-Vincent Joule, odlično ponazarja ta paradoks: svobodo vam podeli družbeni agent, ki od vas podreditev pričakuje in jo tudi predvideva. In končno — in to ni najmanj paradoksna značilnost te situacije — učinki angažiranosti zaradi svobode, ki jo podeli ta agent, v ničemer ne predpostavljajo, da se dejansko počutite svobodne. Znani so primeri subjektov, ki jim je bila podeljena svoboda in so svoje obnašanje podreditve racionalizirali, ne da bi se pri tem zares počutili svobodne. Preprosto so se počutili le nekoliko manj prisiljene kot subjekti, ki jim v isti eksperimentalni situaciji svoboda ni bila podeljena.¹⁹ Prav zato sem že pred časom prevzel koncept »podelitev svobode«, da bi z njim poimenoval to, kar moji ameriški kolegi imenujejo »svobodna izbira« ali »občutek svobode«. V neštetih dobljenih rezultatih ni ničesar, kar bi navajalo na misel, da je občutek svobode ali svobodne izbire nujen, če želimo dobiti proces racionalizacije obnašanja, v katerega smo privolili. Trdimo lahko torej, da je prav podelitev kot taka (»svobodni ste«) in ne njeni morebitni subjektivni odmevi tista, ki spremeni situacijo podrejanja in se izkaže za učinkovito.

Sklicevanje na človeško naravo in liberalni model (ali legitimiranje s samouresničenjem)

Če se je diktatorski šef skliceval zgolj na svojo oblast in totalitarni (poleg tega) na velike stvari, ki so domnevno skupne ali preprosto razglašene za skupne, pri čemer prvi zahteva poslušnost ali čisto podreditev, drugi pa vdanost in samozatajevanje, potem se liberalni šef sklicuje na naravo podrejenih ljudi in za potrditev svojih predpisov in upravičitev svojih vrednotenj pričakuje od njih le zanimivo psihološko naravo in dobro voljo, da bodo to naravo udejanjali, kar je na prvi pogled, ampak lena prvi pogled, videti kot pozitivni premik za podrejene agente. Ideologije-doktrine — seveda ne bom rekel ideologijo²⁰ — zamenja določena psihologija. Liberalni šef svojo legitimnost predpisovalca in vrednostnega ocenjevalca utemeljuje z dejstvom, da predstavlja — konec koncev bolje kot njegovi podrejeni — prototip samouresničenega ali »razvitega«²¹ človeka, kakršnega občudujemo v oglasih, in da bolje kot drugi ve, kaj bi morali pravi Ljudje početi, da bi se bolje uresničili ali se bolje razvili, in kako pomembno jim je pomagati na področju njihovega odnosa. Morda se je tega naučil celo v šoli za menedžerje, v kateri so ga nahranili s človeškimi odnosi in z določeno psihologijo (v splošnem »humanistično«: kako koristen je Maslow s svojo hierarhijo potreb!), na podlagi katere lahko poveljevanje, podobno kot vzgajanje in poučevanje, prikaže kot stvar pedagogike. Tako bo za opravičevanje svojih predpisov (čeprav te besede sploh ne mara!) rad navajal njihovo domnevno psihološko nujnost. »Ti si dober človek, ali ne? Torej boš naredil, kar ti je naloženo, kajti prav to bi naredil dober človek, kot si ti, saj prav to najbolje ustreza, čeprav tega ne veš ali še ne veš, tvoji naravi, tvojim resničnim motivacijam, tvoji potrebi po samouresničenju in tvoji inteligenci; razen če se o tebi seveda ne motim in ti tvoja narava ne dovoljuje, da bi bil ‘posvečen’.« Takšen način predpisovanja se torej legitimira s sklicevanjem na samo psihološko naravo podrejenega, na njegove potrebe (kako lepa pogruntavščina: potreba po samouresničenju!), na njegovo inteligenco. Vprašanje ni več, kako doseči poslušnost in strah pred sankcijami ali kako vplivati in prepričevati, da bi ga pridobili za dobre stvari, temveč kako motivirati ljudi, ki bi morda raje počeli nekaj drugega, da bi naredili to, kar morajo narediti. Leta 1910 je šel zaposleni v službo, da bi se preživljal; leta 1940 da bi se spet videl s tovariši. Danes se mu mudi tja, da bi tam udejanjal svojo naravo. Področje produkcije družbenih koristi se odslej umešča v osebo, ki je postala individualna oseba.²² Mar ni liberalna država — kar najdlje od velikih stvari (saj »ideologijam« ne zaupamo, ali ne?) in zgolj pod šotorom svobode (dovolite, da ne rečem več: enakosti) kadar je ta liberalna država povrhu še demokratična — država, ki si za cilj postavlja le individualni razvoj tistih, ki ji želijo pripadati, njihovo avtonomijo, kulturo njihove različnosti? Kaj zato, če politični razvoj te različnosti (ki se politično izražajo kot večstrankarstvo) vedno bolj omejuje na dva odtenka (liberalne konzervativce in konzervativne liberalce), ki se lahko menjavata, ne da bi bistveno spremenila potek stvari. Pomembno je, da je človek, osvobojen totalitarnih sanj, dosegel SVOJO »resnično« psihološko zrelost, svojo »resnično« modrost (ne apelira se na »vdanost« čet, ampak na njihov »zdravi razum«). Če se toliko različnih posameznikov, čeprav so vsi obdarjeni z istim zdravim razumom in z isto potrebo po samouresničenju, toliko zagotovo spoštovanja in plačila vrednih ljudi prepozna v enem ali drugem odtenku, potem je to dokaz, da sta uglašena z dokončno naravo človeka. Drugi se bodo znašli v podsvetu izključenosti ali ne-pripadnosti; toda ali niso bili to prav ljudje, morda (ampak samo morda) priučljivi za pomočnike? Sedaj smo torej pripravljeni, kot razglaša Francis Fukuyama, na konec, ne problemov, ampak Zgodovine.²³

Če si totalitarne države prizadevajo onemogočiti civilno družbo, pa liberalna država razširja na celotni družbeni korpus modele, ki izhajajo iz civilne družbe. Toda, da se razumemo, ne katerihkoli modelov. Liberalno vrednotenje lahko odslej temelji le na oceni skladnosti z nekaterimi sprejemljivimi načini bivanja. Zagovorniki tega novega moralnega načina to radi imenujejo »umetnost bivanja«. Dobri ljudje so tu pozvani, da dejansko postanejo »psihološko« dobri, ljudje »s potencialom, željni »vzeti se v svoje roke«, »zasnovati osebni projektu, tisti, ki se izkažejo (ali se samo delajo, da so) najbližji tem psihološkim prototipom, ki jih utelešajo veliki šefi, na primer mnenjski voditelji ali direktorji velikih podjetij. Izključenci bodo tisti, ki se oddaljujejo od teh prototipov, nezreli, »slabo strukturirani«, psihopati ali preprosto tisti, ki nimajo sredstev ali želje, da bi živeli ali se prikazovali na način te določene psihologije. Garjava ovca je zdaj le še črna ovca.

Za vsakega izmed treh tipskih idealov, ki smo jih zdaj razločili, je značilen tip legitimacij predpisov in vrednotenj, ki imajo najpomembnejšo vlogo pri izvajanju oblasti: očitnost sankcij in moč pri diktatorskem izvajanju oblasti, vrednote in velike stvari pri totalitarnem izvajanju ter osebnost in narava človeka pri liberalnem izvajanju. To seveda ne pomeni, da sankcij v drugem in tretjem primeru ni. Takšna trditev bi bila preprosto absurdna. Dobro verno, da obstajajo liberalni šefi, ki raje odpustijo Sergea kot Louisa ali raje povišajo Jacquesa kot Paula. Formalno izvajanje oblasti ne more brez sankcij. To torej pomeni, da totalitarni in liberalni šefi uvedejo neko ideološko referenco ali organizatorsko načelo, ki bo bodisi kognitivno nadomestilo družbeno jamstvo oblasti ali pa bo temu jamstvu podelilo ideološko racionalnost, ki bo med možnimi sankcijami in pričakovanimi ravnanji vpeljala novega kognitivnega posrednika. Dejstvo, ali se ta referenca umešča v register kolektivno priznanih vrednot oziroma velikih stvari ali pa v register vizije o psihološki nujnosti neke modelne individualnosti, ne spremeni tistega, kar tvori formalni značaj oblasti: delegacije in distribucije družbenih sankcij.

In končno, tu gre za tipske ideale in ne za statistično pogoste empirične tipe. Če drži, da je določen tip psihološke nujnosti (tip medosebne diferenciacije in individualne samozadostnosti) ključna sestavina ameriškega demokratično-liberalnega ideala, pa to nikakor ne pomeni, da se noben liberalni šef ne sklicuje na svojo oblast ali na velike stvari. Subtilna vez med demokracijo in liberalnim tipom izvajanja oblasti ne more biti v nasprotju s tistim, kar lahko razumemo kot zakon: samo podkrepitve (sankcije) lahko še pred vsako internalizacijo ali racionalizacijo priskrbijo motivacijski element, nepogrešljiv za poslušnost in podreditev (cf. Hoffman 1983). Šef, celo če je šolan in prežet z liberalizmom, se torej, kadar je to potrebno, ne bo obotavljal pokazati, da lahko vpliva na prihodnost svojih ljudi. Prav tako se, če se to izkaže za koristno, ne bo obotavljal uporabiti nekoliko totalitarnih vrednot »projekta podjetja«, prizadeval si bo celo ustvariti »kulturo podjetja«, da bi opravičil svoje predpise, ki bi jih težko uveljavil kot resnično skladne s psihološko naravo svojih podrejenih.

Nenavaden učinek plačila

Osnovne podatke o tem lahko najdemo v raziskavi, objavljeni leta 1970.²⁴ V njej so subjekti (spet študentje) morali napisati besedilo v zagovor tega stališča: udeležba študentov v univerzitetnem življenju povzroča zmedo in nered. Ta teza je bila tedaj (konec šestdesetih let) v neskladju s predhodnimi prepričanji subjektov. Za večino je bilo torej to dejanje sporno: če subjekti ne bi bili podrejeni eksperimentatorju, bi se bodisi vzdržali bodisi bi raje zagovarjali nasprotno stališče. Kot je v Združenih državah pogosto navada, so v zameno za udeležbo v poskusu prejeli plačilo. To plačilo so subjekti prejeli v obliki točk, s katerimi so povečali svoj kapital.²⁵ Vendar pa — in tu gre za eno izmed eksperimentalnih manipulacij — raziskovalci niso vsem dali enakega plačila: nekateri so menili, da so dobili smešno nizko število točk (borno plačilo), medtem ko so drugi verjeli, da so dobili zelo veliko število točk (izdatno plačilo). Tretji so menili, da so jim ponudili pošteno plačilo (standardno plačilo). Ker verno, da so vsi ti študentje na začetku imeli približno podobna prepričanja o udeležbi v univerzitetnem življenju, se lahko vprašamo, kakšen učinek ima višina plačila na prepričanje, izraženo ob koncu poskusa. Ali z drugimi besedami, če bi pri subjektih opazovali spremembe prepričanja o udeležbi, kateri se bodo najbolj spremenili: tisti, ki bodo prejeli borno plačilo, ali tisti, ki bodo prejeli izdatno? Dve teoretski razmišljanji nas napeljujeta na nasprotujoči si napovedi.

Prvo razmišljanje, ki je bilo najbolj priljubljeno v času, ko so se s tem vprašanjem prvič ukvarjali (ob koncu petdesetih let), temelji na pojmu učenja in na učinku nagrad v procesu učenja. Zelo star psihološki zakon, ki so ga najprej imenovali zakon učinka, potem pa, ne bistveno drugače, zakon podkrepitve, nas uči — če so vse stvari sicer enake — da smo nagnjeni k ponavljanju dejanj, ki so nam prinesla zadovoljstvo, in k opustitvi dejanj, ki so nam, nasprotno, prinesla razočaranje. Če rečem gospe O., da je zame Clint Eastwood največji cineast tega stoletja, in si s tem prislužim strasten in nepričakovan poljub, potem bom verjetno pozneje rad dodal še kaj lepega o tem neuklonljivem igralcu in režiserju. Glede na to, da je izdatno plačilo povezano z večjim zadovoljstvom kot borno, bi nas sprejetje takšnega razmišljanja privedlo do sklepa, da bi morali izdatno plačani študentje na koncu odkriti, da njihova udeležba v univerzitetnem življenju le ni tako nujna, kot so sprva mislili. Tisti, ki bi prejeli le smešno nizko plačilo, bi lahko, nasprotno, ohranili prvotno stališče ali ga celo radikalizirali. Čeprav to razmišljanje sproža nekaj vprašanj,²⁶ so ga v petdesetih in šestdesetih letih prevzeli številni teoretiki. Vodi nas v oblikovanje predpostavke o pozitivni povezavi med višino plačila in spremembo prepričanja v korist branjeni tezi (temu učinku bomo rekli učinek »podkrepitve«): bolje ko je nekdo plačan, da nekaj reče ali stori, bolj verjame v to, kar govori, oziroma bolj ceni, kar počne.

Drugo razmišljanje je v nasprotju z običajnimi domnevami. Temelji na teoriji kognitivne disonance, ki srno jo že omenili, in na ideji racionalizacije ravnanja. To razmišljanje sta prevzela raziskovalca, ki sta prva eksperimentalno preučila učinke višine plačila na spremembo prepričanja v situacijah prisilne podreditve.²⁷ Eden izmed njiju, Leon Festinger, je sicer pobudnik teorije o disonanci. Za ponazoritev tega razmišljanja vzemimo za izhodišče preprosto idejo: ljudje težko privolijo — brez očitnega razloga — v početje stvari, ki so zanje sporne (ki so v nasprotju z njihovim prepričanjem oziroma motivacijami). Prav zato morajo spremeniti prepričanje, še preden privolijo v pisanje besedila, ki je v nasprotju z njihovim prepričanjem. Ko bodo začeli verjeti v to, kar pravijo, bodo na neki način odkrili dobre razloge za to, da so privolili v izrekanje teh besed. Tu se soočamo s psiho-socialno različico pascalovske stave, ki jo je Brassensov brezvernež priredil: »Pretvarjajte se, da verujete, in kmalu boste verovali.« Vrnimo se k našim subjektom in sprejmimo idejo, da jim izdatno plačilo lahko pomeni odličen razlog za privolitev v zagovor stališča, ki naj bi ga zagovarjali. Če sledimo temu novemu razmišljanju, potem bi pričakovali, da izdatno plačani subjekti ne bodo občutili potrebe po spremembi prepričanja, kajti njihovo obnašanje je upravičila višina plačila. Povsem drugače pa bo z ubogimi subjekti, ki so jim ponudili le smešno nizko plačilo. Ti še vedno nimajo nobenega razloga, zakaj so privolili, v kar so privolili. Da bi našli nekaj zadovoljujočih razlogov, bodo torej morali začeti verjeti v pomen tistega, kar so morali reči. Kot vidimo, nas to razmišljanje teoretikov disonance navaja na hipotezo, ki je nasprotna hipotezi teoretikov učenja in zakona učinka: navaja nas na to, da med višino plačila in spremembo prepričanja vzpostavimo negativno zvezo (tako imenovani učinek disonance): bolje ko je nekdo plačan, da bi nekaj počel ali rekel, manjšo potrebo čuti, da bi verjel v to, kar govori, oziroma da bi cenil, kar počne.

Kako preprosto bi bilo, če bi lahko rekli, da imajo eni prav, drugi pa bi se nujno motili. Izkušnja Holmesa in Stricklanda nam preprečuje takšno poenostavitev. Kaže namreč, da sta veljavni obe razmišljanji.²⁸ Preprosto ne temeljita na enakih predpostavkah. Še enkrat se pokaže, da je odločilni dejavnik podelitev svobode.

Petdesetim odstotkom subjektov je bilo namreč rečeno, preden so se lotili dela, da se lahko svobodno odločijo, ali bodo počeli ali ne, za kar so bili zaprošeni (svobodna izbira). Preostali polovici subjektom svoboda ni bila podeljena (brez izbire). Rezultati so bili zelo jasni. Razmišljanje teoretikov disonance in racionalizacije se je potrdilo za pravilno pri študentih, ki jim je bila podeljena svoboda (učinek disonance): prepričanje so spremenili le tisti, ki so pričakovali borno plačilo. Ti so prevzeli novo prepričanje, skladno s tezo, ki so se jo odločili zagovarjati. Nasprotno pa se je razmišljanje teoretikov učenja potrdilo za pravilno v primeru, ko študentom ni bila podeljena svoboda. Pri teh se je smešno nizko plačilo izrazilo v ekstremizaciji začetnih prepričanj, nasprotnih zagovarjani tezi. To bi lahko ponazorili z diagramom. Iz njega je razvidno, da višina plačila nima enakih učinkov, če imajo subjekti svobodno izbiro ali so brez nje. V prvem primeru opazimo negativno zvezo med višino zneska in verjetno spremembo prepričanja (učinek disonance); v drugem primeru je ta zveza pozitivna (učinek podkrepitve).

Neki drugi socialni psiholog, Sherman,²⁹ je istega leta v isti reviji objavil poročilo poskusa, ki v vseh pogledih potrjuje izsledke Holmesa in Stricklanda, ki sem jih predstavil nekoliko podrobneje. Učinek, ki ga je imela višina plačila na prepričanje ob koncu poskusa, je bil spet različen, odvisno od tega, ali je bila subjektom podeljena svoboda ali ne. Od takrat dalje so številne raziskave potrdile, da subjekti, ki jim je podeljena svoboda, ne »delujejo« tako kot tisti, ki jim svoboda ni bila podeljena. Prvi racionalizirajo svoje obnašanje, natančno tako kot predvideva teorija disonance: plačila ali druge nagrade, ki upravičujejo izsiljeno dejanje od podrejenih subjektov, ki jim je podeljena svoboda, proces racionalizacije omejijo ali odpravijo. Pri drugih pa imajo plačila ali druge nagrade učinke, ki bi jih pričakovali na temelju kombinacije zdravega razuma in teorij učenja: bolje plačani subjekti bolj kot drugi verjamejo v pomembnost ali vrednost tega, kar počnejo.

Knjiga »Razprava o liberalni sužnosti« je v prevodu Boruta Petrovića Jesenovca in Slavice Jesenovec Petrović leta 2000 izšla pri založbi Krtina.