E-novice so 24.11.2009 objavile prispevek Ane Vučina Vašnak, ki govori o energetskem potencialu puščav. Zanimivem zlasti zato, ker gre za povsem čiste vire, ki so povrhu vsega obnovljivi. Uporabljali bi jih lahko vse dokler se »Ra« ne bo naveličal obstajati. Razmišljanje, nastalo na osnovi navedenega prispevka, je bilo objavljeno na E-novicah 2.12.2009.
Zamisel, da bi v mnogih puščavah, ki sedaj veljajo za povsem nekoristne (razen, če v njih črpamo nafto in zemeljski plin in jih, torej, že izkoriščamo za reševanje energetskih problemov) zgradili zbiralnike sončne toplote z namenom proizvajanja skorajda neomejenih količin električne energije, je vsaj v strokovnih krogih sprejeta zelo pozitivno.
Težava je, kot je to praviloma vedno, v tem, da te zamisli niti približno tako zavzeto ne podpirajo tisti, ki se ukvarjajo s sprejemanjem političnih odločitev.
Žal, kot je bilo zaznati v obravnavanem prispevku, tudi predstavniki strokovnjakov, navajani Gerhard Knies iz DESERTEC-a, recimo, sicer vnetih zagovornikov te zamisli, še vedno preveč upoštevajo tako imenovane ekonomske in zlasti politične interese. Ter iz njih izhajajoče probleme.
Želel bi opozoriti na nekaj nujnih spremljajočih projektov, ki bi morali potekati vzporedno s snovanjem izgradnje tovrstnih energetskih centrov.
Nikakor namreč ni dovolj, da prebivalcem afriških, azijskih, avstralskih in drugih puščav rečemo: »mi bomo zgradili sisteme, vi pa jih boste uporabljali in nam prodajali tiste količine iz teh sistemov pridobljene energije, ki jih ne boste potrebovali«.
Zadevo je potrebno zastaviti drugače. In to že v izhodišču.
Z okolji, primernimi za izgradnjo takšnih sistemov se je potrebno pogovarjati na enakopravni osnovi. Tega se bomo morali v okoljih, kjer menimo, da je denar (ki ga seveda imamo in ker ga imamo) edini odgovor na prav vsa vprašanja, pričeti zavedati. Tudi tako, da bomo sprejeli mnenja družb, ki cenijo še kaj drugega poleg denarja. Recimo nacionalni ponos in svobodo. In da bomo tudi tukaj spoštovali in cenili ter ustrezno obravnavali takšna mnenja.
Eden od načinov, s katerim bi bilo možno tako rekoč takoj vsaj nekoliko izboljšati razmere v, recimo, Afriki, je drastična sprememba tukajšnjega sistema subvencioniranja kmetijstva. Pri tem načinu vztrajamo, čeprav vemo, da je glavni rezultat tega sistema uničevanje lokalnega kmetijstva in posledična smrt nekaj milijonov tamkajšnjih ljudi. Od lakote!
Ne le Evropa in EU, v okviru OZN je treba nemudoma razveljaviti vse pogodbe o nakupu gromozanskih površin obdelovalne zemlje, ki jih tukajšnji zbiratelji cekinov kupujejo bodisi za rezervo (zavedajoč se bodoče moči tistega, ki bo nadziral proizvodnjo, predelavo in distribucijo hrane) bodisi kar takoj za proizvodnjo nečesa, čemur pravimo bio-gorivo. Torej nečesa, kar zmanjšuje površine, namenjene pridelavi hrane in le-to posledično še bolj draži in kar v okoljskem smislu prispeva zelo zelo malo ali celo nič k njegovemu izboljšanju.
Pri tem seveda ne mislim, da bi bilo potrebno subvencije tukajšnjemu kmetijstvu preprosto ukiniti. Samooskrba s hrano v največji možni meri je izjemno pomembna za vsakršno okolje. Tudi naše. Domače kmetijstvo je vsekakor potrebno ne le vzdrževati, ampak predvsem razvijati. (Pri čemer, kakor nas učijo tako izkušnje nekdanje SSSR kot tudi rastoča lakota v »nerazvitih« okoljih, je množica lokalnih kmetov mnogo uspešnejša pri zagotavljanju hrane, kot so to bodisi Sovhozi in Kolhozi bodisi nadnacionalne korporacije. Zlasti slednjih niti približno ne zanima oskrba hrane, ampak zgolj in samo dobiček!). Potrebno pa je preprečiti, da, z na ta način, torej s subvencijami doseženimi skrajno nizkimi cenami živil, množično uničujemo kmetijstvo tako imenovanih manj razvitih okolij. V Afriki in Aziji, recimo.
Seveda je problematika kmetijstva, hrane, lastništva tujcev nad domačo zemljo in seveda lakote le del vsega, kar je potrebno urediti v tamkajšnjem svetu.
Prenos znanja, dostopnost do zdravil in urejanje zdravstvene zaščite na sploh, zagotavljanje pitne vode… In še in še!
Morda bo kdo porekel češ da tukaj teče beseda o energetskem izkoriščanju puščav, zgoraj navedene težave pa pestijo predvsem podsaharska okolja. (In velik del tistega dela Azije, ki ni »bogat« s puščavami). Zanje bi najprej poudaril, da je eno od takšnih, za energetiko zanimivih okolij tudi na samem jugu Afrike.
Predvsem pa bi rad spodbudil zavedanje, kot ga je poudaril tudi omenjeni govornik, da gre za svetovni problem. In ga je potemtakem potrebno reševati na svetovni ravni.
Ne vidim nikakršnega razumnega razloga, zakaj se ne bi sočasno pogovarjali o celovitem reševanju tako tamkajšnjih kot tukajšnjih težav.
Ali je res tako težko razumeti, da se je potrebno pogovarjati tako s predstavniki tamkajšnjih ljudstev kot tudi z ljudstvi samimi. In ugotoviti, kako si oni sami zamišljajo svoj razvoj. Kaj želijo doseči? Kako mislijo to doseči? In predvsem, kako jim mi lahko pomagamo pri doseganju njihovih ciljev?
In skušajmo se končno otresti naših resda stoletnih razmišljanj, da bomo tem »nerazvitim« nesebično pomagali, ampak le, če se bodo ustvarjalno ukvarjali z uresničevanjem naših nalog. Če namreč naši cilji niso zanimivi zanje, potem tudi njihovi načrti ne zanimajo nas. Že uvodno vprašanje navedenega prispevka kaže na vztrajnost tega Evropocentričnega razmišljanja: »Ali bi lahko Severna Afrika zadostila evropskim potrebam po sončni energiji?« namreč ne kaže niti najmanjšega interesa za to, zakaj pa naj bi Severna Afrika to počela?
Če se bomo urejanja teh vprašanj lotili na takšen način – saj trdimo, da živimo v demokratični družbi, mar ne? – ni vrag, da nam sami ne bodo ponudili puščavskih površin, ki jih tudi ne potrebujejo. Za doseganje naših, tokrat energetskih načrtov.
Poleg tega, ne glede na to, koliko in kako se bodo načrti afriškega, azijskega in drugega prebivalstva razlikovali od naših – nekaj te od Sonca in v puščavah pridobljene elektrike bodo potrebovali tudi oni.