Če so možgani biološki stroj, kako lahko stroj misli

Filozofija v parku od 21. do 27. Avgusta

Poročilo prvega srečanja

Kraj: Magdalenski park

Trajanje: od 16h do 19:30

Število: 11+mimobežen pozdrav Vide in Adama

Najprej smo iz izročkov prebrali oris problema duha in telesa, saj je najprej potrebno razumeti v čem je problem pri nastanku »naravne« inteligence, da lahko začnemo razmišljat o možnosti umetne. Prebrali smo razna stališča in rešitve problema duha in telesa.

Prvo vprašanje na katerega smo odgovarjali je bilo »zakaj ne dualizem?« oz. »zakaj je fizikalistični monizem prevladujoče stališče«. Eden od možnih odgovorov je, da je dualizem v najboljšem primeru isto problematičen kot fizikalizem, pri tem pa je manj ekonomičen, saj zahteva obstoj dodatnih bitnosti. Nato se je razmislek preusmeril v domnevno grožnjo strogo materialističnega nazora za človeka, ki je izguba dostojanstva. Vsaj zdi se, da človek pod takim nazorom zgubi neko avtonomnost, sebstvo oz. nek X, ki se nam intuitivno zdi, da ga ima in ta X ni moč zreducirat na fiziologijo in biokemijo. Povedano drugače, če ljudi pojmujemo kot zgolj funkcionalen kos mesa, potem se zdi, da je takemu bitju težje pripisati lastnosti kot so dostojanstvo, pogum, čast itd. To lahko tudi obrnemo in sicer, da znotraj materialističnega nazora prej razširjamo domet teh lastnosti tudi na druga bitja. V kolikor nismo »nevrofašisti« in smo materialisti, potem iz tega sledi, da se ne moremo izogniti sklepu o neki stopnji zavesti pri ostalih živalih, katerih vedenje in biologija nakazujeta na to. Pri tem smo trčili ob problem drugih duhov oz. kako sploh vemo, da imajo drugi ljudje/bitja zavest.

Zavest ljudem pripisujemo na podlagi opazovanja njihovega vedenja in sklepanja, da si delijo podoben biološki ustroj in podobne kriterije, ki jih lahko uporabimo tudi pri pripisovanju mentalnosti živalim. Tukaj smo se seznanili s Turingovim testom. Izpostavili smo širši epistemičen problem pri »pripisovanju mentalnosti« in sicer ta, da je naše sklepanje na mentalnost drugih bitij zgolj priročna praksa, ki nikakor ni logično utemeljena.

Za nekaj časa smo se ustavili pri specizmu in ugotavljali ali smo dejansko dovolj usposobljeni, da prepoznavamo mentalna stanja pri živalih na isti način, kot to delamo pri ljudeh. Glede na to, da živali živijo drugo življenje, imajo drug svet-ovni kontekst, ali lahko z istimi kriteriji kot jih imamo za ljudi, pripisujemo mentalnost živalim? Tukaj ni bilo toliko govora o tem, ali nekatere živali imajo osebnost in druga mentalna stanja kot pa to, ali smo mi dovolj usposobljeni pri prepoznavanju le-teh, ko pa se nam včasih zalomi že pri presojanju kakšno mentalno stanje spremlja delovanje nekega človeškega posameznika. Naleteli smo na izjavo Wittgensteina, da »če bi lev sedaj spregovoril slovensko, ga ne bi razumeli«. Ne bi ga razumeli zaradi radikalno različnega referenčnega okvirja in ta referenčni okvir je včasih tudi med nami tako različen, da zaradi razlik pri slednjem govorimo drug čez drugega. Skratka veliko časa smo porabili pri problematiki o pravicah živali, glede na to, da lahko v kolikor sprejmemo neko verzijo materializma, sklepamo, da imajo tudi nekatere živali zavest.

Na neki točki se je pogovor premaknil na področje obrobnih problemov glede problema zavesti. Pričelo smo govoriti o jazu, Bogu, nujnosti in naključju. Jaz oz. Descartesov »cogito« je postal živahna tematika, kjer so tisti, ki so seznanjeni z »Meditacijami«, govorili o pravi interpretaciji le-teh. Ključno vprašanje je bilo ali Descartes potrebuje »cogito«, da dokaže Boga ali pa Descartes predpostavlja boga, da lahko vzpostavi »cogito.« Tradicionalna interpretacija »Meditacij« govori, da je za Descartesa »cogito« temeljna, izhodiščna spoznavna točka s pomočjo katere nato gradi svoja, kompleksnejša spoznanja o svetu in Bogu. Na tej točki je naš pogovor iztiril v temo o začetku vesolja in domnevni nujnosti boga kot filozofskega pojma za sleherno dosledno razmišljanje o čemerkoli. Na tej točki smo za priokus prejšnje tematike prebrali članek o panpsihizmu filozofa Thomasa Nagela.

Utrinki s srečanja:

Foto: Aleksandra

Priprava:

Maribor, 21.8.2014

Če so možgani biološki stroj, kako lahko stroj misli?¹

Vprašanje: Kako in zakaj fizični procesi ustvarjajo subjektivno izkustvo? Kaj je pojavna kvaliteta (»kako je biti«, takšnost, qualia) izkustva in če je ne zanikamo (eliminativizem), kako jo lahko razložimo?

Problem: V kolikor nismo pripravljeni sprejeti obstoja dodatne substance poleg fizične (strategija, ki ni brez težav, glej dualizem), potem smo primorani sprejeti dejstvo, da obstaja vrzel med fizičnimi procesi v možganih in mentalnimi dogodki. Ali lahko namreč razložimo kako lahko naredimo nekaj zavestnega iz ne-zavestnih stvari? Ni dvoma, da so fizični procesi v sistemih kot npr. možgani tesno povezani s subjektivnim izkustvom. Zagotovo je res, da so kompleksni možganom podobni sistemi odgovorni za pestrost notranjih izkustev, toda problem obstaja v vprašanjih kako in zakaj je to možno? Zakaj se ti fizični procesi ne odvijajo »v temi«, brez kakšnih spremljajočih stanj zavesti? Nekateri pravijo, da je problem spoznavni, drugi verjamejo, da ima ontološke korenine, tretji ga zanikajo, peščica pa je obupala.

Filozofski meni:

1. Dualizem (Descartes)

Obstajata dve substanci oz. dva aspekta človeka: materija in duh. Ta pogled ja morda najbolj intuitiven, saj izhaja iz naših vsakdanjih (naivnih) izkušenj. Telo pojmujemo kot nekaj drugega od našega duha. Telo lahko zboli, medtem ko je duh zdrav in luciden. Prav tako so naša mentalna izkustva privatna, kar še bolj podkreplja občutek ločenosti. –problem interakcije ali če sta telo in duh različni in ločeni stvari, kako lahko obstaja vzajemno učinkovanje?

Poznamo še dualizem lastnosti, ki je monistična teorija ponavadi fizikalistična in zatrjuje, da je duh zgolj skupek lastnosti, ki vzniknejo iz dovolj kompleksnega možganom podobnega sistema.

2. Monizem (Parmenid, Spinoza, Berkeley, Russell)

Fizikalizem ali materialistični monizem zagovarja, da je duh fizičen konstrukt in ga bomo uspeli v polnosti razložiti z vedno razvijajočo se fizikalno teorijo. Trenutno je prevladujoča doktrina.

Redukcionizem zatrjuje, da je možno mentalna stanja razložiti z znanstvenimi ugotovitvami glede fizioloških procesov.

Poznamo več tipov:

– Behaviorizem vidi v mentalnih stanjih zgolj opazljivo vedenje.
– Teorija identitete razume specifična mentalna stanja kot identična s specifičnimi možganskimi stanji.
– Funkcionalizem razlaga mentalna stanja kot funkcionalni output fizičnega in psihološkega inputa. Podobno kot behaviorizem vendar s to razliko, da priznava obstoj mentalnih stanj. Zaradi tega ga lahko uvrščamo v antiredukcionizem.

Antiredukcionizem razume mentalna stanja kot zgolj odvisna od fizičnih stanja in tako ne more biti spremembe v mentalnosti brez spremembe v fizičnem, toda mentalnost ni reducibilna na fizično podlago. Poznamo tri glavne tipe:

– Anomalni monizem, ki zatrjuje, da so mentalni dogodki fizični dogodki vendar pripomni, da je narava mentalnega anomalična, kar pomeni, da mentalni dogodki niso podvrženi enakim strogim fizikalnim zakonom.
– Emergentizem je slojevit pogled na naravi, kjer se sloji razlikujejo glede na naraščajočo kompleksnost in vsak sloj ima temu primerno znanost. Mentalnost vznikne iz možganov.
– Eliminativizem zatrjuje, da so ljudska zravorazumska prepričanja glede duha brezupno napačna in da jih bo s časom nadomestila npr. nevroznanstvena razlaga.

Idealizem zatrjuje, da je duh vse kar obstaja oz. edina obstoječa substanca je duhovna in da je zunanji svet ali mentalen ali pa iluzija ustvarjena s strani duha. Problem interakcije tukaj ne obstaja. Čisti idealizem je zagovarjal George Berkeley. Razne formulacije najdemo pri Kantu, Fichteju, Schellingu in Heglu.

Panpsihizem pomeni nazor po katerem imajo temeljni delci vesolja mentalne lastnosti, ne glede na to, ali tvorijo živ organizem. Lahko ga razumemo kot idealizem (vzhodnjaška filozofija) ali kot tip antiredukcionizma (sodobni filozofi kot Skrbina, Nagel).