3. dan mednarodnega filmskega festivala Isola Cinema – Kino Otok
Babica resen kandidat za glavno nagrado – Ali-Reza Amini novo odkritje iranske kinematografije
Mika Kausirmäki, ki trenutno končuje svoj novi road movie Honey baby, nam je na četrtkovi tiskovki pojasnil svoje razloge za »beg« iz »hladne« in zanj predvsem premajhne Finske (Slovencem dobro znana situacija) v razprostranjeno in »toplo« Brazilijo. Filmi tretjega dne so ustrezali tej (s)delitvi: videli smo popolno nasprotje eksotike nove Kaurismäkijeve domovine, a doživeli dobršno mero topline in človeškosti, takšne, kot bi jo naj po besedah Mike izžarevali prebivalci Brazilije. Samota v ekstremnih življenjskih pogojih, ki jo zapolnjujejo majhne, preproste radosti in brezčutnost modernizacije, ki je oprana občutka krivde, sta bili najbolj izpostavljeni temi tega dne.
Ali-Reza Amini je po beseda organizatorjev novo odkritje iranske kinematografije: Ta velja sicer že vsaj dve desetletji, predvsem zaradi imen kot so Mohsen Makmalbaf, njegova hčerka Samira in seveda slavni iranski cineast Abbas Kiarostami, za vodilno arabsko in eno pomembnejših odkritij svetovne kinematografije. In celo to, Amini primerja iransko kinematografijo, tako po svoji izrazni moči, kot tudi po številčnosti njenih akterjev, z brazilskim nogometom. Amini, ki sicer ni študiral filmske, ampak gledališko režijo, je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja režiral 20 kratkih in dokumentarni filmov, s katerimi je pobiral številne nagrade festivalov. V svojih prvih dveh celovečernih filmih, ki sta bila prikazana oba tudi na Izolskemu festivalu, raziskuje pogoje preživetja v ekstremnih življenjskih situacijah.
V prvencu (Pisma v vetru, 2002) je to trda, neizprosna disciplina gorske vojaške baze, ki jo sramežljivi Taghi s svojimi, na walkman posnetimi glasovi iz Teherana na novo osmišlja; v drugem (Drobne snežinke, 2003) je to samota odročnega rudnika, kjer si dva paznika na razne načine, predvsem pa z opazovanjem neznane ženske, zapolnjujeta svoje dolgočasno življenje. Na četrtkovi tiskovki nam je režiser zaupal, da ga v njegovih avtorskih delih najbolj zanima prav odnos samote in smisla, torej tistih preprostih malenkosti, ki osmišljajo posameznikovo doživljanje samote. Tako v Drobnih snežinkah vzpostavi protislovje med temo in svetlobo, ko pravi, da je tudi v temi možna ljubezen.
Poleg Drobnih snežink je bil drugi tekmovalni film dneva odlični ruski Babica režiserke Lidije Bobrove. Babica, ki je poleg Otoka prav gotovo resen kandidat za glavno nagrado, predvsem zaradi odlične igre ter izrazne moči filma, pripoveduje zgodbo o morda najbolj pogostem družinskem vprašanju: kam z babico? Kot nam je v četrtek povedala glavna igralka Olga Oniščenko, skriva Babica tudi kritiko moderne ruske biti, namreč situacijo, ko posamezniki več ne čutijo krivde, kar na simboličen način izraža eden izmed stavkov babičine vnukinje: »V sobo za goste povabimo ljudi, ki jih potrebujemo,« kamor pa babica že dolgo več ne spada.
V zadnjih dveh dnevih bomo videli še preostala tekmovalna filma, mehiški Pasijon Marije Elene in kanadsko-senegalski Gospa Brouette. Sodeč po prvih treh se nam obeta več kot zanimivo filmsko srečanje.