Bonbonček 35
Butalci so bili res razkurjeni nad toliko natolcevanja nad mediji v naši lepi deželici butalski. Raznoliki, da jo odkrivaš na si-en-enu. Še predsednik vlade butalske je jasno povedal, da so mediji krivi, da ne moremo izpeljati reform. Zgago delajo, da je joj. Vsi se tako trudimo, vsi bi Butalijo popeljali v lepše čase, potem pa neki betežni novinarčki vse zamočijo. Kar na lastno pest nekaj bentijo. Kako bi nam bilo vsem lepše brez njih. Le od kod so se vzeli? Kaj niso mediji že naši? Kaj še niso pod kontrolo? Butalci, še en napor!
Rečeno, storjeno. Časopisne hiše, televizije in drugi mediji se morajo lepo strukturirati. Na dva pola. Na tri. Ker eni so naši in drugi so vaši. Če so še kakšni. No, zanimajo nas predvsem naši. Ker ko so naši na oblasti, potem naj bodo naši. Ko bodo pa vaši uspeli, pa naj bodo vaši, če že res morajo. Logično? Zelo. Prirediti medijsko pokrajino po svoji meri ni nujnost, je celo dolžnost! Moralna zaveza. Kant, pomagaj, ker še Bogu je jasno, kako ne bi bilo njegovim teološkim zaupnikom: »Po petnajstih letih demokracije je čas, da obe politični opciji, ki sta sposobni prihajati na oblast in se na njej tudi zamenjati, sebe ustrezno medijsko podpreta. Janševa vlada bi bila zelo naivna, če tega v sedanjem mandatu ne bi uresničila. In če politika prek državnega kapitala in s pomočjo zakonov to počne, ima za to vso legitimno pravico. Ima celo dolžnost, da to izpelje na način, da bo postalo jasno, katero politično opcijo podpira kateri od medijev. Ko se bo ta proces zgodil, bo tudi novinarjem veliko lažje.« (Dnevnik, 12. 5. 2006) Konec citata.
Vidite, če celo teologi odkrivajo oblike olajšanja za žurnaliste, pa pravico politikov, da si kapitalno podredi medijsko resnico, potem bi moralo biti to jasno tudi najbolj zagamanim ateističnim Butalcem! Pa ni. Kako da ne? Zato, ker jim pač včasih ni jasno. Ker so močnejši od pameti. Ali pa jih ne zanima. Nimajo interesa. Kot v tisti famozni anketi butalski, ko je novinar povprašal mimoidoče: »Kaj je problem današnje butalske države? Je to pomanjkanje znanja ali pomanjkanje interesa?« «Ne vem, sicer mi je pa vseeno!«, so rekli mimobežni Butalci. No, vidite!
Zato ni čudno, da so radi čutili prisotnost kot trpeli pomanjkanje. To je bilo v njihovi naravi. Če ni jasno, je treba pokazati na šibo. Ker ta se čuti! Fajn se čuti. Zelo fajn. No, pa jo pokažimo: se spomnite tistega prepucavanja med predsednikom uprave Dela in nemogočim, pobalinskim fantičem, čisto slučajno novinarjem Dela in občasno še predsednikom Društva novinarjev v Butaliji? Fant je kar skakal v predsednika, kot kakšen obad. Sploh ni dal miru. Ter kako je šele bi jezen predsednik. Oba sta bila jezna. Madonca, bo pela šiba, so dahnili gledalci butalski. A se mu je zmešalo? Gotovo se mu je, drugega biti ne more! Nepodpisani avtor briljantnega članka v tedniku cerkvenem je pod krinko »starih praks« poučil fantiča takole: »Uslužbenec Dela pred kamero kritizira svojega predsednika uprave in urednika in se mu nič ne zgodi. Pred leti bi odletel, kot je dolg in širok.« (www.druzina.net, 21. 5. 2006). Konec citata.
A ste videli, to je svoboda! Da si upa. Ampak vseeno: kako je vendar mogoče, da žurnalistična zmeneta pri nas še zdaj niso doumela? Namesto da bi čutila olajšanje, sproščenost duha, kar nekaj bentijo. In to celo proti predsednikom. Ja kdo pa so, za božjo voljo? Kaj ne razumejo razmer? Kaj res nič ne štekajo, kdo je na oblasti? A rabite očala? Naj se vendar skulirajo in nehajo kritizirati. Lepo je povedal kolumnist, gospod MC, ki je med redkimi uvidel, kako vulgarno in nedecentno in še bedno povrhu je videti ravnanje, ko se mladež zaletava v izkušene šefe, pa tako velikih hiš, ki jim za nameček režejo kruh: »Čeprav se mi je zdelo pobalinsko in nevzdržno, ko je Repovž v Trenjih sesuval Slivnika, svojega predsednika uprave, o tem raje molčim.« (Dnevnik, 18. 5. 2006). Točno tako. Je lepo povedal. To je pobalinstvo. Da grizeš roko, ki ti kruh daje. Nehvaležnost pa taka. Fuj.
Ko bi gospodič predsednik društva butalskega novinarstva vsaj lepo tiho bil, zdaj pa kar takole nekaj spletkari. In to pred širnim občinstvom, neotesanec. Lažete, kjer le morete, mu je zabrusil še en predsednik, namreč programskega sveta televizije butalske. To se ve. Neolikan zagamanec. Vidite, o čemer ne smemo govoriti, o tem je treba molčati! To je ta globoka misel, ki je še Wittgenstein ni zapopadel, so se pridušali Butalci. Novo novinarsko vodilo za nove čase. Za novo butalsko pot. Molčati je treba v imenu kulture in bontona, ne zaradi politike. Demokratična norma veleva, da si tiho. In spoštovanje do drugega. Do nadrejenega. Saj smo se vendar borili za to, da bi v to našo lepo prinesli nekaj žlahtnega konservativizma. In tradicije. Spoštuj očeta in šefa, da ti bo dobro na zemlji butalski. Novinarji predolgih jezikov so žlehtni nebodijihtrega za našo butalsko demokracijo, se je strinjala večina. In sploh ni res, da je svoboda medijev pri nas ogrožena. Nič ni ogrožena, končno smo prav zadihali. Zdaj šele uporabljamo pljuča. Jasno? Če vam ni, bodite vendar kulturni!
Butalci so zdaj omagali in odšli na fis-kulturo. Pravo olajšanje, pa tako dostojen nasprotnik. Ki vedno molči. In prijazno ponuja svoje naročje. Vzeli so zalet in razširili roke. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili Butalci, se ob skalci niso prav nič utrudili.
Citati so vzeti iz Dnevnika (12. 5. 2006 in 18. 5. 2006) in Družine (21. 5. 2006), scena med šefom in novinarjem pa iz oddaje Trenja, 11. 5. 2006.