2. 8. 2009 Zofijina bodica

Evrototalitarizem? Ne, hvala!

Sociolog dr. Jože Vogrinec v naslovnem članku opozarja na enega verjetno najpomembnejših in hkrati najbolj spornih sklepov, ki jih v prejšnjem mandatu sprejel Evropski parlament: na Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu (http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?type=TA&reference=P6-TA-2009-0213&language=SL).

V svojem prispevku utemeljeno opozarja tako na pomanjkljivosti tega dokumenta, kakor tudi na očiten namen predlagateljev Resolucije, da bi prek nje uzakonili prevrednotenje zgodovinskih dejstev. Še več: iz konteksta Resolucije je vidna popolna rehabilitacija zlasti italijanskega fašizma (čeprav, resnici na ljubo, le-tega tudi Hannah Arendt v svojih Izvorih totalitarizma, eni verjetno najbolj utemeljenih, dokumentiranih in objektivnih raziskav in ocen teh sistemov, ne uvršča med izrecno totalitarne sisteme), sočasno pa tudi vsaj delna rehabilitacija nacizma. Slednje še bolj kot za nacizem sam velja za njegove sopotnike in sodelavce iz nenemških okolij, na kar opozarja zgodovinar dr. Oto Luthar v svojem intervjuju v Večerovi prilogi V soboto, 25.7.2009.

V povezavi s slednjim lahko utemeljeno sumimo, da je namen te resolucije tudi celovito spreminjanje, zanikanje znanih zgodovinskih dejstev – nekako tako, kot je to omenjena avtorica predvidela v svoji knjižici Resnica in laž v politiki, v kateri se boji, da bi iz zgodovinskega spomina nekako izginil dan, ko je Nemčija vkorakala v Belgijo. Še več, da bi ta isti zgodovinski spomin lahko postopno prevzel kot dejstvo mnenje, da so tistega dne Belgijci vkorakali v Nemčijo!

Dr. Vogrinec omenja tudi dejstvo, da je vseh sedem slovenskih »evroposlancev« brez pripomb podprlo sprejem te v vseh ozirih sporne resolucije.

Za del te skupine naših izvoljenih predstavnikov v EU je to seveda razumljivo in opravičljivo – sodijo pač v širšo družbo zagovornikov sodelovanja z okupatorji.

Bolj zaskrbljujoče pa je enako malomaren odnos do tega vprašanja druge skupine naših v minulem mandatu izvoljenih predstavnikov slovenskega ljudstva v EU parlamentu. Menim, da bi zlasti Mojca Drčar Murko, pa tudi Avrelijo Juri  in Jelko Kacin, recimo v ustreznem prispevku v tej reviji, odgovorili, če so res brez pripomb podprli omenjeno Resolucijo in zakaj so to storili?

Zlasti moteče pri tem je, da niso videli (ali hoteli videti) pomot, nedoslednosti in pomanjkljivosti, vsebovanih v točkah G, H, I, J, K ter M in v členih 4, 6, 9 in 16.

V pričakovanju njihovega odgovora ter njihove obrazložitve slovenskemu parlamentu, v katerem po Vogrinčevem mnenju že obstajajo resni pritiski zagovornikov kolaboracije in rehabilitacije fašizma na uzakonitev te Resolucije tudi v Sloveniji, predlagam Vladi RS, da vsaj do prejema celovite analize tako te Resolucije kot njenih javnih in manj javnih ciljev s to uzakonitvijo lepo počaka. Še bolje: v EU parlamentu naj sproži postopek za preklic te resolucije ali vsaj za njeno ustrezno dopolnitev.

Prvič objavljeno v tedniku Mladina.