Bonbonček 25
V Butaliji so bile lepotice. In bile so zveri. Toda čeprav so bile prve in so bile druge, pravljice ni bilo. Vse, kar se je dogajalo, je bilo res. Zares. V realnosti. V resničnostnem šovu par excellence. V šovu resnice. Bila je namreč lepotica. In bila je zver. Taprava pravcata zver. Pisana z veliko. Bila je torej Zver. In bila je lepotica. Toda bila je lepotica in zver. Ali lepotica in Zver. Pisano z veliko. V isti osebi.
Butalci so seveda vzeli na znanje. Da pravljice niso pravljice, temveč stvarnost. In da lepotica in zver nista dva pojma. Celo toliko jih je bilo, da je bilo več lepotic. In več zveri. Ker najprej so bile zveri. Zveri so bile pedofilske. Tiste, ki zlorabljajo naše otroke. Fuj in fej! In lepotica je rekla: ne bodi no takšna zverina. Ne bodite zveri! In skupaj s plemenitim Butalcem predlagala: dajmo, kaznujmo jih! Sekajmo jim ude, tem zverinskim umom. Ali pa kastrirajmo, je dodal Plemeniti. Ali pa vgravirajmo P v čelo! Točno tako. Da se bo vedelo, kdo so. Da so pedofili. Ne, je rekla lepotica in zver – pardon, Zver z veliko – dajmo jih prebutat. Speljimo jih skupaj, na eno mesto, potem pa: hop po njih! Butati, je rekla. In Butalci so bili navdušeni. Butn, butn, butn, so se spomnili svojega gesla. In svojega imena ter neskritih talentov. Ni bilo nobenega dvoma: Butalci so bili rojeni za butanje. Dobro je predlagala, tale Zver. Zverinica. Prav snela jim je z jezika.
In ker je bilo zveri veliko, je bilo tudi veliko lepotic. Gospa butalska, pa havajska gospodična, pa še ena, dve, tri. Krasota nebeška, divota butalske dežele. In so predlagale kastracijo, vivisekcijo, pa gravure za pedofile. In dolge zaporne kazni, kaj, to, smrtno kazne! Pa javne sezname zanje. Joj, kako so bile jezne lepotice. Če bi prišel kakšen pedofil mimo, bi ga kar…. razčetverile. Privezale na štiri konje in potem poslale vsakega na svoj konec sveta. Ker lepoti pristoji zverinskost, tako kot jeza zažari na čudovitem telesu. Ti čudovita jeza, ki nas delaš za še lepše. Ker vsaka lepotica rabi svojo zver. In zver rabi svojo lepotico. Zbor lepotic rabi zbor zveri. In obratno. A glej ga zlomka: našli so se različni hanžki, ki so pedofile vzeli v bran! Tu se vrši sovražni govor, so nadebudno ugotovili. Nihče nima pravice kar tako pozivati k sovraštvu, hujskanju in nestrpnosti! Kastraciji in sekanju udov. Joj, to jih je šele razkurilo, plemenite in lepe butalske duše. Da se takole postavijo zanje, pokvarjene pedofilske možgane. Ki otipavajo, spolno nečistvujejo z našimi otroki! Kako si drznejo ščititi to skvarjeno človeško naturo? In so bili jezni in razjarjeni, zares. Da se najde nekdo, ki bi nam prepovedal sekati ude in obešati genitalije na plot! Kakšna predrznost, kakšno pomanjkanje sočustvovanja, kakšen prezir do naših otrok! Saj nam genitalije na plotu vendar pripadajo! Dajmo jim to storiti, dajmo! Da zaščitimo naše otroke! Za vsakega med njimi okras na plotu!
Butalci so bili res jezni. Na pedofile in tiste, ki jih ščitijo. In pridružili so se jim tudi strokovnjaki. Eden med njimi je tako lepo zapisal, da »govor, v katerem se nekdo zavzema za strogo telesno kaznovanje ali fizično nasilje, še ni sovražni govor kot ustavnopravna kategorija. In četudi govor vključuje izraze sovražnosti do nekaterih posameznikov ali skupin ljudi, zato še ni kazniv. Nasprotno, tudi ne sme biti kazniv.« (Delo, 10. 3. 2006)
Točno, zelo točno rečeno! To ni sovražni govor. To je svobodna beseda! Ki je ne smemo prepovedati. Saj smo vendar samo pozivali k sekanju udov, nič drugega, so užaljeno vzkliknili Butalci. In sledili lepotici in Zveri. Ter plemenitim pozivom! Saj nismo nič naredili! Nikogar nismo kastrirali, zgolj povedali smo svoje mnenje. Tako to je! Ja kaj pa mislite? Zgolj predlagali smo kazni! In imamo pravico govoriti. Ter predlagati nove zakone.
In ko se je že zvečerilo, je na nebu zasijala luna. In so odšli, da jo prebutajo, da se prebutajo. To pot zares. K svoji ljubljeni skalci. Butati je treba, so se strinjali. Pedofile ali njo. In njo nas nič ne stane. Ter naše glave tudi ne. In to niso nobeni izrazi sovraštva, to je čista ljubezen! Zatorej, ne bodi len, so se zapodili proti njej. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In niso se utrudili.