Če je glavni indikator zdravja demokracije stanje novinarstva, so ZDA v velikih težavah. Komunikolog Robert McChesney1 v izobraževalnem filmu »Rich Media, Poor Democracy«2 iz leta 2003 postavi razloge za to stanje pred vrata korporativnih organizacij, ki nadzorujejo medijsko pokrajino in ki daleč od obljub po bolj bogatem in raznolikem medijskem programu organizirajo sistem, katerega glavna karakteristika je odsotnost konkurence, homogenizacija mnenj in formaliziran program.
Preko številnih primerov McChesney skupaj z medijskim strokovnjakom Markom Crispinom Millerjem3 pokaže in demonstrira kako je novinarstvo postalo talec korporacijskih šefov in konglomeratov kot so Disney, Sony, Viacom, News Corp. in AOL Time Warner, da bi ustvarili sistem informacij, ki ga poganja senzacionalizem in nizka informativna vrednost. Menita, da v kolikor državljanski aktivizem ne bo zahteval nazaj tega, kar je v interesu javnosti – kar je skupno dobro, bo ta novi korporativni sistem ustvaril razmere, v katerih bomo imeli bogate medije in sestradano, revno demokracijo.
Medijsko lastništvo
Živimo v družbi, ki je potopljena v medije. Povprečen človek preživi na dan od deset do dvanajst ur v stiku s kakšnim medijem. Mediji so v naši družbi postali velikanska industrija. Tovrsten razcvet vsakovrstnih medijev – predvsem privatnih, komercialnih medijev, bi moral voditi do cvetoče politične kulture, moral bi postati rajski vrt idej, v katerem bi vsakodnevno zmagovala resnica in imeli bi zdravo dinamično politično demokracijo. Namesto tega je to, kar vidimo, ravno nasprotno. Razcvet komercialnih medijev, ki so v rokah velikih korporacij in marketinške industrije, vodi do zmanjševanja in razkroja demokracije.
Kdo je Sumner Redstone in zakaj nas mora to zanimati?
Na eni ravni se zdi medijsko lastništvo zaradi ljudi kot sta Rupert Murdoch4 in Sumner Redstone5, lastnikov kot je Michael Eisner6 in številnih delničarjev medijskih podjetij, popolnoma nepomembno, saj lastniki medijskih družb ne pišejo scenarijev, ne igrajo glasbe, ne nastopajo v oddajah. Zdijo se kot ljudje, ki v ozadju štejejo denar. A to je zelo zavajajoč in varljiv način razumevanja tega kako deluje v medijih moč. Logika korporativnega poslovanja prihaja iz vrha. Cilj je ustvariti toliko denarja kot ga je le mogoče in če ne začnemo pri tem, ne moremo nikoli razumeti kako te institucije delujejo in kakšen učinek imajo.
Ameriški medijski sistem je v osnovi sestavljen iz treh obročev. V prvem obroču so velikani kot so Viacom, AOL Time Warner, Disney, News Corporation, Sony, Vivendi. Drugi obroč sestavljajo po velikosti za stopnjo manjše korporacije kot so Comcast ali General Electric, veliki časopisni giganti kot The New York Times, Knight Ridder, Tribune Company. Tretji obroč sestavlja tisoče zelo majhnih podjetij, ki so na nek način zunaj sistema in počnejo stvari, ki jih velika podjetja ne smatrajo za dobičkonosna in s tem zapolnjujejo manjše lokalne niše.
Če bi pogledali statistike, bi se zdelo, da imamo pred seboj na sto tisoče različnih medijskih podjetij, ampak to je napačna predstava. Dejansko jih obstaja zgolj kakšna dva ducata, ki obvladujejo celoten sistem. In po vsej verjetnosti se bo ta številka še naprej vztrajno zmanjševala, saj je ravno v tem času7 Federal Communications Commission8 (Zvezna komisija za komunikacijo) v procesu sprostitve še tistih nekaj preostalih medijskih regulativ, ki medijskim družbam prepovedujejo združevanje. Časopisna podjetja se združujejo z televizijskimi, kabelske televizije s časopisnimi itd. Ko bodo te omejitve odpravljene (in obstajajo izjemni pritiski močnih lobijev, da se to zgodi), lahko pričakujemo poplavo združitev in teh preostalih 24 družb, ki obvladujejo medijski prostor, bo v letu ali dveh padlo na vsega 18 ali 20.
Eden od vidikov, ki pojasnjuje medijsko koncentracijo, je porast tako imenovanih medijskih konglomeratov, v katerih medijske družbe kot je recimo AOL Time Warner, združujejo svoje razširjene imperije – knjižne založbe na primer združujejo z marketinškimi oddelki, z glasbenimi oddelki, s športnimi ekipami, ki ob filmskih studiih, revijah in televizijskih postajah predstavljajo zaključen medijski konglomerat. Temu principu delovanja so se v preteklem desetletju pridružile bolj ali manj vse družbe. Štirje razlogi so zakaj se za medijske družbe tovrstna sinergija zdi tako smiselna. Prvi je, da omogoča številne prednosti pri tem, kar se imenuje »cross-promotion« – promocija na večjih področjih hkrati. Viacomov Paramount Pictures recimo izda novi film. Film lahko neomejeno in takoj promovira na MTVju, na svojem kabelskem programu ali na VH1. Promovira ga lahko pri svojem izposojevalcu filmov Blockbuster Video Rental in lahko ga promovira v oddaji Entertainment Tonight!, ki jo producira. Drugi faktor je »cross-production« – produkcija istih vsebin za različne medije. Če torej naredite nekaj, kar postane uspešen film, ga lahko spremenite v televizijsko ali kabelsko serijo, izdate knjigo, film pospremite z glasbo iz filma in na ta način zaslužite še več denarja, brez da bi se za to morali kaj posebej dodatno potruditi. Tretji faktor je, in ta je zelo pomemben, družbam daje veliko večjo moč pri oglaševalcih. Družba kot je recimo Viacom ali Disney lahko gre do velikega oglaševalca kot je recimo Proctor & Gamble ali Pepsi, in jim ponudi milijardo dolarjev vreden posel, ki lahko pokrije vse medijske formate. To v bistvu pomeni, da jim manjše družbe nimajo nobene možnosti konkurirati. In kot četrtič. Velike družbe se zanašajo na super-projekte ali »blockbusterje«, kar je primarna narava teh trgov. S tem je povezano veliko tveganje, saj za televizijsko serijo ali film zapraviš ogromno denarja in če je produkt na trgu neuspešen, se ti lahko zgodi, da se ti nikoli ne povrne in lahko izgubiš vse. Po drugi strani lahko »blockbuster« nosi celi studio za celo proračunsko leto in poplača vse dolgove, pa še vedno prinese kak dobiček. To pomeni, da se vrši veliki pritisk, da bi bili projekti vse večji in večji, ker potem je tudi tveganje manjše. Torej združevanje oddelkov ima ekonomsko precejšen smisel. Posledica pa je ta, da skoraj ni več neodvisnih filmskih studiev in praktično nobenih neodvisnih glasbenih studiev. Ti velikanom, velikim medijskim konglomeratom, preprosto ne morejo konkurirati.
Ljudje se pogosto sprašujejo kako to, da so te družbe v zadnjem času postale tako velike? Če je to tako dobra ideja, zakaj se recimo to ni zgodilo že pred petdesetimi leti? Razlog za to je delno v deregulaciji, ki je omogočila, da se družbe združujejo na načine, ki so bili pred tem nezakoniti. Delno so za to krive tudi nove tehnologije, ki so omogočile združevanje različnih medijskih sektorjev, delno pa tudi zaradi logičnih pritiskov trga oziroma kapitalizma. Eden mitov kapitalizma je ta, da temelji na konkurenci. Pravzaprav ne temelji na konkurenci ampak na uničevanju konkurence. Za sposobne in pametne družbe to pomeni, da manj ko imajo neposredne konkurence, bolje za njih. V kapitalizmu je smiselno, da čim prej postaneš čim večji – tako velik kot je le mogoče -, ker to potem pomeni manj možnosti, da se boš moral soočati s konkurenco.
Kdo podeljuje frekvence?
Eden mitov ameriškega medijskega sistema je, da je to privatni sistem, ki se je razvil na temeljih herojskih podjetnikov, pri čemer je bila vloga države zgolj v tem, da se je vmešavala v njihove poslovne odločitve. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Ameriški medijski sistem je neposredna posledica državnih intervencij in posegov, ki so ga tudi ustvarili. Federal Communications Commission (v nadaljevanju FCC) je bila ustanovljena leta 1934 in na papirju je njegova funkcija zagovarjati in braniti interese javnosti pri dodelovanju licenc oddajalcem signala. Dogovor je torej vsaj v teoriji takšen, da prebivalci te države oddajajo monopolne licence privatnim komercialnim družbam, da uporabljajo za skupnost dragocene kanale, za nazaj pa zahtevajo, da te privatne družbe naredijo nekaj, česar ne bi, če bi preprosto sledili privatni podjetniški iniciativi, ki maksimalizira svoj dobiček. V zameno za te licence morajo torej delati nekaj v dobro javnega interesa. In naloga FCC je prav v tem, da poskrbi, da se to res dogaja. Da bi tako moralo biti, smo se učili pri urah državljanske vzgoje. Toda v resnici ni tako.
Kot se je izkazalo, je FCC v tem, da bi v odnosu do komercialnih medijev uveljavil kakšen javni interes, praktično nemočen. Proces je tako popačen in skorumpiran, da je skoraj nemogoče dovolj pretiravati. Eden od načinov, na katerega se da prikazati kako se vrši medijski nadzor v ZDA, je, če pomislimo na film »The Godfather Part II9« iz leta 1974. Zgodaj v filmu je scena, kjer Hyman Roth in Michael Corleone sedita na strehi hotela v Havani skupaj z nekaj ameriškimi gangsterji. Med seboj si delijo »kubansko pogačo«. Vsi se strinjajo, da je to njihova pogača in nihče drugi nima pravice od nje dobiti niti koščka. Edina razprava, ki ostane, poteka o tem, kdo bo dobil največji kos. No, to je približno način, kako poteka tudi nadzor nad mediji v ZDA.
Dobrodošli v revoluciji?
Akt o telekomunikacijah iz leta 199610 je v zadnjih letih eden najpomembnejših zakonov sprejetih v ZDA. Mediji so ga razglašali kot revolucijo, ker posega na področje vseh medijev in ker prinaša veliko sprememb.
Akt je listina kongresa o tem kako bi se naj komunikacije razvijale v digitalni dobi. Listina postavlja temelje, ki bi naj delovanje FCCja usmerjali naslednje dve ali tri generacije. Upali bi, da bo zakon takšnega pomena objekt splošne politične debate, številnih predlogov državljanov in strokovne javnosti, ter da bo deležen široke novinarske pozornosti, ker so vrednote, ki jih postavlja praktično na novo, tako zelo pomembne za prihodnost države. Ko je bil zakon sprejet, je bila retorika in razlogi zakaj so vsi politiki glasovali zanj v tem, da bomo s tem, ko dereguliramo omejitve nad lastništvom medijskih in telekomunikacijskih družb, pridobili povsem novo raven konkurenčnosti, kar bo slednjič pripeljalo do nižjih cen in večje kvalitete programa in storitev, zaradi česar ne bo več potrebe po vladni regulaciji v imenu javnega interesa. Trg bo skratka to reguliral bolje. Celotna ideja o deregulacije je v bistvu napačno poimenovanje. Nič takega kot je deregulacija namreč ne obstaja. Kar v resnici mislimo z deregulacijo je preprosto regulacija v imenu privatnih interesov in brez pretvarjanja, da kaj reguliramo v imenu javnega interesa. In ko slišimo pojem deregulacija moramo to brati na ta način – deregulacija pomeni regulacijo v imenu privatnega interesa in ne v imenu javnosti in njenega dobra. Predsednik Clinton je ob podpisu zakona pomenljivo dejal: »..Pomagali bomo ustvariti odprti trg, na katerem se bosta inovacija in konkurenca dogajali s svetlobno hitrostjo.«
V zakonu sta prednostno izpostavljeni dve industriji, ki sta bili deregulirani praktično takoj. Prva industrija so družbe za telefonijo. V letu 1996 je bilo v ZDA 11 ali 12 velikih telefonskih družb. Danes smo pri številki sedem in po vsej verjetnosti bomo v nekaj letih pri številkah tri ali štiri. Kar pomeni, da bomo prešli od situacije, ko smo imeli »za pest« družb, ki so bile regulirane, k še manjšemu številu družb, ki bodo v imenu javnega interesa tudi manj regulirane –, kar seveda pomeni več moči privatnemu kapitalu. Katastrofa za nas, uspeh za peščico preživelih telefonskih družb.
Radio je druga industrija, ki je bila na račun izjemno močnega lobija lastnikov radijskih postaj eksplicitno deregulirana. Zakonu je bil dodan sklep, ki je popolnoma spremenil lastniške omejitve za radijske postaje v ZDA. Omejitev pred letom 1996 je znašala 28 postaj, ki jih lahko na nacionalnem nivoju obvladuje ena družba in samo do 4 v eni skupnosti. Zakon iz leta 1996 je nacionalno omejitev izbrisal v celoti – posamezna družba lahko poseduje toliko radijskih postaj kolikor želi in celo do 8 v eni sami skupnosti. Od leta 1996 je bilo na ta način približno dve tretjini vseh ameriških radijskih postaj prodanih in industrija je doživela popolno preobrazbo. Nekaj velikanov danes tako obvladuje večino radijskih postaj v državi. Rezultat tega je, da je radio od enega najbolj demokratičnih, decentraliziranih, kreativnih medijev postal najbolj standardiziran, najmanj zanimiv, najbolj hiper-komercializiran medij v državi. Ne boste našli enega samega poslušalca, ki bi bil s tem razvojem zadovoljen. A interes javnosti nima s tovrstnimi politikami nič – zakoni se pišejo za zaprtimi vrati skupaj z močnimi lobiji.
Novinarstvo in demokracija
Toda, kaj pa prvi amandma?
Novinarstvo je eden osrednjih problemov, s katerimi se sooča demokratična družba, ker če želimo imeti demokratično družbo, potrebujemo zdravo in agilno novinarstvo. To je aksiom in temelj demokratične teorije. Kar nam novinarstvo mora ponuditi je, da angažirano in rigorozno z odgovornostjo sooča ljudi, ki so na oblasti in ljudi, ki si na oblast želijo priti. Novinarstvo jih mora poklicati na odgovornost, da ljudje sploh lahko vedo kaj počnejo. Glede pomembnih vprašanj, s katerimi se ubadamo, potrebujemo široko paleto informacij, da si lahko na podlagi njih oblikujemo mnenje. Potrebujemo načine kako priti do resnice in kako lahko ta resnica potem pride tudi do nas. Samo na ta način je mogoče vzpostaviti mehanizme, preko katerih lahko preverjamo laži in preko katerih lahko pridemo tudi do dejstev. V zadnjem času se v ameriškem novinarstvu zdi, da se je zid, ki ločuje urednike in novinarje na eni strani in lastnike in reklamno industrijo na drugi, porušil. V filmu »The Insider«11 iz leta 1999 se pojavi stavek, ki dobro opiše to današnjo situacijo: »Od kdaj je paradigma raziskovalnega novinarstva, da odvetniki odločajo o tem kakšna bo vsebina novice?«
Tradicionalne oblike profesionalnega novinarstva so se porušile, ker za lastnike nimajo več nobene vrednosti. Razločno lahko vidimo kako se je v zadnjih letih kriza novinarstva razširila. Profesionalna avtonomija novinarjev je deležna nenehnih napadov, ker enostavno ne zadovoljuje nobenega komercialnega interesa. Pogosto ljudje na to porečejo: »kaj pa prvi amandma«?12 Ni to naše varovalo pred tiranijo? Ni to način, ki vzdržuje naše medije svobodne? Prvi amandma se je od takrat, ko je bil napisan, do tega kako je interpretiran danes, izredno spremenil. Prvi amandma je bil konec 18. stoletja smatran kot izredno čislan in čudovit člen, nekaj na kar bi morali biti ponosni vsi Američani. Prvotno je bil mišljen kot družbena pravica – imamo pravico do svobodnih medijev. Pravico imamo do svobodnega govora, ne samo mi kot posamezniki, ampak celotna družba. Torej imamo pravico do svobodnega medija ne samo na način, da lahko objavimo svoj časopis, ampak da lahko do vsakega svobodnega medija prosto tudi dostopamo. To je osnovni princip amandmaja.
Trenutek resnice za prvi amandma in kakšen pomen ima za svobodne medije danes, je prišel v začetku dvajsetega stoletja, ko so časopisi in novinarji vse bolj postajali province velikih korporacij, privatnih podjetij, bogatih lastnikov na vse bolj monopolističnem trgu. Nato je nenadoma prišlo pred sodišče vprašanje kako interpretirati prvi amandma? Je pravica novinarjev in urednikov, da počnejo kar jih je volja in brez omejitev? Ali je morda pravica lastnikov, investitorjev, da brez omejitev kontrolirajo novinarstvo? V novem korporativnem režimu je na žalost sodišče nedvoumno priznalo pravico do svobode medijev lastnikom delnic, korporativnim investitorjem ne pa urednikom ali novinarjem. Ti imajo pravice prvega amandmaja samo do točke, ki jim jo zagotovijo investitorji.
Kaj se je zgodilo z novicami?
Korporacije, ki si zdaj v sklopu svojih množičnih imperijev lastijo naše informativne medije se zavedajo, da če dajo novinarjem avtonomijo za profesionalne odločitve, bi to za njih pomenilo kaj slab posel. Veliko boljši posel je, če informativne oddelke držijo kot talce striktnega računovodstva in so prisiljeni ustvarjati enake profite kot njihovi filmski, televizijski in glasbeni oddelki. In to seveda takoj pomeni manj sredstev, manj osebja, manj raziskovalnega dela, manj kontroverznosti, več nepomembnih novic, več banalnosti, več zabave in več pozornosti umetno ustvarjenim tako imenovanim »zvezdam«. In to je točno to, kar smo dobili.
To se dogaja, ker obstaja določena formula za uspeh, ki jo uporabljajo vsi, s čemer držijo visoko cene svojih delnic. In to je v praksi precej preprosto. Na en način poskušajo zaposlenim pokazati, da lahko delujejo poceni in hkrati noč za nočjo obdržijo visoko gledanost. Po drugi strani pa hkrati zmanjšujejo proračun, trošijo manj denarja za produkcijo. Nenadoma smo priča situaciji, ko Barbara Walters13 postane nekakšna ikona industrije novic, dejansko pa je povsem običajna izpraševalka slavnih. Z oddajami kot je Entertainment Tonight!14, ki uporablja format CBSovih novic, da bi na ta način pokrivala trače o slavnih, smo se znašli v nekakšnem narobe alternativnem vesolju. S tem ustvarjajo trg, ki je ves čas, vsak trenutek odprt za senzacionalistične in ne-informativne novice. To je ekonomsko najbolj donosen informativni model, ki ga lahko imaš. In to je še posebej dragoceno, če obstajajo 24-urni informativni kanali kot so CNN, Fox News, MSNBC itd., ki morajo ves ta čas, ki jim je na razpolago, nekako zapolniti.
Kar smo dobili je veliko šibkejše novinarstvo, novinarstvo, ki teži v smeri lahkotnih vsebin o slavnih in kraljevskih družinah, katerega ideja o uravnoteženem političnem poročanju je preprosto v tem, da potisnejo mikrofon pred nos republikanca in potem prosijo za odziv še demokrata, kar pa skoraj nikoli ne pomeni raziskave o tem kdo govori resnico. To v situacijah, ko se znajdemo v okoliščinah kot je recimo trenutna vojna proti terorizmu, vodi do številnih resnih problemov, ko trditev o potrebi in uspehih vojne nihče resno ne postavi pod vprašaj.
Ena od stvari, ki jih vidimo, če pogledamo novinarstvo v drugih državah, je cela vrsta tem, ki jih novinarji nagovarjajo in prevprašujejo, ki pa jih v ameriških medijih ni. Ker novinarji, da bi se šli tovrstno novinarstvo, nimajo ne sredstev in ne volje. Tovrstno novinarstvo bi v očeh ljudi v Washingtonu lahko novinarje hitro spravilo v nevarne vode.
Če bereš »The Times of India«, če bereš britanske časopise kot so »The Guardian«, »The Observer«, če bereš francoske časopise, takoj veš kaj se dogaja po svetu. Če pa bereš »The New York Times« ali »The Washington Post«, gledaš ameriško televizijo, se zdi, kot da je odgovorni urednik informativnega programa Pentagon.
Če vemo kaj moramo pričakovati od dobrega novinarstva, se takoj ko pride predsednik in reče, »hej, za vas imam novo vojno«, primemo za svoje denarnice – dober novinar takoj preveri njegove trditve, ker so nas že prevečkrat speljali na limanice. Ameriško novinarstvo je pri tem slabše kot kadarkoli prej. V bistvu zgolj ponavljajo tisto, kar jim govorijo močni. Ena od zadev, ki jih v razmerju med vojno in mirom moramo imeti je bolj kritično novinarstvo, ki zahteva trdne dokaze preden prične pritiskati na gumbe, ki sprožajo vojno histerijo.
Tip vojnega poročanja, ki smo mu priča v ZDA je natančno tak kot ga lahko pričakujemo od sistema, ki mu dominira peščica zelo bogatih korporacij, ki profitirajo na račun tega, da so ZDA gospodarsko in politično dominantna svetovna sila. Ni logično pričakovati, da bi takšne družbe negovale novinarstvo, ki bi bilo kritično do vojne proti terorizmu in vloge ZDA v svetu. In tako imamo novinarstvo, ki zrcali vrednote svojih lastnikov.
Tudi če bi bili ljudje, ki nam vladajo bolj državniško navdahnjeni, spodobni, racionalni, takšni, ki nikoli ne bi pomislili na to, da bi se mešali v delo informativnih programov, bi prisotna koncentracija medijev še vedno predstavljala nenehno grožnjo demokraciji, ker bi onemogočala resne in poglobljene informativne vsebine.
To namreč pomeni, da ljudje, ki imajo moč, korporativno moč, niso podvrženi enako rigoroznemu novinarskemu očesu kot mogoče kdo drugi. V preteklosti smo bili priča dvema velikima škandaloma, v katera sta bili vpleteni podjetji Enron15 in WorldCom16, kjer so vodilni leta ropali državo, svoje zaposlene, potrošnike…
Do praktično zadnje sekunde so ameriški mediji ti družbi povzdigovali in izpostavljali kot primera nove ekonomije. Zdravo novinarstvo bi jih lahko soočilo z dejstvi že ob nastanku problema na začetku devetdesetih. Namesto tega smo dobili novinarstvo, ki se problemov, če sploh, loti zelo pozno. Kar lahko vidimo je novinarstvo, ki zelo okleva pri tem, da bi se dokopalo do korenin problema. Novinarstvo, ki ni pripravljeno preveriti pravih razlogov – korupcije političnega sistema, ki je te škandale sploh omogočila. Namesto tega krivce slednjič okarakterizira kot nekaj slabih jabolk – računovodja, ki je potegnil nekaj slabih potez ali delničar, ki je postal preveč pohlepen. Tako je recimo tudi Dick Cheney na televiziji za Enron vztrajno ponavljal, da gre za poslovni in ne politični škandal.
V resnici vsa dejstva kažejo, da so bili zločini teh korporacij politika, s katero se je strinjal celoten korporativni aparat. Na ta način so poskušali udejanjiti vse priložnosti, ki jim jih je ponudila deregulacija, ki so jo pomagali izsiliti in s tem prevarati delavce, potrošnike, davkoplačevalce in vlado. A ta resnica se v ameriških medijih ne pojavi. Poročila, ki običajno obravnavajo navadne zločine, recimo nekoga, ki oropa kakšno trgovino ali banko, pa po drugi strani uporabljajo najbolj trdi jezik obsojanja in prezira ter prikazovanja krivca kot resne grožnje za družbo.
Eden od načinov kako se manifestira pro-korporativno neuravnoteženo poročanje, ki je vgrajeno v novi korporativni model informativnih programov, je poročanje o zadevah kot je recimo Svetovna trgovinska organizacija17 (WTO) in globalna trgovina.
Celotno vprašanje svobodne trgovine je pokrito na način, ki jasno kaže na nivo objektivnosti tega novega sistema. Ko imajo partnerske družbe neki poslovni interes, postanejo mediji kot je recimo The New York Times in televizijske postaje nič drugega kot propagandno sredstvo tako imenovane svobodne trgovine.
Po vsej verjetnosti je odpor proti liberalizaciji svetovne trgovine eno najslabše pokritih področij v medijih v zadnjih letih. Protestniki, ki prihajajo iz vseh por družbe in ki nasprotujejo gibanjem svobodnega trga, v medijih praktično ne dobijo prostora, poročila, ki pa jih obravnavajo, so izjemno popačena in ponavadi prikazujejo peščico ljudi, ki v izložbe mečejo kamenje. To je danes praktično edina podoba protestnika v medijih. Ničesar pa v medijih ne moremo slišati o njihovih motivih in razlogih, o tem, da so odraz dobro premišljenega spektra prepričanj zelo raznolikih ljudi, ki jih spremembe neposredno zadevajo. Namesto prikaza same vsebine in pomena protesta ali razlogov zakaj so protestniki sploh na ulicah, se osrednji mediji brez izjeme osredotočajo na teater uličnega nasilja.
In zakaj je tako? Zakaj je poročanje o tem tako slabo? Tukaj moramo nazaj in pogledati faktorje, ki so vgrajeni v korporativni informativni ustroj, ki deluje proti temu, da bi imeli dostop do resničnih, natančnih pričevanj in debat o globalni ekonomski politiki. Medijske korporacije same – Viacom, News Corporation, Disney, AOL Time Warner, Sony – so namreč glavni prejemniki bonitet teh globalnih trgovskih menjav. To so industrije, ki najbolje delujejo tako, da potujejo po svetu in kujejo profit na račun poceni delovne sile, prodaje svojih storitev in izdelkov. Delni odgovor dobimo tudi, če pogledamo kdo ustvarja ta poročila za medijske organizacije. To so v glavnem poslovne zgodbe, o katerih poročajo novinarji, ki se ukvarjajo s poslovnimi informacijami, vse druge zgodbe, ki bi sliko dopolnile in prikazale v resničnejši luči, so pri tem izključene. Ko gredo ti poslovni novinarji do svojih virov so to predvsem poslovni viri, katerim se te zadeve zdijo povsem smiselne in logične. Za njih gotovo ni logično, da bi nasprotovali trgovinskim sporazumom, ki so jim pisani na kožo.
Na področju medijev imamo danes nedvomno konflikt med interesi lastnikov, ki je seveda zgolj služenje denarja, in interesi oziroma potrebo javnosti po agilnem in vibrantnem novinarstvu. Dokazi za to so prepričljivi – če ne bomo spremenili sistema, če ne odvzamemo moči iz rok raznih Viacomov in General Electricsov, se ne bo nič spremenilo. Kar počnejo, se jim zdi povsem smiselno in normalno. Na žalost ima to grozljive posledice za vse nas ostale. Če pogledamo kako močne so te družbe, kako s svojimi prispevki za politične kampanje in s svojimi lobiji dominirajo politiki, je kaj lahko biti depresiven, skeptičen ali celo ciničen glede obetov za morebitno spremembo. Toda optimizem nas lahko obide, ko vidimo, kako težko te družbe svoje delo zadržujejo v tajnosti, ko vidimo trud, ki ga vlagajo v to, da bi prepričale Washington, da nekatere odločitve nikoli ne bi ozrle oči javnosti. Trudijo se, da nekatere teme niti v kongresu ne bi prešle v javno razpravo, ampak bi ostale v domeni regulativnih teles. Razlog za to je, ker te družbe zelo dobro razumejo, da če ljudem dajo priložnost, da bi razumeli, da ne rabijo sprejeti slabega novinarstva, zanič televizije, da ne rabijo sprejeti tovrstnega komercialnega stampeda oziroma bombardiranja, ki smo mu priča in ki so mu še posebej izpostavljeni naši otroci in da lahko to nadzirajo in kontrolirajo, potem so vse opcije odprte in se lahko zgodi, da izgubijo svoj položaj. Ko enkrat ljudje razumejo, da je to področje, ki ga lahko politično spreminjamo in kontroliramo, bo igre medijskih korporacij hitro konec, hitro bo prišlo do spremembe.
Ko se z ljudmi pogovarjamo in jih soočamo s temi vprašanji – naj si bodo demokrati ali republikanci, pripadniki verskih ločin, pripadniki sindikatov ali delavci –, če imajo ljudje možnost o tem spregovoriti, nihče ni zadovoljen s trenutnim »statusom quo«. Zemlja je zelo rodovitna, moramo samo posaditi seme. Veliki skupnostni organizator Saul Alinsky18 je to dobro povedal: »Če deluješ proti organiziranemu denarju, moraš organizirati ljudi. To je edini način, da ti bo kdaj uspelo zmagati.« To je osnovna politična taktika, ki se v šestih tisočletjih ni spremenila. Če želimo premagati lobije, če želimo spremeniti politike, da bi ustvarili bolj odprt, raznolik in dejansko boljši medijski sistem, moramo organizirati ljudi. Moramo ustvariti razmere, da ko bodo politiki pogledali skozi okno, bo pod njim stalo tisoče ljudi, ki bodo zase zahtevali pravice. Ker samo to je pravi obraz demokracije.
Robert W. McChesney je profesor na oddelku za komunikacije na Univerzi Illinois. Leta 2002 je so-ustanovil organizacijo Free Press in do aprila leta 2008 deloval tudi kot njen predsednik. McChesney gosti tedensko radijsko oddajo Media Matters. Napisal ali sourednikova je pri sedemnajstih knjigah, njegova aktualna knjiga pa nosi naslov »The Political Economy of Media and Communication Revolution« (Politična ekonomija medijev in komunikacijska revolucija).
Mark Crispin Miller je profesor medijskih študij na Univerzi New York, kjer prav tako vodi projekt, ki se ukvarja z medijskim lastništvom. O filmih, televiziji, reklamah in glasbi piše za številne časopise in revije kot so recimo The Nation in The New York Times. Leta 1988 je objavil svojo prvo knjigo, »Boxed In: The Culture of TV« , ki so ji sledile »Seeing Through Movies«, »Mad Scientists: The Secret History of Modern Propaganda«, »Spectacle: Operation Desert Storm and the Triumph of Illusion«, in »The Bush Dyslexicon«. Njegova najnovejša knjiga ima naslov »Cruel and Unusual: Bush/Cheney’s New World Order«.