V preteklem šolskem letu sem se na teh straneh ukvarjal z nekaterimi na videz majhnimi in nepomembnimi ukrepi v slovenskem šolstvu in poskušal pokazati, da v resnici niso tako majhni, da še kako prispevajo k preoblikovanju šole v neželeno smer.
Letos želim kolege učitelje opozoriti na splošnejši diskurz, ki utemeljuje neželeno preoblikovanje našega šolstva. V zadnjem času je veliko govora o podrejanju šolstva tržnim razmeram, celo o tem, da normativno in stroškovno preurejanje javnega šolstva le-temu zmanjšuje pogoje za kakovostno delo, s čimer odpira prostor zasebni pobudi v šoli in tlakuje pogoje za oblikovanje šolskega trga.
Eno prvih utemeljitev zasebnega šolstva kot pretežne organiziranosti vzgoje in izobraževanja najdemo pri Adamu Smithu v knjigi Bogastvo narodov. To utemeljitev si je res vredno ogledati, ker še danes predstavlja moralno-ideološki okvir vseh, ki sredstva za javno šolstvo preusmerjajo v zasebni sektor.
Smith je bil utilitarist. To pomeni, da pri razmisleku o tem, ali neko javno storitev (delo) prepustiti zasebnikom ali ne, odloča koristnost za celotno družbo. V primeru šole je veriga sklepanja videti približno takole: če je za neko družbo dobro, da ima izobraženo prebivalstvo, potem je vprašanje samo, kako izobražene prebivalce proizvesti?
Smith odgovarja, da bo proizvodnja izobražene populacije uspešna samo, če bo šola prepuščena trgu, kajti javne subvencije na splošno ne pospešujejo namena izobraževalnih ustanov in ne prispevajo k izboljševanju učiteljskih zmožnosti. Kako to utemelji?
Na prvi pogled preprosto. Trg po njegovem ustvarja pogoje za tekmo in »kjer je tekmovanje prosto, tam rivalstvo tekmecev, ki se vsi naprezajo, da bi drug drugega izrinili iz zaposlitve, vsakogar sili k prizadevanju, da bi opravljal delo s čim večjo natančnostjo (Smith 2010, 421).«
Ne gre spregledati, da je tekmovanje potrebno zato, da spravi v pogon domnevno sebične in lenobne posameznike. Za Smitha je človeško bitje po naravi sebično, nagnjeno k lenobnim ugodjem in večinoma nezmožno avtonomno delovati za skupno dobro. Ker so tudi učitelji ljudje, se bodo brez tekmovalnosti nujno polenili in pozabili na dolžnosti do družbe:
Rečeno dokazujeta naslednja odlomka:
»Subvencije šolam in kolidžem so neogibno bolj ali manj zmanjšale potrebo po prizadevnosti učiteljev. […] V tem primeru je njihova korist v tako popolnem nasprotju z njihovo dolžnostjo, da bolj sploh ne bi mogla biti. Vsakdo bi rad živel čim lagodneje; in če njegov zaslužek ostane natančno isti ne glede na to, ali se pri svojih napornih dolžnostih trudi ali ne, bo seveda zmagala korist, v tem nespodobnem pomenu, ki mu prigovarja, naj bodisi popolnoma zanemari dolžnosti ali naj jih opravlja, če je podrejen avtoriteti, ki mu tega ne dovoli, tako neredno in zanikrno, kolikor mu ta avtoriteta še pusti. Če je po naravi dejaven in rad dela, se bo rajši potrudil dodatno zaposliti tako, da bo zraven kaj otipljivega, namesto da bi se mučil z dolžnostmi, od katerih nima prav nobene koristi (prav tam).«
Ampak že delna izpostavljenost trgu lahko to popravi:
»Na nekaterih univerzah je plača samo del, pogosto samo majhne del učiteljevega zaslužka, večino sestavljajo honorarji ali učnina njegovih učencev. V tem primeru potreba po pridnosti, čeprav je že bolj ali manj splahnela, še ni popolnoma odveč (prav tam).«
Bodimo pozorni, zgoraj je omenjena avtoriteta, ki bi po mnenju nekaterih k lenobi nagnjeno učiteljstvo utegnila pripraviti k vestnemu delu. Toda ne po Smithu. Po njegovem je edini porok vestnosti trg. Če je namreč avtoriteta notranja (brez zunanjega nadzora), bodo učitelji »zelo prizanesljivi med seboj in bo vsakdo zamižal, če bo kateri zanemarjal dolžnosti, vendar pod pogojem, da bodo tudi drugi mižali, če bo sam zanemarjal svoje (prav tam, 422-3).« Če pa je zunanja, če bi denimo nadzor nad delom šol prevzeli ministri in predstojniki (šolskih centrov, šolskih pokrajin ipd.), bi ti lahko učitelja prisili, »da bo skrbel za učence določeno število ur, se pravi, da bo v tednu oziroma letu imel določeno število predavanj. Kakšna bodo ta predavanja, je še vedno odvisno od učiteljeve pridnosti; in ta pridnost bo verjetno v sorazmerju s spodbudami, ki jih dobiva zanjo. Povrhu je zunanji nadzor te vrste podvržen omejenemu in muhastemu ravnanju. Že po naravi je poljuben in samovoljen, ljudje, ki ga opravljajo in niti niso sami navzoči pri učiteljevih predavanjih niti morda ne razumejo ved, ki naj bi jih učil, pa so ga redko zmožni pametno izpeljati. Spričo uradne nadutosti jim je pogosto vseeno, kako opravljajo ta nadzor, [učitelja] radi neusmiljeno grajajo ali vržejo iz službe, in to brez pravega razloga. Kdor je podrejen takšni pristojnosti, ga bo neogibno ponižala, in namesto da bi bil eden izmed spoštovanja vrednih, se spremeni v enega izmed povsem pritlehnih in vsega zaničevanja vrednih ljudi v družbi (prav tam, 423).«
Skratka, v svojem nasprotovanju avtoritarnosti kot poroku kakovostnega dela v šoli se Smith vpisuje v tradicijo liberalne misli, kar mu gre sicer šteti v dobro, toda njegova težava je, da vidi rešitev v trgu, kar bi ga danes umestilo v tabor neoliberalcev.
Danes, v času finančne in ekonomske krize, ki je na ideološki ravni posledica natanko neoliberalne vere, da bo trg odpravil večino težav in spodbudil odgovorno delo državljanov, lahko govorimo, da imamo opravka z naivno ideologijo. To nam lahko postane jasno ob Fulcherjevi knjigi Kapitalizem – zelo kratek uvod, kjer preberemo, da je bila v Smithovem času, torej v času anarhičnega kapitalizma deregulacija »usklajena s tedanjim vzponom liberalne vere v svobodo posameznika in svobodno delovanje trga, vendar to ni pomenilo, da se je država povsem umaknila. V resnici se je zgodilo ravno nasprotno, saj so tržne sile lahko prosto delovale samo v okviru urejene družbe, kar je zahtevalo krepitev države v času, ko je industrijski kapitalizem sprožal precejšen nered. Stavke, upori, razbijanje strojev in zločini zoper lastnino so ogrožali tako proizvodnjo kot red, medtem ko so sindikati in radikalna politična gibanja neposredno ogrožali kapitalistične delodajalce in državo. Za zatiranje uporov in demonstracij so uporabljali vojsko, ki je bila pri tem občasno precej nasilna (Fulcher 2010, 53).«
Če ima Fulcher prav, potem trg ne more proizvesti odgovornega in kakovostnega dela učiteljev. Ravno nasprotno, porivanje izobraževalnega sistema na trg ne bo izvedljivo brez avtoritarnih načinov vodenja, ki bodo učitelje iz takšnih ali drugačnih razlogov ponižali v klečeplazna bitja. Ali navsezadnje tega ne vidimo tudi pri nas? Bolj kot se z avtoritarnim spreminjanjem normativov spreminjajo pogoji dela za učitelje, bolj se ti uklanjajo in predajajo eskapizmu. Ali ni naš sindikalni boj navsezadnje usmerjen tudi zoper to?
To seveda ni edina nevarnost uvajanja trga v šolsko polje. Sčasoma, ko si bodo zasebne izobraževalne institucije odrezale dovolj velik kos pogače, bo začelo ohranjanje javnih šol z javnimi subvencijami delovati kot nelojalna konkurenca. Na tej točki bi Smith seveda napadel javne subvencije:
»V novejših časih prizadevnost javnih učiteljev bolj ali manj kvarijo okoliščine, zaradi katerih so v svojih posebnih poklicih bolj ali manj neodvisni od uspeha in ugleda. Tudi njihove plače postavljajo zasebnega učitelja, ki bi se želel kosati z njimi, v položaj trgovca, ki brez denarne podpore poskuša tekmovati s tistimi, ki dobivajo znatno premijo (Smith 2010, 440).«
Po Smithu torej javno šolstvo ni le slabo zaradi spodbujanja lenobe in neprizadevnosti učiteljev, dodatno škodljivo je zaradi nelojalne konkurence, ker onemogoča razvoj dobrega zasebnega šolstva: »Ugodnosti šol in kolidžev so tako ne samo otopile prizadevnost javnih učiteljev, zaradi njih je postalo skoraj nemogoče, da bi imeli dobre zasebne (prav tam, 441).«
Smith seveda razvije še nekaj poudarkov, ki bi navdušili sodobne reformatorje šolstva, toda o njih več prihodnjič. Za sedaj sklenimo z ugotovitvijo, da se je treba na neki točki reformnemu valu radikalno upreti, ker temelji na naivni veri v dejavnike, ki zaradi komulativnih učinkov dolgoročno odpravljajo javno šolstvo, ki je v Zahodnem svetu desetletja uspešno proizvajalo odgovorne, v družbo usmerjene in socialno čuteče državljane.
Andrej Adam