Bonbonček 21
Zdaj so bili Butalci pa res jezni. Tako dolgo so se borili do pravice do popravka. Življenjske pravice. Ustavne pravice. Brez katere ti živeti ni. Ko je ondan eden med njimi šel veselo mimo, je na železniški postaji stal prodajalec časopisov in vpil: »Največja prevara desetletja. Doslej že tristopetnajst žrtev prevare!« Butalec, jasno ne bodi len, kupi časopis, ker tega pa res ne bi želel zamuditi. Ga prelista in reče prodajalcu: «V časopisu pa o tem nič ne piše.« Prodajalec mu ne odgovori, ampak zavpije: «Največja prevara desetletja! Doslej že tristošestnajst žrtev prevare!«
Seveda je zdaj bil ganljivo užaljen. Kaplja čez rob. Pravzaprav ni razumel. Kako grdo so ga prevarali: kupil je časopis, pa v njem sploh ni prevare. Popravka tudi ne. In se je zamislil ter poklical kolege, Butalce. Ker več glav več ve. Da skupaj odkrijejo to ultimativno prevaro. Pa so takole dolgo tuhtali in čez teden dni ugotovili, da bo to treba spremeniti. Spremembe so nujne, je naznanil celo ministrski premier. In ko so dolgo menili in menili, da jih je tam zgoraj že vse bolelo, so skorajda že bili na tem, da ga rodijo. A se mnenje ni dalo, zato so lahko žalostno ugotovili, da ga je preveč. Mnenja. In da njihovo mnenje o vsem, o njem, o mnenju, ne velja kaj prida. Nakar se nekdo domisli: da ni mogoče prevara ravno v tem? V tuhtanju, so bili skeptični. Ker če srečaš soseda, si tudi on nekaj misli. In če srečaš še enega, mu skozi glavo hitijo čisto druge stvari. In so si rekli: kaj je zdaj res, če vsi trije po svoje mislimo? In kaj se zgodi, če nas je cela dva milijona! Dva milijona misli, le kdo bi to zmogel? Tega je preveč, kdo bo vse to premleval in premišljal? Včasih je še ena preveč! Absolutno preveč razmišljanja! Nič čudnega, da ljudje zahtevajo popravek, ko pa se eno mnenje zaletava v drugo!
In so si, polni elana, rekli, da morajo narediti nek red. Da se bo vedelo, kdo misli in kdo plača. Da se bo vedelo, kaj je treba misliti. V časopisih in drugih nosilcih misli in mišljenja. Pri takšnem neredu se pač ne ve. Vsakemu roji po glavi nekaj svojega in to ustvarja splošno entropijo sporočanja. Kaos pa za deželico ni dober, entropična zanka tudi ne. In so si rekli, da bodo izražanje misli spravili v red. Za začetek v medijih, ker tam jih najprej najdeš zapisane in ohranjane. Tiste izrečene kar izhlapijo. Ker preveč enostranskih misli ni dobra reč. Res ne. Morajo biti vsestranske. Vsakostranske. Uravnotežene, so dejali. Pluralne. V medijih vsi nekaj menijo, potem pa se vse sfiži. Ker narobe mislijo. Napačne misli je treba zbalansirati. Kot smo zbalansirali celo državo, so ugotovili. Prej je bila preveč leva, zdaj pa smo jo uravnotežili, centrirali. Je rekel prečastiti akademik. Kot pri vulkanizerju, je vzneseno dodal. Kot pri gumah. Prava bilanca, prava belanca, čisti ekvilibrij. Da svet ni iz tira.
Ne bodi len so Butalci začeli delat. Nov vladin predlog sprememb zakona o medijih je bil kot nalašč za njihov podvig balansiranja. Politika je bila preveč leva, so rekli, zato se to pozna pri četrti veji oblasti. Mediji so komunistični, novinarji so rdečkarji. Sploh ne pridemo zraven, so se pridušali. In so se strinjali, da je uveljavljeno utemeljevanje pravice do odgovora in popravka treba zastaviti karseda široko. Da bo vsak lahko repliciral. Pa kaj potem, če bo zmanjkalo prostora! Ali ne bi bilo fino kupiti Dela v dveh izvodih? V prvem so novičke, v drugem so popravki? In imeti dveh televizij hkrati – pri Hoferju so tako poceni, so ugotovili že zadnjič. V prvem časopisu in prvi televiziji ministra butalskega slikajo z leve strani. Nezaslišano! Sabotaža! Zakaj so izbrali ravno stran, ki je grša? Kajti z desne je lepši, kaj lepši, prav čeden, ker nima brazgotine na desni strani brade. In ima zraven tega v desnem kotu čela čudovito lepotno piko. Kot Madonna. Zato ga bomo dali v drugi izvod in na drugo televizijo. Takšnega, kot je z desne strani. Ker je sam tako hotel in ima vso pravico popraviti enostransko facialno informacijo.
Odlično, so prikimali Butalci. Naj se sliši še druga plat, so vzkliknil in po tihem priznali, da je to bila modrost že starih Rimljanov. Naj se lesketata obe plati kovanca! Naj cveti facialna umetnost z obeh strani. In kako se je končala zgodba o medijih? Tragično! Butalec so odpravi preverit prodajalca, če prodaja oba časopisa, originalnega in dodatek s popravki. Dan za dnem je hodil. In spet še pred uličnim prodajalcem pregledal nekatere strani. Po nekaj mesecih se prodajalec opogumi in ga vpraša, kaj išče vsako jutro v časopisu. »Gledam, če je v kakšni osmrtnici moja fotografija.« Nekega lepega sončnega dne pa vsakodnevnega kupca časopisov ni bilo. Prodajalec je dopoldan bral časopis in med osmrtnicami zagledal Butalčevo fotografijo. »Vsak dan jo je iskal, danes, ko je objavljena, ga pa ni na spregled!«, je resignirano vzkliknil. In preveril še v drugem delu časopisu. Popravka ni bilo. Smrt je singularna, je zavzdihnil. Če si mrtev, ti sploh ne dovolijo popravka! Ultimativna pravica po njem je splahnela po vodi!
Pa se je tako sprijaznil, skupaj z drugimi. Ker nič hudega, še vedno jih je bilo preveč v Butaliji, ki so namesto v fitness zavili k skalci. Svoji dragi ljubici, da ji izkažejo svojo naklonjenost. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In niso se utrudili.