Letos mineva četrt stoletja od vpisa pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v slovensko ustavo. Krhek javni in politični konsenz, da gre za pomemben civilizacijski dosežek, pa je čedalje pogosteje na preizkušnji. Pričelo se je pred dvema letoma s polemiko, ali so ostanki splavljenega zarodka ničvreden odpadni biološki material ali truplo nerojenega otroka, ki mu pripada pravica do dostojnega pokopa; nadaljevalo pred meseci s štiridesetdnevno molitvijo za grešne duše morilk nerojenih otrok pred ljubljansko porodnišnico; in (vsaj zaenkrat) končalo s propagandnim pro-life filmom na pročelju ljubljanske frančiškanske cerkve. Slovenija si, tak občutek dobi nepoučeni opazovalec, obupano prizadeva priključiti Poljski in Hrvaški na njuni poti v mračni srednji vek ženskega brezpravja.
Je sodeč po ofenzivi nazadnjaške, neživljenjske in v veliki meri uvožene ideologije, ki postavlja interese zigot, embrijev, zarodkov in plodov pred interese odraslih ljudi, nastopil čas za remont menda preveč liberalne slovenske zakonodaje, ki dovoljuje abortus na zahtevo ženske do desetega tedna nosečnosti, kasneje pa samo v primeru medicinskih indikacij? Sploh ne, umetno ustvarjena moralna panika je povsem odveč. Statistični podatki kažejo, da število abortusov iz leta v leto počasi, a vztrajno upada. Naše zakonske določbe se razen tega lepo ujemajo s sredinskim, kompromisnim in zato intelektualno nekoliko dolgočasnim stališčem večine moralnih filozofov in filozofinj – da je namreč abortus, ker pač s predčasno prekinitvijo nosečnosti uničimo nekaj, kar ali v danem trenutku že je dragoceno (in kar nasprotniki splava evforično poimenujejo ‘novo človeško življenje‘, ‘enkratni posameznik‘, ‘človeška oseba‘, ‘nerojeni otrok‘, ‘dar življenja‘ ipd.) ali pa bo takšno čez čas vsaj postalo (in čemur zagovorniki pravice do izbire bolj trezno rečejo ‘potencialna odrasla človeška oseba‘), v izhodišču moralno sporen, to je tak, da ga je potrebno upravičiti. Se pa istočasno tudi bolj ali manj vsi strinjajo, da to ni nerešljiva naloga – da je, skratka, mogoče najti dovolj dobre moralne razloge, ki tovrstne pomisleke odtehtajo, nevtralizirajo in pomirijo. Če je oplojenemu jajčecu, embriju, zarodku oziroma plodu že smiselno pripisati pravico do življenja, to preprosto ne more biti polnokrvna in polnovredna moralna in zakonska pravica, ki jo sicer drug drugemu priznavamo od rojstva dalje.
Kot pri vseh drugih zagatnih moralnih dilemah so nam tudi pri moralni presoji o abortusu v pomoč smiselna razlikovanja, brez katerih se bomo hitro znašli v ekstremih, ko so vsi abortusi ali snežno beli ali pa ogljeno črni. Že iz zdravstvenega vidika, kaj šele z moralnega gledišča tako že na prvi pogled ni vseeno, ali ženska splavi v zgodnji ali visoki nosečnosti, ali so jo v prekinitvi nosečnosti vodili tehtni ali trivialni razlogi, ali bi se, če bi donosila, rodil zdrav ali hudo telesno ali duševno prizadet otrok, ali bi bil rojeni otrok deležen starševske ljubezni, nesebične skrbi in primerne vzgoje ali ne, ali je odločitev za abortus soglasna ali enostranska, izjemoma celo to ne, ali nameravata nesojena starša namesto abortiranega zarodka kasneje, ko bo čas primernejši oziroma razmere optimalnejše, spočeti in roditi drugega otroka. Moralno kompleksnost abortusa, skratka, lepše ponazarja daljica kot pa binarni zapis – na enem, pozitivnem robu, bomo našli zgodnji abortus (nekje do 12. tedna nosečnosti) zaradi ogroženosti nosečnice ali prizadetosti plodu, na drugem, negativnem, pozni abortus zaradi nosečničinih kapric ali banalnih želja, med njima pa širok razpon vseh možnih kombinacij zgoraj omenjenih dejavnikov.
Za konec postavimo zadeve v perspektivo. Vsemu zgražanju in stigmatizaciji tistih nekaj (natančneje med 4 in 6) tisoč nosečnic letno, ki vidijo edino rešitev za svojo stisko v abortusu, navkljub je, ironično, najbolj neusmiljen rabelj narava sama. Ali Bog, kakor vam ljubše. Raziskave namreč kažejo, da se večina spočetij (po strokovni oceni kar štiri od petih) konča s spontanim splavom, še preden se nosečnost v pravem pomenu besede sploh prične. Kar samooklicanih častilcev človeškega življenja in zagovornikov pravic ‘nemočnih, še nerojenih otrok‘ seveda pretirano ne vznemirja. Kot tudi dokumentirane stiske številnih staršev in otrok po rojstvu ne, ko ‘čudež življenja‘ trči ob trdo življenjsko realnost. Čeprav jim gre menda najprej in predvsem zanje.