Vsako leto bolj s strahom in vedno manj pričakovanji otroci (beri učenci) in njihovi starši ob koncu meseca avgusta čakajo na novo šolsko leto. Letošnje bo že na začetku popestrila negotovost med učitelji, pred tem pa starše ob pogledu na cene učbenikov in ostalih šolskih potrebščin.
Nič več ni tako, kot je bilo
V starih časih so otroci po koncu dvomesečnih počitnic komaj čakali ponovnega odhoda v šolo, saj so se veselili srečanja s sošolci, novih učiteljev, obnovljenih šolskih prostorov ter želje po obujanju spominov na nore počitnice, ki so za njimi. Skorajda kot iz pravljice, bo dejal kdo iz mlajše generacije. Z leti se je vse spremenilo, pa tudi hrepenenje po vrnitvi v šolske klopi. Učiteljev in učencev.
Počitnice niso več to, kar so bile. Starši imajo vedno manj prihrankov, s tem posledično pa so tudi dopusti krajši ali pa jih sploh ni. Včasih jih ni bilo za tiste bolj revne, danes jih sodi mednje vedno več. Otroci lahko tako preživljajo brezskrbne dni v krogu domačih in se znajdejo po svoje. Na vasi v okviru okolja, ki jim ponuja marsikaj (aktivnosti v raznih društvih), v mestu pa določene neprofitne organizacije prav tako poskrbijo, da otrokom res ni dolgčas. Seveda tukaj ne izostajajo šole, ki v okviru svojih aktivnosti poskrbijo za učence tudi v času počitnic (počitniški tabori). Vse skupaj pa vseeno ni popolnoma zastonj, zato je soudeležba staršev bolj ali manj vedno prisotna.
Veliko otrok pa s starši vseeno dopustuje na morju, v planinah, ob rekah. Tudi v raznih kolonijah, jih organizirajo DPM, RK in druge institucije. Res so ti dopusti bolj skromni kot v preteklosti, vseeno pa se še vedno veliko ljudi odloči za načrtovani dopust. Za tega morajo med letom skrbno varčevati, predvsem v minulem letu, ko smo bili bolj ali manj vsi prikrajšani za regres za letni dopust. Kako se lepo sliši. Medtem ko zaposleni v tujini za dopustovanje dobijo posebne dodatke, si je oblast pri nas privoščila celo vzeti tisto, kar nam je pripadalo. No, tudi zaradi tega se (še) ni podrl svet, bi lahko rekli.
Reorganizacija šolstva
Če sem dejal, da nič več ni tako, kot je bilo, sem imel tukaj v mislih predvsem življenje v slovenski šoli in izven nje. Pred leti, ko sem še bil sam neposredno vključen v vzgojno izobraževalni proces, sem z zadovoljstvom spremljal otroške obraze, ko so prvi šolski dan sami, ali v spremstvu staršev, vstopali v šolske prostore. Bili so polni pričakovanj. Marsikje in marsikdaj so bila ta tudi upravičena in izpolnjena.
Prenovljeni šolski prostori, nova šolska oprema, otroška igrala pred šolo … Na vsakem koraku se je videlo, da prihajajoče šolsko leto prinaša nekaj novega. Tudi kakšen novi učiteljski obraz.
Zanimivi so bili tudi občutki ob pogledih na te, nove učitelje. Vsakokrat je bilo moč koga predstaviti na novo in otroški obrazi so jih nezaupljivo spremljali. Le kakšen je ta ali ta, so se spraševali, saj so se zavedali, da bodo skupaj z njimi krojili usodo v novem šolskem letu.
Res, ni dolgo tega, ko se je dogajalo vse to. No, danes je vse drugače. Ob pričetku letošnjih počitnic, ki se pravkar iztekajo, je bilo veliko bojazni, kaj bo prineslo novo šolsko leto. Obljube so bile obetajoče, skrbi za priprave nanj ni bilo pretirano, vseeno pa so se pojavljali dvomi, kaj bo prinesel zadnji avgustovski teden. Spreminjanja normativov in s tem posledično nova upokojevanja in odpuščanja? Združevanja šol in s tem hkrati odpuščanja in velika nejevolja učiteljev, ki bi naj po oddihu, polni energije, začeli zahteven učno vzgojni procesi z mnogimi generacijami mladih v slovenskih osnovnih, poklicnih in srednjih šolah. Ali bo temu res tako?
Da je v slovenskem šolstvu bilo potrebno narediti korak naprej, je nedvomno res. Vsaka pozitivna sprememba s seboj prinese tudi dobre rezultate. Tega se zavedamo vsi. Dobro počutje, primerni medsebojni odnosi, velika izbira sodobne učne tehnologije, sodobno opremljeni šolski prostori, predvsem pa strokovno usposobljeni kadri so bili in ostajajo predpogoj za kvalitetno delo v slovenski šoli. Veliko od tega imamo, kaj še manjka in te primanjkljaje bo potrebno dodelati. S pomočjo negotovosti med zaposlenimi v šolstvu na začetku šolskega leta to ne bo mogoče izpeljati.
In kakšna je vloga staršev in otrok?
Starši imajo pri pripravi na učno vzgojni proces veliko in pomembno vlogo. Ne samo zato, ker odločajo, katero šolo bo njihov otrok obiskoval, ne glede na šolski okoliš, temveč tudi zato, ker so pomembni akterji v svetu starše in svetu zavoda. Tukaj pa se o delovanju šole odloča o vsem. Žal, potekajo v teh dveh institucijah tudi boj za oblast in kdo bo koga, vseeno pa je njuna vloga, da spremljata, nadzirata in opozarjata na nepravilnosti pri aktivnostih, katere pelje šola. Ja, tudi nepravilnosti se dogajajo, to vemo vsi.
Otroci ob vsem bolj ali manj ostajajo nemočni. Še vedno so starši tisti, ki odločajo o njihovi usodi. Velikokrat zaradi tega prihaja tudi do samih nesoglasij med učenci, saj se na otroku že od daleč vidi, kdo so njegovi starši. Razlike so več kot očitne tudi na tem področju.
Šolski sistem (uravnava ga Ministrstvo za to področje), ki ne posega v organizacijo in tekmo med dobavitelji učbenikov, delovnih zvezkov in ostalih učnih pripomočkov, ki ne poskrbi, da bi otroci imeli na voljo vse to, kar za normalen način življenja in dela potrebujejo, je slab šolski sistem. Žal, tega uravnava država in zato je tudi letošnjo jesen pričakovati negodovanja staršev. Najprej so se pričela ob nakupu šolskih potrebščin, sedaj bo na vrsti zopet šolska prehrana, zavarovanja, prevozi … Temu pa bodo gotovo sledila negodovanja učiteljev. Zaradi več dela za manj plačila in tudi tega, kaj bo prinesel vsak mesec v novem šolskem letu. Dogovori za stavko ali nemoten učno vzgojni proces.
Šolska jesen
Namesto, da bi z nasmehom na obrazu pričakali začetek novega šolskega leta vsi, ki v slovenskem šolstvu kaj veljajo, se bo začel boj učiteljev za njihovo mesto v šolskem prostoru, s tem pa se bo seveda, nehote, postavil na manj pomembno mesto učno vzgojni proces, zaradi katerega so učitelji prvenstveno v šoli. Čeprav bi njihova naloga morala biti učenje in vzgoja, ne pa boj za lastni obstoj in potrditev zmožnosti opravljanja tega pomembnega poslanstva, ki so si ga izbrali za življenjski cilj, lahko le upamo, da bo slednje prevladovalo.
Vsi napovedujejo burna jesenska dogajanja. Za otroke, ki bodo prvič sedli v šolske klopi, ne sme biti opazno. Za tiste, ki so jih že vešči, je malo lažje, saj so že marsičesa vajeni. Vsekakor pa bo manj novih učiteljskih obrazov, zato pa šolska malica verjetno ne bo nič manj slastna. Manj razburljivo in zanimivo ne bo začeti novo šolsko leto niti za kakšno staro, oguljeno šolsko klopjo. Bolj pomembno je vzdušje, v katerega bodo zajadrali vsi – učitelji, učenci in njihovi starši. To pa gotovo lahko veliko pripomore v pravi slovenski osnovni, poklicni in srednji šoli.