Bonbonček 12
V Butaliji so živeli dolgo, imeli so kupno moč in gospodarstvo je cvetelo. A kaj, ko je nekega dne deželici zavladala korupcija, poplavila sta jo klientelizem in nepotizem. Vse je šlo narobe. Vsaj tako so mislili in si dejali: proti njim se moramo boriti. Proti korupciji. In so Butalci prisegli, da tega ne bodo trpeli. In so si izbrali oblast, ki niti s svojo pametjo ni imela resnih problemov, kaj šele s korupcijo. Obe je preprosto ukinila. In so bili vsi zadovoljni.
Ker je ekonomija dobro gnala ter se je ljudem dobro godilo, so razmišljali in tuhtali, kaj bi še lahko storili. Pa se je nekega dne Janezek domislil čudežnega zdravila. Rekel si je: ni nam slabo, toda lahko bi nam šlo še bolje! Mar ne bi vzeli revnim, saj se jim ne bo poznalo, in dali več bogatim? Zakaj bi nabijali davke bogatim, ko pa si tako želijo obogateti! Naj imajo več! Poglejte te reveže, nobene želje nimajo po denarju! Ni tako nenavadno, da se je Janezku porodila ideja prav v cerkvi, pri spovedi. Ko je prišel k duhovniku, da mu izpove svoje grehe, mu je potožil. »Oče, moram vam priznati, jaz imam odnose sam s seboj.« In župnik je bil seveda jezen. Tako se ne dela. In ga je pokaral: »Sinko, to je pa velik greh.« A se je Janezek znašel in mu zabrusil zanj: »Vem, ampak je pa vsaj zastonj.«
Nakar sta oba dolgo časa premlevala, potem pa sta le sklenila. Da je tisto, kar je zastonj, boljše od onega, kar se plača. Ekonomija pač. Za nameček pa še, da je biti v odnosu s samim sabo bolj varno kot biti v odnosu z drugimi. A to ne velja za ekonomijo: ekonomija je vendar menjalni princip: delaš, da kupiš, daš, da dobiš. Zgodilo se je, da so potem takšno nenadno odkritje pozdravili vsi: ekonomisti in profesorji, kuharji in taksisti, računovodje in kopalni mojstri. Zato so si rekli: dajmo nekaj več od sebe. Dajmo stisnit več iz nas. In so v en glas sklenili, da se bodo reformirali. Da se bodo šli reformo. Nakar so dolgo iskali, pa vendar. Tako se je našel prvi reformator v državi. Ki je potožil in obenem dal napotek: »Slovenci bičamo same sebe, da le ne bi bili preveč predrzni in ambiciozni. Poleg tega pa pri nas nihče nima prevelikih ciljev, ne direktorji, ne vlada, ne navadni ljudje … Edina velika slovenska projekta sta bila osamosvojitev in vključitev v Evropsko unijo, zdaj pa smo nekam mrtvi. Ni razvojnega nemira, ni vrenja idej.«
Butalci pa so, ko so to slišali, rekli, da bodo zavreli ideje. Zavrte ideje so tako postale zavrele, vrenje in prekipevanje je obšlo celo deželico. Vse je dehtelo in puhtelo od njih. Ljudje so začeli razpravljati o novih smereh v ekonomiji, o tem, kdo je pravi liberalec, zakaj temu so zdaj rekli liberalizem ali neoliberalizem. Popolna individualna svoboda je tista, ki mora voditi državljan. Predvsem kot potrošnika. Spet drugi so bili gradualisti. In tako dalje. A nič ne de. Na koncu so sklenili in v Butalah zato na stežaj odprli vrata v družbene spremembe. Tisti, ki so bili na oblasti, so si našli ameriško moštvo, ki jih bo popeljalo v novo, lepšo in prijaznejšo prihodnost. Ameriški dečki, kot so jim rekli, ker so se sami ponujali za take, so postali verniki. Tako so se kar sami poimenovali. Postali so verniki prvega na oblasti. Mi smo njegovi verniki, so rekli. Prvopostavljeni ameriški dečko je sicer obupal in zatrdil, da je ta prvi na oblasti ekonomski analfabet, toda drugi dečki so bili takoj zanj. Najglasnejši med njimi je celo vzkliknil: On je edini, on je edini človek, ki lahko izpelje reforme! Pravi dec. Z jajci! In ni mu bilo nerodno, ker je prav tega, edinega, njegov sotrpin oklical za ekonomskega analfabeta. Da le ima jajca!
Butalci so si zdaj bili edini, ker so našli edinega. Dlje kot so razmišljali, bolj se jim je zdelo, da so reforme zares nujno potrebne. Kot pri nakupu novega avtomobila ali računalnika: dlje, kot tuhtaš, bolj se ti zdi neizogibno, da ga res potrebuješ. Tudi oni so zaključili enako – brez njih preprosto ne morejo! In so si rekli: dajmo, dajmo jih izpeljati. Te reforme. Brez njih ne moremo! Dajmo nekaj adrenalina tem premalo ambicioznim Butalcem. Je rekel prvi reformator, pristavil, da je rojen v znamenju Kozoroga, po kitajskem horoskopu pa v znamenju ognjenega konja. Kar je menda nevarno. Podajmo se na pot, preden nas prehitijo tisti na Kitajskem in Vietnamu. Je dodal. Iz odidimo zatohlosti alpske butalske doline. Je pripomnil. Butalci so prikimali. In so zavihali rokave. In bili odločni, da za vsako ceno izvedejo reforme. Toda ko je padla noč, pa še prej, so vendarle ostali zvesti svoji navadi. Skalca je bila njihov vzor in čaru naskoka nanjo se niso mogli nikoli upreti. Skalca je skalca in butanje je butanje. In ni ga lepšega kot pristen stik. Butn, butn, butn, je odmevalo. In niso se utrudili.