V prvem delu sem opozoril, da je kljub močnemu uporu zoper prevladujočo ekonomsko logiko, naša vsakdanja praksa še vedno takšna, da to logiko podpira in reproducira. To še posebno velja za nas učitelje, za našo šolsko prakso, v kolikor je šola eden izmed najpomembnejših ideoloških aparatov države. V naši praksi se morda bolje kot drugod kaže, da govorimo eno in delamo drugo. Obljubil sem, da bom nastali razcep med mišljenjem in delovanjem prikazal na primeru beleženja prisotnosti učiteljev na delovnem mestu (pisnem in elektronskem).
Sedaj prehajam k orisu konteksta, ki nam bo naslednjič omogočil umestitev, diagnozo na resnice beleženja prihodov in odhodov učiteljev, ki postaja vse bolj priročno elektronsko.
Ta kontekst je mogoče predstaviti s pomočjo številnih virov in analiz. Učiteljem predlagam vsaj Lavalovo študijo Šola ni podjetje, še posebno pa ogled BBC-jeve dokumentarne filmske trilogije Adama Curtisa, ki nosi naslov Past: Kaj se je zgodilo z našimi sanjami o svobodi. Tukaj se bom oprl na drugi del trilogije, ki je v luči trenutne predvolilne gonje zoper javne uslužbence (tudi učitelje) še zlasti poučen. Poglejmo sedaj nekaj poudarkov iz filma.
Leta 1991 je tedaj novi vodja konzervativcev v Britaniji John Major objavil, da bo naredil deželo bolj enako in bolj pošteno. Delo je začel na področju javnih služb. Arogantni javni uslužbenci, bodo morali pričeti služiti javnosti. Razglašal je nič manj kot revolucijo v načinu dela javnih služb. Najavil je nova strožja merila dela na tem področju, široko paleto mehanizmov, ki bodo bolj produktivno služili potrebam državljanov.
Kdor vsaj malo spremlja predvolilne obljube tako rekoč vseh strank, ki imajo kolikor toliko možnosti za preboj v parlament, bo osupel opazil natanko iste obljube. Nenadoma bi kar vsi korenito zarezali v javno sfero, pokazali tem parazitom itd. – kot da je vzrok sedanje degradacije družbe, države, ekonomije skrit v javnih servisih.
Implicitna domneva, ki stoji za discipliniranjem javnih uslužbencev, izvira iz hladne vojne. Gre za prepričanje, da javni delavci ne delajo za javni interes, temveč za svoje sebične interese. Če hočemo to preprečiti, bi morali celotno družbo, vključno z javno sfero, modelirati po vzoru svobodnega trga. Morda se zdi komu ta teorija privlačna, toda Curtis opozori, da sloni na naslednji, še usodnejši implicitni domnevi.
Teorija namreč domneva, da je človek bitje, ki ga je mogoče zvesti na maloštevilna mehanična načela, ki ga uravnavajo. Človeška bitja so tako majhni preračunljivi računalniki, ki jih je mogoče organizirat samo z mehanizmi svobodnega trga. Posledica takšnih domnev je bila ta, da so pričeli trgi upravljati z javnim življenjem. Toda takšen pogled, v kolikor temelji na sebičnem, preračunljivem posamezniku, je tudi mit, ki izključuje sočutje in solidarnost do drugih (skratka moralne razsežnosti). Ta mit nikakor ne more pojasniti, zakaj mnogi učitelji opravimo na stotine ur dela (zlasti izvenšolskega) zastonj – torej ne po zakonitostih trga.
Ideje o novem organiziranju družbenega življenja, ki se obetajo tudi pri nas, potemtakem temeljijo na zelo klavrni teoretski osnovi. Curtis še dodaja, da konzervativnim vladam v Britaniji ni uspelo projekta pripeljati do konca, čeprav so ga začele. To je uspelo šele Blairovim novim laburistom, ki so zatekli k Majorjevemu sistemu – vendar veliko bolj korenito. Ker je poenostavljenemu človeškemu bitju mogoče naložiti spodbude (nagrade za storilnost) in cilje, ki ustrezajo ideji učinkovitega tržnega obnašanja, je Blairova ekipa osnovala sistem ciljev in spodbud na vseh področjih družbenega življenja. Celo ministri so dobili svoje merljive cilje. Curtisov film, denimo, prikazuje ministre na tiskovnih konferencah, ki opremljeni z grafi javnosti razlagajo učinke svojih ukrepov, se pravi nekaj podobnega, kot smo lahko gledali tudi pri naši, sedaj padli politični garnituri, in nekaj takega, kot nam napovedujejo novi igralci na političnem prizorišču.
Toda vsem v poduk velja poudariti, da se je projekt discipliniranja javnih uslužbencev izjalovil. V resnici niso postali bolj disciplinirani, temveč manj. Projekt je omogočil oziroma silil v prakse, ki so bile nekoč nepredstavljive (na katere nihče ni niti pomislil). V zdravstvu so raje izvajali lažje operacije kot težje, ker so tako lahko prikazali večjo učinkovitost in dobili denar; policija je, da bi izpolnila cilj zmanjšanja kriminalnih dejanj, številna težja kriminalna dejanja preprosto preimenovala v lažja ipd. Vse podobne primere je Blairova vlada sicer poskušala izničiti kot neuspele primere, toda nova in nova poročila so pokazala, da so se ti primeri udomačili v sferi javnih uslug. Poanta: kar nekoč sploh ni bilo potrebno disciplinirati, je nenadoma postalo discipline potrebno. Še več, racionalni sistem vodenja družbe na osnovi orisanih metod, se je sčasoma sprevrgel v čuden svet nadzora nad ljudmi, poglabljanja družbenih razlik, zmanjševanja svobode. Sistem osvoboditve družbe, se je sprevrgel v sistem nadzora, saj brez izpolnjevanja ciljev javni uslužbenci niso dobili dodatkov k plači, kdor pa ni izpolnil tako zastavljenih ciljev, je bil podvržen še strožjemu nadzoru. Številke so torej imele nasprotni učinek od tega, kar so si zamislili laburisti. Družba je postala bolj stroga in bolj razslojena.
Toda v srcu celotne reforme je bilo izobraževanje. Tabela za primerjanje šol. Ta tabela je staršem pokazala, katera šola najbolje izvršuje zadane cilje in katera najslabše. Vlada je s tem želela spodbuditi slabše šole k tekmovanju, posledica česar bi bil dvig meril (standardov) po vsej državi. Ampak zvijačnost uma je hotela drugače. Bogati starši so se preselili v področja z najboljšimi šolami. S tem so narasle cene nepremičnin, zaradi česar so revnejši ostali zunaj. Velika večina šol je začela učiti učence le tisto, kar so potrebovali pri izpitih. Kar je bilo s tem izgubljeno, je splošna izobrazba, ki bi lahko revnejšim pomagala pri vzponu v družbi. Nadaljnja posledica tega je bil upad družbene mobilnosti. Vladna šolska politika in naraščanje segregacije sta tako postali neposredno povezani. Danes je v Britaniji veliko večja verjetnost, da bodo otroci bogatih staršev tudi sami ostali bogati in da bodo otroci revnih ostali revni.
Bržčas lahko realne učinke te politike v Britaniji spremljamo prav letos. Izražajo se kot iracionalen bes deprivilegiranih, kot izredne razmere z vojsko na ulicah in nadaljnje še veliko bolj drastično discipliniranje javne sfere, ki ga izvajajo sedanji konzervativci. Ali nas ni upravičeno strah, da se nekaj podobnega obeta tudi pri nas?
Andrej Adam