Medčloveška solidarnost se sicer najvidneje in najučinkoviteje odraža v primeru naravnih in drugih nesreč, ki v manjšem ali večjem obsegu prizadenejo bodisi posameznike bodisi celotne skupine ljudi.
V takšnih primerih je vsaj praviloma povsem nepomembno, ali gre za bližnje sosede ali za povsem neznane skupine iz najbolj oddaljenih krajev.
Pripravljenost ljudi sodelovati pri dajanju in zbiranju pomoči prizadetim je v takšnih primerih eden najvišjih in najpomembnejših kazalcev človečnosti, ki ga ne uspevajo zatreti niti najbolj očitne oblike prisvajanja, pozasebljanja tako zbranih pomoči v obliki najrazličnejših načinov prelivanja solidarnosti v zasebništvo.
Veliko pomembnejša, čeprav manj opazna in manj očitna pa je vsakdanja medsosedska pomoč, ki sega od tega, da priskočimo na pomoč že betežni sosedi pri vzpenjanju po stopnicah, prek pomoči sosedu pri spravljanju premoga in drv ali košnje trave oziroma spravilu poljščin pa do materialne in delovne pomoči pri urejanju sosedovega bivališča – vse do gradnje sosedove hiše.
Ta sicer skromna, a vseprisotna, stalna in zato najbolj izrazita oblika človečnosti, katere zelo pomemben in hkrati družbeno viden del so najrazličnejše oblike prostovoljnih dejavnosti – od prostovoljnih gasilskih društev prek amaterskih umetniških skupin do aktivne pomoči brezdomcem in drugim socialno izključenim skupinam ljudi – je predvsem stalna oblika kreiranja, vzpostavljanja in vzdrževanja kulturne dediščine. Na vseh ravneh, od občečloveške do lokalne.
Mislimo, da lahko brez pretiravanja trdimo, da je ta oblika sodelovanja, temelječa na sosedskem sodelovanju in pomoči, prav Sloveniji in pri Slovencih, morda ne bolj kot v drugih okoljih, vsekakor pa ne manj kot kjerkoli drugje, temeljna lastnost slovenske kulture. Da s(m)o Slovenci prav z gojenjem te in takšne kulture sploh uspeli ostati in obstati kot Slovenci. In kot ljudje.
Naše mnenje je, da libertarno pogojena pridobitniška zakonodaja, ki neposredno omejuje ne le razvoj, ampak sam obstoj te kulturne dediščine, ki je po našem mnenju ena bistvenih sestavin človeštva na sploh in Slovenstva posebej, ne more imeti drugega cilja, kot izničenje naše narodne identitete.
Praktična prepoved nudenja kakršne koli pomoči potrebnim, ki ne bi bila vnaprej in natančno opredeljena z vsakokratnimi pozitivnimi zakoni pa bo imela, poleg neposrednih negativnih učinkov na sam obstoj naše narodne identitete tudi dolgoročne antihumanistične in nehumane učinke na človeštvo v celoti.
Če se namreč strinjamo z oceno, in mi se s to oceno strinjamo, da je zlasti “Zahodni” del človeštva, h kateremu se prištevamo tudi Slovenci, vse bolj dehumaniziran in predvsem individualiziran, potem lahko pravni red, katerega očitni namen, izražen prek obravnavanega zakonskega predloga, je nadaljnja in še povečana individualizacija ter posledična dehumanizacija najprej Slovencev nato pa še vseh drugih, ocenimo samo kot tistega in takšnega, ki deluje v nasprotju z vsemi sicer formalno uveljavljenimi načeli. Tistimi načeli, ki so zajeta že v 64 let stari Deklaraciji o človeških pravicah ter vseh nadaljnjih, na njej temelječih deklaracijah in konvencijah.
Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike
Zanje Branko Gerlič, Andrej Adam