Slovenska javnost je poziv k ukinitvi vojske prejela ravno v dneh, ko je svet izgubil enega največjih pacifistov in borcev za pravice zatiranih, Howarda Zinna. V svoji knjigi esejev iz leta 2001 z naslovom »On War« piše o pravični in nepravični vojni: »Šele videli bomo, koliko ljudi bo v našem času sposobnih narediti korak stran od vojne in preiti k nenasilnim dejanjem proti vojni. To je veliki izziv za današnji čas. Kako doseči pravičnost z bojem, vendar brez vojne.«
Poziv in vsebino peticije na načelni ravni seveda podpiramo tudi Zofijini – to smo nekateri dokazali tudi s podpisom peticije; a po nadaljnjem premisleku smo prišli do dileme, ali bi bila nenadna uresničitev ciljev peticije dejansko pametna; nenadna v smislu, da bi v Sloveniji to sprejeli, svet okoli nas pa bi ostal enak oziroma bi še naprej vztrajal pri neoliberalni kontrarevoluciji (kot takšno politično dogajanje imenuje Naomi Klein). Zaradi tega smo začeli dvomiti v takojšnjo praktično izvedljivost ciljev. S tem dvomom skušamo podpisnike, še bolj pa širšo javnost izzvati k razpravi o dejstvih: v kakšnem svetu sploh živimo in kaj si lahko od njega obetamo. Na misel nam pade scena iz filma Pleše z volkovi, kjer ostareli indijanski poglavar ne jemlje resno situacije v svetu, ki ga obdaja, ker preprosto gleda na svet s koncepti (simpatično miroljubnimi), ki pa so že neuresničljivi, gledalec to ve in zato na njegovo naivnost zre s tesnobo v srcu. Podobno je tudi s peticijo. Kakorkoli je že simpatična in vredna podpore, nam lahko vzbuja tudi tesnobo.
Kljub naši neomajni »ljubezni do tistega, ki sanja o nemogočem«, če parafraziramo Goetheja, je torej potrebno opozoriti, da peticija Ukinimo vojsko, objavljena v Mladini (29. 01. 2010), ni realistična. A pričnimo s kritiko nečesa, kar podpiramo samoironično – po branju peticije najprej ugotovimo, da tudi ni povsem logična. Recimo, ni povsem jasno, ali gre zgolj za temeljito reorganizacijo vojske, ali za njeno dokončno ukinitev.
Poglejmo zato nekaj stavkov iz nje, ki govorijo v prid ukinitvi: »Predlagamo prekvalifikacijo vojaškega osebja, […], del vojakov bi prekvalificirali v socialne delavce, […], del pa v civilno družbo. […] Razmišljanje temelji na mnenju, da ima Slovenija izjemen geostrateški položaj in varnostno ni ogrožena. Zato bi lahko razpustila vojsko, kakršno ima, [itd.]«
Poglejmo še nekaj stavkov, ki ne govorijo v prid ukinitvi: »Ob razpustitvi vojske, bi 2000 nekdanjih vojakov postalo gardistov, […]. Obdržali bi t. i. »lahko orožje« in morda premično topništvo, ob kakršnikoli zunanji nevarnosti pa bi skupaj s policijo organizirali splošni ljudski odpor; približno 500 nekdanjih vojakov bi bilo izurjenih za mirovne misije, kar bi bilo skladno z zavezami Natu. Poleg tega lahko preberemo še, da »ne gre za popolno demilitarizacijo države, saj bi za varnost in obrambo skrbele posebej izurjene enote gardistov in policistov.«
Za kaj torej gre v peticiji? Gre za ukinitev vojske, vendar ne za demilitarizacijo. Nekoliko hecno! Drugo, resnejše vprašanje je, ali si lahko neka država sploh privošči ukinitev oboroženih sil, ki ni demilitarizacija. Peticija sicer pravi, da ravno naša država trenutno ni ogrožena, a zgodovina nas uči, da je bila v teh krajih (gre za zgoraj omenjeni geostrateški položaj) tu in tam vojska vendarle koristna. Navsezadnje prav v naših krajih še vedno srečamo posameznike, ki so živeli v treh ali štirih državnih tvorbah in do spremembe je vselej prišlo na oborožen način. S tem seveda nočemo zagovarjati militarizma, toda zgodovine tudi ne moremo zanikati. Zaradi tega se postavlja vprašanje, kaj bi ob kakšni nepredvideni ponovitvi zgodovine lahko opravilo ukinjenih in nedemilitariziranih 500 vojakov. Ali bi poklicali na pomoč Špartanca Leonidasa?
Tretje vprašanje izhaja iz drugega in je hkrati samokritično: ali je pametno, da se slovenski izobraženci v času množičnega uničevanja institucij države, kakršno smo poznali, torej države, ki je državljanom ponujala fizično in socialno varnost, zavzemamo za drastično ukinjanje ene izmed njenih temeljnih funkcij? Glede na to, da svoje argumente tvorimo v foteljih, bi se v sokratovsko-platonistični samokritični maniri veljalo ozreti še na argumente tistih, ki potujejo. Z vidika zgodbe, ki nam jo v Doktrini šoka pripoveduje potujoča Naomi Klein, je mogoče reči samo to, da kar je v ZDA uspelo Bushu, Rumsfeldu in Cheneyu, utegne pri nas uspeti nam, razumnikom. Kajti omenjeni možje v Ameriki so – če seveda verjamemo Kleinovi – ključni tvorci votle države, torej države, ki se umika, samoukinja in odreka svojih temeljnih resorjev, zato da jih v imenu neoliberalne logike prepušča zasebnemu sektorju.
Priznajmo, če podpisniki peticije (glede na njihove dosedanje prispevke) česa ne propagiramo, potem je to prav neoliberalno ukinjanje države, v kolikor mislimo na državo, ki zagotavlja socialno varnost in svobodno javno sfero; a vprašati bi se morali, ali s to (z vidika človekoljubja sicer spodbudno peticijo), vendarle kratkovidno ne podpiramo prav omenjene izvotlitve države?
Poglejmo, s pomočjo odlomka iz Doktrine šoka, kaj se je zgodilo v ZDA: »Najbolj dramatično je bilo investiranje družbe Blackwater v paravojaško infrastrukturo. Družbo so ustanovili leta 1996, nato pa je izkoriščala stalni dotok naročil v Bushevih letih, da je vzpostavila zasebno vojsko z dvajset tisoč plačanci na poziv in množično vojaško oporišče v Severni Karolini, vredno od 40 do 50 milijonov dolarjev.« (Klein 2009, 409)
O zasebni vojski Blackwater si lahko vsakdo prebere na spletu, poanta zgornjega navedka pa je naslednja: s tem, ko se država ukinja ali drastično omejuje svoje osnovne funkcije, se umika in jih prepušča zasebni iniciativi, ki se potem okrepi čez vse razumne mere in ustvarja podjetja, ki niso več nikomur odgovorna – še zlasti ne javnosti. In čeprav so področja, kjer je zasebna iniciativa dobrodošla, so tudi področja, kjer je ne bi smelo biti, če hočemo ohraniti svobodo. So torej področja in področje varnosti (notranje in zunanje) nemara je takšno, kjer se država trenutno še ne bi smela umakniti, oziroma bi se le toliko, kolikor dopuščajo dogodki v svetu, v kakršnem živimo. Svet, v kakršnem živimo, pa je natanko svet, v katerem so možne organizacije, kot je Blackwater; in ker je to možno, morda ne bi smeli hoditi naokoli z glavo v oblakih.
Sklenimo. Zofijini smo bržkone zadnji, ki bi zagovarjali kakršnokoli militarizacijo, a tudi nismo podporniki umikanja države z resorjev, ki so zanjo vendarle še temeljni. Takšno umikanje namreč odpira možnost za kakršnekoli pobude na izpraznjenem prostoru; zgoraj smo navedli samo en primer. Nezaslišano bi bilo, če bi zamenjali državno vojsko z zasebno pod pretvezo demilitarizacije, ki so jo sprožili miroljubni intelektualci. Seveda ne pravimo, da je to nujno, vseeno pa je potrebno na nevarnost opozoriti. Slovenske državljane bi zato veljalo pozvati, naj še naprej vztrajajo pri hvalevredni demilitarizaciji države Slovenije, a naj to počnejo razumno in celovito, tako, da se vključujejo v konkretne pobude doma, pa tudi širše v svetu. Zinn v enem od intervjujev zaključi: »Ideja, ki nas lahko združi, je splošno spoznanje, da nasilje, vojna in militarizem ne morejo rešiti nobenega od problemov na svetu; da se moramo obrniti stran od nasilja in vojne ter uporabiti bogastvo sveta za pomoč ljudem, da damo ljudem zdravniško oskrbo, izobraževanje, da ozdravimo bolezni in damo ljudem prostor, kjer bodo lahko živeli. Ideja skupnega interesa, ideja, da opustimo vojno in namesto tega uporabimo ogromno bogastvo, ki ga zapravljamo za vojno za to, da na svetu delamo drug z drugim in rešimo življenja milijonov in milijonov ljudi, ki zdaj umirajo zaradi bolezni in podhranjenosti – ta temeljna ideja nas lahko združi.«