Bonbonček 50
Ker v Butaliji mediji niso bili pluralni, so se vrli Butalci odločili, da jih bodo pluralizirali. In so rekli: hočemo raznovrstne časopise, revije, televizijske in radijske programe! Povejte nam več resnic, ne pa le eno! Tako več ne gre naprej, hočemo več. Ena ni dovolj, ena je nobena!
Ne bodi len so jim v vladi butalski prisluhnili. Ljudje si želijo tudi druge resnice, saj so vendar volili nas! In so rekli: res je, naši mediji so nekam enostranski. To pomeni: na stran jih vleče, kar se lepo vidi. Postrani stojijo. In niso uravnoteženi, treba jih je nagniti na drugo stran. Pa kaj, ko bi ljudem dali vzpodbudo, da se nagnejo? Sklonijo? Jih nagradili, malce motivacije v obliki finančne vzpodbude, da se bodo raje sklanjali? Ha?
Ni slaba ideja, so priznali Butalci. Rečeno, storjeno. Naredili so sklad, iz katerega bodo talali denar. Tistim, ki se bodo naginjali tja, kamor se je treba. Ker če so mediji izrazito nagnjeni v eno stran zdaj, potem je treba nagraditi tiste, ki bi se nagnili v desno. Proti nam. Jasno? Kot beli dan! Da komisija sklada, ki bo delila lovo, ni nevtralna? Ne, to ne bo držalo, saj so vendar sami naši! Da stvar nima nobenega smisla? Kako ga nima, če pa je zdaj vse nagnjeno v levo, namesto da bi bila pokončno ali vsaj malo na desno, ko pa je že toliko časa v ono, nebutalsko drugo stran!
In res, razpis je bil objavljen. Tako so se Butalci prijavljali s projektom. Nekateri so sklenili, da bodo malce raziskali zgodovino. Pri Butnkraciji so se javili na razpis za sofinanciranje medijev. Programske vsebine niso od muh, treba je dati na mizo najboljše. Kot je dejal urednik Butnkracije: »Med drugim smo se prijavili za subvencijo pri projektu raziskovanja polpretekle zgodovine«. Konec citata.
To je čudovito. Rezultati bodo znani šele novembra, ampak resnično ne padla fantastična ideja: raziskati polpretreklost. Ker pol je je preteklo, zgodovine, pol pa še ne. Kar pomeni, da še ni čisto pretekla, polpretekla zgodovina. Da je še čas, čeprav skrajni čas, za uro butalske resnice. Da je nekaj treba storiti z njo. Da popravimo krivice in polzgodovinske resnice. Pol pa? Ja, pol bomo pa zadovoljni s pol prav preteklo zgodovino! Ki mora uspeti kot projekt, če je že dobila denar, so bili prepričani v časopisu s plemenitim poslanstvom, imenom in vsebino obenem. Pogled na zgodovino mora biti uravnotežen in pluralen.
Spet drugje, pri butnmorskih novicah so ugotavljali: »Ni res, da zaradi državnega denarja ne bi mogli biti neodvisni«. Konec citata. Kdo si je to izmislil? Da smo provladni, državni in podkupljeni, če jemljejo pare? Prosim lepo, če jih pa ponujajo! Naši! Naš čovjek, džej džej. To ni kak albanski sladoledar, prosim lepo! Videz vara! Emanuel Ravelli! Če dajejo pare, jih mi vzamemo! S tem pa res ne bomo izgubili neodvisnosti, kje pa. Da roko, ki te hrani, ne ugrizneš? Hja, no ja, to je tudi res, so tuhtali Butalci in pomislili na okolokučne životinje, ker jim ni šlo v račun, kaj bi bilo narobe, če vzamejo denar od prijazne vlade butalske, ki jim prijazno deli denar.
Kot tudi ni res, da bo zdaj nekdo kao privilegiral oblasti ljube medije. Saj vendar v zakonu lepo piše: »zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije«. Konec citata.
A ste videli? Če pljunete čez pozicijo, morate tudi čez opozicijo. Tako se to dela, pravica mora biti. Ne morebiti biti kritični le do enih. Če hvalite naše, morate kdaj še njihove. No ja, to lahko tudi izpustite, le nas ne pozabite! Lepo se postavite na sredo, lovite ravnotežje in ste objektivni. Ker kdaj pravi butalski novinar govori resnico? Ko o nebutalskem novinarju pravi, da laže! Točno tako. Da moramo biti pluralni, ker resnice ni mogoče ugotoviti, so se strinjali Butalci. Ker ko so jih vprašali, ali po njihovem drži, da je bila polovica vlade nesposobna, so morali odgovoriti: »Ne, to ni res! Polovica članov vlade butalske je sposobna!« In so tako tudi zapisali. Ni jim bilo težko.
Pravi butalski novinar mora vedeti, kje je meja na Botizi, vedeti, da brez zunanjega ministra ne bi bilo nič, nikjer in nikoli, in mu biti hvaležen kot Tomo, morsko mejo mora zaznati pri Brsarju in pomagati iskati svetilnike in delati nasipe. Na naši strani meje, jasno. Kakšni butci, tile sosedi, a ne, da bodo gradili nasipe kar na našem! In to zastonj.
No, takole je to bilo idilično z medijskim skladom. Butalci so bili navdušeni nad demokratičnim, pardon butnkratičnim izumom nove balansirane resnice. Pa so tega počasi vseeno imeli dovolj. Zvečer so prisegli le na eno, sklad gor ali dol. Butnskalca jih je v senci že nestrpno čakala, da ob njej potešijo svoje skrite strasti. Butn, butn, butn se je slišalo. Bolj kot so vzeli zalet, so ugotovili, bolj odmeva naokoli, kar jih je zabavalo. In ker so bili Butalci, se niso prav nič utrudili.
(citati so vzeti z Dela, 5. 9. 2006 in razpisne dokumentacije za medijski sklad)