Bonbonček 44
Butalci so bili prepričani, da je njihova Butalija nekaj velikega in ponosnega. Kako bi ne bila, ko pa je tako čudovita, svetilniško jasna in visoka kot vrh sveta. Kot je rekel ameriški butalski prijatelj Grmovnik, ki jo je obiskal: imate kos nebes, vat a vanderful kantri! Nič čudnega, da so se k njeni lepotici nebesni radi zaklinjali, k njej so zaprisegali. In potem so se Butalci spomnili: če bo kakšen hotel, da bi postal član te elitne deželice, če bo hotel zares prestopi prag nebes, bo moral zapriseči pred Bogom in nami.. Ker vsak pač ni Butalec. To pa že ne. Mi smo pravi, vi niste. Če hočete biti naši, slovesno obljubite. Prisežite. Zaprisežite. Nato so dolgo tuhtali, kaj bi storili, na koncu pa so se je le spomnili. Prisega o spoštovanju svobodnega butalskega ustavnega reda se je glasila: »Jaz, čistokrvni Butalec, izrekam zvestobo moji novi domovini Republiki Butaliji, nebesom na zemlji, in se s prisego zavezujem, da bom spoštoval svobodni butn-kratični ustavni red moje nove krasne nove domovine. Ker so mi všeč vrednote in načela butalizma in butn-kracije bom kot državljan Republike Butalije izpolnjeval svoje dolžnosti in obveznosti. Jaz, čistokrven Butalec, prisegam, da ne bom deloval in podpiral delovanja proti svobodnemu in butn-kratičnemu ustavnemu redu ali proti obstoju lepe moje Butalije. Tudi ne bom, jaz, pameten Butalec, protipravno ogrožal svojih ali tujih organov, tistih Republike Butalije ali predstavnikov teh organov in orodij. Prisegam pri možu svoje žene in ženi svojega moža, da ne bom podpiral ali podpirala delovanja zoper interese Republike Butalije, ne bom pa tudi uporabljal nasilja, če sem pijan, ali pripravljalnih dejanj k uporabi nasilja, če nisem.« Konec skoraj citata.
Tako, točno tako. Butalci so bili ponosni. Butalijo so zato v prisegi omenili šest krat. Naj se ve, kdo najpametnejši je v deželi tej. In naj bo kar pripravljen tale Nebutalec, če hoče biti Butalec, da se potrudi. No, pa to še ni bilo vse. Tuhtali so dalje, ker to so znali najbolje. Pa so se spomnili nasveta svojega predsednika. Butalskega državnega zbora. Ta je svojčas javnost prepričeval, da zares ne izgublja živcev. Bilo je po tistem, ko naj bi nahrulil podpredsednika parlamenta butalskega. In potem so ga nekoč vprašali, če res tako grdo hruli naokoli: »Ali sploh kdaj izgubite živce in kričite, denimo doma?« Pa je predsednik dejal pomirjujoče: »Ne spomnim se, da bi kdaj kričal na ljudi, celo na domačega psa ne.« A se novinar ni dal: »Ali vas otroci nikoli niso tako razjezili? Ste jih kdaj natepli?« Predsednik premisli in reče: »Otroke pa sem res kdaj udaril po riti. Ko je kateri od njih zaslužil kazen – po mojih ocenah, seveda – sem ga vprašal, ali hoče enkrat dober udarec po riti ali trikrat po malem, in je izbiral. S tako pavzo sem najprej umiril sebe in njega. Večinoma je bilo trikrat po malem.«
Res je, bilo je nekaj zgražanja med Butalci. Pristaši trde roke in pristaši milejših pedagoških prijemov so se malce dajali med sabo. Bi otroke tepli ali ne? In potem je sledilo, za tiste nejeverne, nadaljevanje, saj je novinar čez čas za svoje bralce terjal dodatno pojasnilo o istem. Predsednik butalski se je potrudil in jim »razložil, da ena vzgojna čez rit ni kaznovanja otroka, pač pa komunikacija z njim v obliki ‘malo bolj trdega božanja’.« Konec citata. Ok, to poznamo. Tepežkanje po riti je pač komunikacija. Če ne z otrokom, pa z nago ritjo. In je oblika »malo bolj trdega božanja«. Kar lahko pomeni le ljubezensko dejanje, ki so ga Butalci navajeni. Med ritjo in vami. Nakar jim je šinilo v glavo – v tisti del, v katerega so bili tako bogato obdarjeni – da bi to lahko počeli tudi z Nebutalci. Točno tako. Dajmo jih. Božati malo trdo. Če kdo pride in hoče biti Butalec, naj spusti hlače in ga malo pobožamo od zadaj. Ko se skloni čez klop. Malo ljubezni ne škodi. In res: stopili so skupaj in rekli, da bodo poslej na ta način Nebutalce delali za Butalce. Svečana zaprisega, pa malo božanja. Kot to dela predsednik butalskega parlamenta. Državotvorno in pošteno!
No, v Butaliji so bili z novo zaprisego tako očarani, da so jo nekateri vzeli za svojo, čeprav so bili čistokrvni Butalci. Ondan so palicaji butalski rekli, da bi lahko nečistokrvne azilante in njihove podpornike malce potipali, koliko so butalski. S trdim božanjem. Rečeno, storjeno. Kako so javkali od zadovoljstva! Zraven so bili še novinarji, pa so pobožali še njih. Joj, so bili vsi ti presrečni. Božanje je skoraj postal novi omamni šport Butalcev, zato je bila skalca malce užaljena. A tisti najbolj pametni se ji niso želeli odreči. Trdemu božanju z njo se pač ne more upreti pogumen mož. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili čistokrvni Butalci, se niso prav nič utrudili.
Citati vzeti iz strani ministrstva za notranje zadeve in Dnevnika, 9. 7. 2006