Pier Paolo Pasolini se je rodil 5. marca leta 1922. v Bologni, tradicionalno najbolj levičarskem mestu v Italiji. Bil je sin vojaka, ki je postal slaven, ko je Mussoliniju rešil življenje; in preproste podeželske učiteljice, Furlanke. Starša se nista nikoli prav dobro razumela in Pier Paolo je materi, do katere je čutil globoko ljubezen in spoštovanje, vedno stal ob strani. Zaradi očetove službe se je družina večkrat selila po severni Italiji in za kratek čas je Pasolinijevo družino usoda pripeljala tudi v Idrijo. Osnovno izobrazbo je pridobil na liceju v Bologni, kjer je spoznal velikane svetovne literature in zato kasneje na Univerzi vpisal študij umetnostne zgodovine. Vojna je mater prisilila, da s sinovoma Paolom in Guidom poišče zatočišče v rojstni vasi Casarsa v Furlaniji. Pasolini je tu pri 19. letih objavil svojo prvo pesniško zbirko »Poesie a Casarsa«. V tem času je imel prva, skrbno prikrita homoseksualna razmerja s podeželskimi fanti in kasneje je zapisal, da so bila to najlepša leta njegovega življenja. Bratova smrt v komunistični gverili, kjer je bil leta 1945 ubit od puške Titovega partizana, prizadene Pasolinija v tolikšni meri, da je smrt nedolžnega mladeniča postala stalnica v njegovem literarnem in poznejšem filmskem ustvarjanju.
Pasolini pripada tisti generaciji ustvarjalcev in mislecev, ki jih je z grenkobo in tragičnostjo zaznamovala izkušnja druge svetovne vojne. Vojna je pretresla tako intelektualni svet kot ljudstvo. Italijo je soočila z grozo, ki je od Italijanov terjala in jim omogočila izoblikovanje nove kulturne identitete po dolgem predvojnem obdobju kulturnega nazadnjaštva in okostenelega malomeščanskega tradicionalizma. Povojni čas je od mislečih ljudi terjal, da razčistijo odnos do Marxa, saj je bila cena, ki jo je kapitalizem zastavil človeku, bodisi v obliki meščanske demokracije bodisi v neposrednejši obliki nacizma in fašizma, vendarle prevelika. Večinoma so mladi italijanski intelektualci postali stalinisti, saj se je zdelo, da ni nobene druge alternative, če hočejo dokončno prekiniti vezi z moralno svetohlinsko in ideološko sprevrženo buržoazijo. Tudi Pasolini se je tako znašel med komunisti. Potem ko leta 1948 doktorira s tezo o Pascoliju, se je pridružil italijanski komunistični partiji, a so ga že dve leti kasneje zaradi odkrite homoseksualnosti izključili iz stranke. Dejansko pa je bila izključitev le cena za obdolžitev, da je stalinizem korupcija marksizma. Z materjo sta se v Rimu znašla na samem robu preživetja. Izkušnja brezposelnosti, podcenjenega in slabo plačanega garaškega dela in neznosna beda v rimskih delavskih predmestjih ga je iz prve roke seznanila s svetom, ki bo postal realnost njegovega romanesknega in kasneje filmskega sveta.
Po objavi svojega prvega romana »Ragazzi di Vita« (1955), ki se ukvarja z moško prostitucijo, svetom zvodnikov in tatov, je bil obtožen zaradi obscenosti. Nekaj na kar se je v življenju moral navaditi.
Leta 1961. je zrežiral svoj prvi film Berač (Accattone!). Berač je filmsko nadaljevanje sveta, ki ga je Pasolini nastavil v svojem literarnem romanesknem delu: neznosna beda rimskih predmestij in njihovega prebivalstva, tako imenovanih podproletarcev, ter njihove brezupne agonije v borbi za človeka vrednejše življenje. Film mu je nakopal bes konservativcev in začuda, prinesel podporo katoliške cerkve. V istem tematskem in idejnem okrilju sta bila ustvarjena tudi še naslednja filma, Mama Rim (Mamma Roma) (1962) in Skuta (Ricotta, La) (1963). Slednji je epizoda v omnibusu RoGoPaG, režiserjev Rosselinija, Godarda, Gregorettija in Pasolinija. Zaradi obtožbe blatenja državne religije je bilo snemanje Skute ustavljeno za nekaj let. V tem času je Pasolini nekajkrat potoval v Afriko, kjer soočen z bedo, njegov človeški čut ponižanemu kmetu in delavcu prvega sveta pridruži še prebivalstvo tretjega sveta.
Pasolini je kot režiser ustvaril nekakšno obliko neorealizma, ki se je konstantno in globoko dotikal skrite realnosti, ki so jo mnogi politični in socialni lobiji spregledali oziroma niso hoteli videti. Mama Rim, z fantastično Anna Magnani v glavni vlogi, pripoveduje kruto zgodbo o prostitutki in njenem sinu in je pomenil hud udarec za splošno moralo tistega časa. Dvom, ki ga je Paolo vstavljal v svoje filme, da je realnost, ki jo film prikazuje veliko bližja, kot se nam dozdeva, je ena njegovih večjih prispevkov k spremembi italijanske povojne identitete in primer poezije, ki najdeva svoj spev v kruti realnosti.
V naslednjem filmu, Evangelij po Mateju (Vangelo secondo Matteo, Il) (1964), se je Pasolini osredotočil na lik Kristusa, ki še danes velja za enega najboljših prikazov Jezusovega življenja. Med snemanjem filma je odklonil, da bi film snemal iz perspektive vernika, a je po ogledu filma izjavil, da je film posnel po svoji najboljši veri. Kot politično angažiran pesnik in intelektualec se je Pasolini moral opredeliti do krščanstva; kljub izjavam, da je ateist in da ne veruje v nikakršnega boga, je iz njegovih del razvidno, da se je ukvarjal s krščanskim izročilom. O tem izjavi naslednje: »Če veste, da sem neveren potem veste nekaj več kot vem sam. Mogoče sem res neveren, a tako, da me vera nostalgično privlači.« Iz krščanske zavesti izhaja tudi Pasolinijevo videnje lastne homoseksualnosti kot greha in tega občutka se nikoli ni povsem otresel.
Mitskih tem se je Pasolini loti v filmih Kralj Ojdip (Edipo re) (1967) in Medeja Medea (1969), kjer je postavil v brezupno nerešljiv konflikt vladajočo racionalistično in materialistično zahodno kulturo – nasproti nedolžnemu življu tretjega sveta. V Teoremu Teorema (1968), Terence Stamp v glavni vlogi kot skrivnostni tujec razkriva seksualni propad buržoazne družine.
S filmom Svinjak (Porcile) (1969) pripelje svoj napad na kanibalsko buržoazijo do samega temelja. Odtlej se Pasolinijeva kriza zaupanja v proletariat, ki se vse prehitro in očitno asimilira v neokapitalistične modele, veča in poglablja. Pesnik ostane sam in se zateče v ironijo. Spoznanje, da literatura ni in ne more biti akcija, da ne more spreminjati stvari, ga ni užalostilo toliko kot dejstvo, da je svoboda za mlade ljudi neznosna, da z njo ne vedo, kaj početi, zato si izmišljajo načine, kako bi ji ubežali.
Med nemiri leta 1969., ko so se študentje na ulicah Rima proti policiji obnašali kot gverilci, so vsi levičarji izražali podporo študentom in opisovali nerede kot nepokorščino, kot civilni boj proletariata proti sistemu. Pasolini se je namesto tega, edini med komunisti, postavil na nasprotno stran in izjavljal, da je pravi proletarec policaj, ki ga je oblast za bedno plačo in zaradi razlogov, ki jih sam ne razume (saj ni imel možnosti, da bi študiral) poslala v boj z njegovim ljudstvom. Upanje v revolucijo mladih je v Pasoliniju ugasnila. Obrnil se k smehu in komičnosti. V nekem intervjuju je izjavil, da se je njegova velika želja po smehu rodila iz usihanja vsakega upanja, praktičnega in ideološkega. Čeprav je želja po smehu vedno ostala retorična.
V poznejših filmih se ob tej ironičnosti ukvarja predvsem z ljudskim dojemanjem spolnosti kot recimo v filmih znanih pod skupnim nazivom »trilogija življenja«: Dekameron (Decameron, Il) (1971) Canterburyjske zgodbe (Racconti di Canterbury, I) (1972) in Arabske noči (Il fiore delle mille una notte) 1974, vsi posneti po literarnih predlogah iz zakladnice evropske srednjeveške literature. Vsa dotedanja Pasolinijeva energija, ki je bila z nekompromisnim besom usmerjena v krivičnost človeških in družbenih odnosov, se je predvsem v zadnjih dveh filmih prelevila v užitek do pripovedovanja zgodbe in prikazovanja filmske podobe.
Njegovo zadnje filmsko delo Salo Salò o le 120 giornate di Sodoma (1975), je poseglo najdlje, morda celo preko tistega, kar lahko večino filmskih fanov še pojmuje kot dobri okus. Film o zadnjih dnevih Mussolinijeve diktature, ki je kritika vsakršnega enoumja, je umeščen v intimno okolje zastražene vile, kjer se štirje dekadentni fašisti perverzno izživljajo nad ugrabljenimi mladeniči in mladenkami. Predvsem zaradi scen sadomazohističnega nasilja je film, posnet po znameniti predlogi markiza De Sada, obveljal za enega najbolj kontroverznih filmov današnjega časa.
Kot režiser je Pasolini promoviral koncept t.i. »naravne žalosti«, koncept po katerem je svet blažen sam po sebi in zato ne potrebuje nobene duhovne esence ali nadnaravnega blagoslova. Kontrast med javnim mnenjem in tem kar je bil Pasolini sposoben prikazati kot seksualni moralizem, je bilo verjetno to, kar ga je naredilo pripravnega za tarčo vsakršnega negodovanja javnosti. V dobro mu ni štelo niti dejstvo, da je bil zaradi svoje homoseksualnosti, kulturni diskriminaciji najbolj izpostavljena osebnost. To in splet okoliščin je verjetno rezultiralo v njegovi smrti.
Pasolini je bil okrutno umorjen 2. novembra 1975. Njegovo izmaličeno truplo so našli v bližini obale Ostia blizu Rima. V zvezi z umorom je bil aretiran moški prostitut Pino Pelosi, ki je umor tudi priznal. Vendar umor še vedno ni docela pojasnjen. Protislovja se pojavljajo tako pri izpovedi osumljenca kot pri poročilu policije. Vmešavanje tajne policije v primer, je sprožilo nekatera namigovanja, da je bil njegov umor naročen. Izpričano je na primer dejstvo, da se je tri mesece pred umorom Pasolini srečal z nekaterimi politiki in jim razkril, da pozna nekatere za njih obremenjujoče skrivnosti. Maja letos je Pino Pelosi, ki je med tem prestal svojo devetletno kazen zaradi umora, svojo priznanje zanikal in zatrdil, da je Pasolinija umoril neidentificirani moški, sam pa je pristal na njegovem mestu zaradi groženj njegovi družini. S tem se je po 30ih letih ponovno odprla obravnava Pasolinijevega, danes že mitičnega umora.
Pasolini je v svojem bogatem literarnem in filmskem opusu vselej provokativno in kritično obravnaval socialna, ideološka, religiozna in moralna vprašanja človekovega bivanja v svetu, ki ne pozna trdnih meril in zakonitosti. Čeprav je bil nenehno na razpotju med pripadnostjo marksistični ideologiji in predanostjo globokemu krščanskemu čustvovanju je večkrat izpričal svojo globoko pripadnost življenju, ki da ga je tako zelo ljubil, da bi zanj težko prineslo kaj dobrega. Pravi takole: »Stalnica, ki dominira v mojem ustvarjanju je hrepenenje po življenju in občutek izključenosti, ki te ljubezni do življenja ne zmanjšuje ampak celo povečuje.«
V Ljubljani so vpričo tridesete obletnice njegove smrti v začetku novembra pripravili obsežen program v počastitev tega veličastnega in vsestranskega ustvarjalca. Pripravili so filmske projekcije, literarne in glasbene večere; prireditve, ki jih je zaključila projekcija novega dokumentarnega filma z naslovom »Pasolini un delitto Italiano«, ki poskuša rekonstruirati Pasolinijevo ponovno aktualno smrt. V Mariboru kakšne podobne posvetitve Pasolinijevi obletnici ni bilo zaslediti.