Ovčke sanjajo zvestobo,
ovčke sanjajo mehkobo,
da bi med se jim cedil,
žalega nihče storil.
Volk pretkani je na preži,
čuva obed ovčji v mreži,
sladkih ust jim govori,
v glav’ce rožice sadi.
Sova zre na trop pred sabo,
v skrbi tuhta, maje z glavo:
“Kdaj napoči ovčkam zora,
ki ne bo spet nočna mora?”
Ovčke sanjajo zvestobo,
ovčke sanjajo mehkobo,
sladkih ust se smejejo,
v glav’cah rož’ce cvetejo.
Volk pretkani je na preži,
čuva obed ovčji v mreži:
“Nikdar ovčkam svetla zora,
zmeraj jim bom nočna mora!”
Sova zre na trop pred sabo,
v skrbi tuhta, maje z glavo:
“Kdaj se med nam pricedi,
od kod se mir sem naseli?”
Ovčke sanjajo zvestobo,
ovčke sanjajo mehkobo,
ovčke sanjajo sladkobo,
ovčke sanjajo milobo,
ovčke sanjajo svobodo,
ovčke sanjajo vse novo,
…
Jože Kos Sine
V Mariboru, 12. – 21. 4. 2013