Argumentacijski kotiček
Mediji imajo v Sloveniji še kakšno moč: če niste ravno aroganten novopečen oblastnik, vam novinarji vlivajo strah v kosti, pa četudi ste minister. Prva ministrska mevža je gotovo obrambni minister Karl Erjavec, ki se je izkrcal na vojaškem delu Brnika in nezakonito vstopil v državo, da bi menda zaščitil sebe in svojo ženo pred peresi novinarjev. Zdaj je menda vsega kriva policija, on je bil neveden, vendar si skesano želi (sic!) stopiti pred sodnika za prekrške. Še bolj konstantno pred novinarji beži kmetijska ministrica Marija Lukačič. V stalnem izmikanju je navzlic srčnim težavam začutila, da bi jim morda le nekaj povedala: z glavo ministrstva in podpisom »kabinet ministrice« je gospa spisala nekakšen maščevalni manifest v »njenem« Kmečkem glasu, jih označila za mrhovinarje, povrhu pa jih poučila še o poslanstvu in filmsko moralni vzgoji. Mediji so res problem in tega so nova oblast s stalnimi teorijami medijske zarote in s predlogom novega zakona o RTV še kako zaveda.
A povrnimo se k preplašenemu Karlu Erjavcu, ki je ob vsej artileriji in letalski floti bežal pred peresi in se v skladu s svojo resorno funkcijo poskušal verbalno junaško braniti. Na predlog poslanca Aurelia Jurija iz SD – novinar ga je pred pol leta »in flagranti« ujel pri dogovoru za svingersko srečanje – češ da mora odbor za obrambo razpravljati o njegovem nezakonitem vstopu v državo, najemu zasebnega letala in religiozni oskrbi vojakov v Lurdu, se je minister namere poslanca otepal čisto po svoje. »Ne čudim pa se, da je Aurelio Juri dal tako pobudo, verjetno ga moti, da sem potoval z ženo, ne pa s kakšno ljubico«. (RTV Slovenija, Odmevi, 17. 6. 2005)
Novinarka ga je takoj pravilno opozorila, da zasebno življenje poslanca nima z vprašanjem prehoda meje nič opraviti. In imela je prav: ministrovo postopanje je med novimi vladarji zimzeleno popularen »ad hominem«, pri katerem želimo publiko speljati na napačno sled. Argument proti človeku ima običajno obliko 1. »A trdi X«, toda 2. »A-ju lahko (ne)upravičeno ogovarjamo glede njegove lastnosti ali dejanja Y«, torej 3. »Ne drži ali ni relevanten X.« Erjavec se je torej odločil diskreditirati Jurijevo pobudo s tem, da je spomnil javnost na njegov privatno-medijski zaplet. Z idejo, da bi jo odvrnil od zanke, ki si jo je nataknil okoli vratu in ki mu jo je kasneje cel zbor ljudi na čelu z v.d. šefom policije uspešno odstranil.
Povprečna pamet ne bi smela imeti prevelikih težav pri prepoznavanju argumentacijskih prevar, ki se usmerjajo v človeka, ne k stvari. A javna »rehabilitacija«, kasneje pa še skorajda glorifikacija prekrška Erjavca v zadnjem času kaže, da je pri oblastnikih »ad hominem« preverjen in žal tudi uspešen recept za pripravo hrane – za njene volivce seveda.