Dokma, s svojim polnim nazivom »Dokumentarci v Mariboru«, se je še drugič zapored uspešno predstavila širši publiki. V petih festivalskih dneh je bilo moč videti stvaritve iz 30. držav, med katerimi so največ tekmovalnih projekcij predstavile Španija, Nizozemska, Avstrija, Finska, Norveška, Hrvaška, Srbija in Črna gora in seveda Slovenija. Kratke splošne ugotovitve so sledeče: program izredno kvaliteten in vsebinsko pester; organizacija bazirana na prostovoljcih, izpeljana v okviru svojih zmožnosti (jasno, pojavljale so se napake, a pridobile so se pomembne izkušnje za naprej); obisk, rak-rana mariborskih kulturnih prireditev, rahlo pod mejo, ki bi jo lahko označili za zadovoljivo.
Kar me je tekom festivala osebno navdušilo, so sami dokumentarci, ki so brez izjeme, konzervativnemu slovenskemu občinstvu ponudili širov pogled v globalno atmosfero, v začetku 21. stoletja. Dobili smo lahko bogat vtis o močno okrnjenih človekovih pravicah zunaj razvitih držav, ter strahovitih manipulacijah nad človekom tudi znotraj tega takoimenovanega, samooklicanega visoko-razvitega območja, kateremu smo se, predvsem z lanskim vstopom, tako vehementno priključili tudi mi. Ob vsem medijskem pojavljanju raznih (p)olikancev, teh zvezd, ki so se, kdo ve kako, a vemo zakaj, uspele povzpeti po družbeni lestvici, bom, podkrepljen z vsebinami letošnje Dokme, zaklical: FUJ!
Želja po slavi in denarju na eni strani, se preko mnogoterih kanalov in silnic tragično rezultira v kruti bedi na drugi strani, ter tako povzroča grozljivo neenakost med ljudmi, ter zanika to, kar naj bi humanost v osnovi pomenila. HUMAN – tisti, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, človeški (vir:SSKJ). Pripravljen sem žrtvovati svoj sredinec, če smo ljudje takšni.
Nekako v skladu z mojimi zgornjimi trditvami so pričale tudi naslednje projekcije, vse prikazane v okviru, zadnjega programskega dne letošnje Dokme:
»Lost Children« (Izgubljeni otroci) nemške produkcije, se dogaja v Ugandi. Tam, kjer so morali vznak civilni državljanski vojni puške v roke vzeti tudi otroci. Dokumentarec se osredotoči na nekaj otrok, ki jim je uspelo ubežati in se vsaj zaenkrat še uspešno skrivajo pred zločinci, ki za dosego svojih ciljev ne izbirajo sredstev.
»Caceros« (V Priporu) temelji na obujanju spominov šestih nekaterih nekdanjih političnih zapornikov. Zaprti so bili v nevzdržnih razmerah in izolirani, ne le od prestalega sveta, temveč tudi drug od drugega. A, »če so v svoji celici splezali dovolj visoko, so lahko videli celo sončni vzhod«.
Uraden zaključek festivala je pospremil »Melancholian 3 huonetta« (3 sobe melanhonije), s svojim obiskom pa ga je počastila tudi režiserka te epopeje po Čečeniji, Pirjo Honkasalo. Sam film bi po svoji udarnosti in emocionalni nabitosti postavil ob bok »Delavski smrti« in nagrajenemu »Novemu začetku«, ki bi ju lahko razglasili za vrhunca festivala. V treh sobah smo bili priče presunljivi usodi čečenskega naroda, ki se bori za svoj obstoj in popeljani v samo Čečenijo ter za trenutek izenačeni z Eleno, Kolyo, Ruslanom, Dimitrijem in ostalimi. Žal ti, za razliko od nas, v to usodo ostajajo ujeti tudi po projekciji in kot je v predgovoru dejala avtorica: »temu ni videti konca«.
Nasploh je avtoričin čuteč govor »rešil« celotno zaključno prireditev; iskreno je spregovorila o ozadju filma – zanimiv je bil predvsem stavek, ki se ga, pravi, še vedno močno spominja, prišel pa je iz ust bogatega ameriškega producenta: »Pirjo, odprl sem ti vrata nebes, ti pa si preveč nora, da bi jih odprla« in govori o tem kako se je za potrebe svojega lastnega izražanja nujno potrebno odreči visoko-letečim ciljem raznih »managerjev«, ki ponujajo masten zaslužek, a tudi poseg v samo delo. Želim, da bi bila prav njena norost popotnica Dokmi tudi v naprej. Da bi jo kljub svoji lokacijski in finančni omejenosti v podobni obliki lahko spremljali tudi prihodnje, ter da bi se uspešno izogibala »plačancem«, ki bi si skozi njo radi utirali svojo pot v dobičkonosen filmski »biznis«.
Dokma, ostani nora!